2017-01-05 11:48:00

Papež Frančišek o duhovnih poklicih: Znati 'izgubljati čas' z mladimi


VATIKAN (četrtek, 5. januar 2017, RV) – Na avdienco s papežem Frančiškom so danes prišli udeleženci tridnevnega simpozija o duhovnih poklicih, ki ga je organizirala Italijanska škofovska konferenca na temo Vstani, pojdi, ne boj se. Sveti oče je za zbrane v dvorani Pavla VI. imel pripravljen govor, a ga je raje izročil jim v branje, saj je – kot je v šali dejal – »prezgodaj, da bi ponovno zaspali«, pri tem pa požel njihov aplavz. Raje jim je povedal to, kar mu je »prišlo na misel« ter tako spregovoril o molitvi za duhovne poklice in odprtih vratih Cerkve, o sprejemanju mladih in apostolatu poslušanja.

Molitev in odprta vrata
Začel je z »vstani« in s »trkanjem na vrata« ter posvaril pred zapiranjem vrat iz strahu. Koliko mladih, fantov in deklet, danes sliši v svojem srcu »Vstani!« in koliko duhovnikov in posvečenih zapira vrata. In mladi tako ostanejo razočarani; potrkali so na vrata, a odgovorilo se jim je: »Ja, ja, zdaj molimo, zdaj ne moremo.« Papež je poudaril, da je molitev za duhovne poklice zelo pomembna, vendar pa vrata morajo biti vedno odprta. Z mladimi je treba tvegati. Odpreti vrata, da bodo mladi lahko vstopili v cerkve.

Apostolat poslušanja
Za duhovne poklice je prav tako pomembno, da se mlade sprejme, je nadaljeval in izpostavil »apostolat poslušanja« in »apostolat hoje«. Če želimo imeti duhovne poklice, moramo odpreti vrata, moliti in sedeti, da bi jih – poslušati. Poslušati jih, da se bodo čutili kakor doma, da se bodo čutili sprejeti in ljubljeni. »Pomembno je izgubljati čas z mladimi,« je poudaril Frančišek. Res je, da se včasih ponavljajo in so dolgočasni, a pomembno je, da se jih posluša; ni treba veliko govoriti, morda kakšno besedo. In ta beseda bo seme, ki bo delovala v njih; in rekli bodo: »Bil sem z župnikom, z duhovnikom, s sestro in sprejel me je, kakor da ne bi imel nič drugega početi.« Mladi to zelo dobro čutijo, je pripomnil papež in dodal, da je treba biti pozoren na to, kaj mladi iščejo ter se pri tem navezal na »apostolat hoje«.

Apostolat hoje
Pri delu za duhovne poklice je po papeževih besedah treba vedno »hoditi z mladimi«, in sicer tako, da se jih spremlja – to je »apostolat hoje«. Pomeni, da se pripravlja pastoralne dejavnosti, ki mlade vključijo tako, da oni sami nekaj počnejo. Mladi morajo nekaj početi: med počitnicami iti v misijon, nekje nekaj pomagati, obiskati bolnišnico, razdeljevati hrano brezdomcem. Mladi to potrebujejo in tako se tudi čutijo kot Cerkev. Tudi mladi, ki morda ne hodijo k spovedi in obhajilu. Pozneje bodo počeli tudi to, a pomembno je, da se jih postavi na pot, da hodijo. Med hojo namreč Gospod govori, Gospod kliče.

Pričevanje
Papež Frančišek je med drugim izpostavil še pomembno vlogo pričevanja. Klic je napreč vedno konkreten. Mlade pa pritegujejo naša pričevanja, kot je dejal, pričevanja dobrih duhovnikov in dobrih redovnic.

Govor, ki ga je papež Frančišek izročil v branje
Papež v izročenem govoru spomni na sinodalno zasedanje, ki bo leta 2018 potekalo na temo Mladi, vera in razločevanje poklicanosti. Popolni in velikodušni 'da' darovanega življenja je po njegovem prepričanju podoben izviru vode, ki je dolgo skrit v globini zemlje in čaka, da priteče na površje kakor čisti in sveži potok. »Mladi danes potrebujejo izvir sveže vode, da se odžejajo in potem nadaljujejo svojo pot iskanja,« zapiše in navede besede iz svoje prve okrožnice Luč vere (Lumen fidei): »Mladi ljudje hočejo nekaj velikega v življenju. Srečanje s Kristusom, ko se pustijo osvojiti in voditi njegovi ljubezni, razširja obzorje življenja in mu daje trdno upanje, ki ne razočara.«

V to obzorje se umešča tudi delo na področju pastorale duhovnih poklicev. Papež udeležencem simpozija izpostavi dva pomembna elementa tega prizadevanja: strast in zastonjskost. Strast se nanaša na pastoralno delo, povezano s skrbjo za življenja, ki so jim izročena kakor skrinje z dragocenim zakladom, vrednim varovanja. Zastonjskost služenja v Cerkvi pa zahteva veliko spoštovanje do tistih, ki jih spremljajo na poti.

Da bi bili verodostojni in uglašeni z mladimi, je treba na prvo mesto postaviti poslušanje: »znati izgubljati čas«, ko sprejemajo njihova vprašanja in njihove želje. Pričevanje pastoralnih delavcev bo mnogo bolj prepričljivo, če bodo z veseljem in resnico znali pripovedovati o lepoti, osuplosti in čudovitosti zaljubljenosti v Boga ter bodo moški in ženske, ki hvaležno živijo svojo življenjsko izbiro, da pomagajo drugim v zgodovini pustiti nov in izviren odtis. To pa pomeni, da se morajo zanašati na Gospodovo usmiljenje in nežnost ter obnavljati zvestobo svojih odločitev in svežino »prve ljubezni«.

Papež Frančišek izpostavi, da na prvem mestu pastorale duhovnih poklicev ni učinek tega, kar počnejo, temveč biti pozoren na čuječnost in razločevanje. To pomeni imeti pogled, ki zna v človeških in duhovnih dogodkih videti pozitivnost; imeti srce, ki se čudi in je hvaležno pred darovi, ki jih osebe nosijo v sebi; v ospredje postavljati bolj potenciale kot pa omejitve. »Potrebna je pastorala duhovnih poklicev, ki ima prostrana obzorja in dih občestva; ki zna pogumno brati realnost, kakršna je, ter prepoznavati znamenja velikodušnosti in lepote človeškega srca,« trdi Frančišek. Pri tem poudari, da je nujno potrebno v same krščanske skupnosti vnesti »novo kulturo duhovnih poklicev«.

Zbrane spodbudi, naj se ne utrudijo v sebi si ponavljati: »Jaz sem poslanstvo« in ne samo »Jaz imam poslanstvo«. Same sebe morajo prepoznati kakor zaznamovane z ognjem za to poslanstvo, da sijejo, blagoslavljajo, poživljajo, dvigujejo, zdravijo, osvobajajo. »Biti trajno poslanstvo zahteva pogum, drznost, domišljijo in voljo iti čez, iti onkraj.« Vstani, pojdi, ne boj se je bila tudi tema simpozija, ki je po papeževem prepričanju pomagal spomniti na mnoge zgodbe, ko Gospod vabi poklicane, naj izstopijo iz sebe in postanejo dar za druge; zaupa jim poslanstvo in jim zagotavlja: »Ne boj se, saj sem jaz s teboj« (Iz 41,10). »Ta Gospodov blagoslov postane stalno in vneto opogumljanje, da bi lahko šli čez strahove, ki zapirajo in mrtvijo vsako željo po dobrem,« izpostavi papež Frančišek in doda: »Lepo je vedeti, da si Gospod naloži naše slabosti, nas postavi na noge, da bi dan za dnem našli neskončno potrpežljivost pri začenjanju znova.«








All the contents on this site are copyrighted ©.