Toda zakaj svet preganja kristjane?
Jezus učence vnaprej opozori na zavrnitev in preganjanje, s katerima se bodo srečali.
Pravi: »Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena.« Toda zakaj svet preganja
kristjane? Svet kristjane sovraži iz istega razloga, kakor je sovražil Jezusa: ker
je prinesel Luč Boga, svet pa ima rajši temo, v kateri lahko skrije svoja hudobna
dela. Tako je papež Frančišek spomnil med opoldanskim nagovorom na praznik sv. Štefana. Prvi mučenec Štefan, poln Svetega Duha,
je bil kamnan, ker je izpovedal svojo vero v Jezusa Kristusa, Božjega Sina. Edinorojenec,
ki prihaja na svet, vsakega vernika vabi, da izbere pot luči in življenja. To je pomen
njegovega prihoda med nas. Ko je ljubil Gospoda in bil pokoren njegovemu glasu, je
diakon Štefan izbral Kristusa, Življenje in Luč za vsakega človeka. Ko je izbral resnico,
je istočasno postal žrtev skrivnosti krivice, ki je prisotna v svetu. Toda v Kristusu
je Štefan zmagal!
Upanje odpre nova obzorja
»Abraham veruje, njegova vera se odpre za upanje, ki je na videz nerazumno; to
upanje je sposobnost iti onstran človeškega razmišljanja, modrosti in previdnosti
sveta, onstran tistega, kar se običajno šteje za zdravo pamet, da bi verjeli v nemogoče.
Upanje odpre nova obzorja, naredi nas sposobne sanjati tisto, česar si ni mogoče niti
predstavljati. Upanje omogoči vstopiti v temo negotove prihodnosti, da bi hodili v
luči.« Katehezo med zadnjo sredino avdienco v letu 2016 je sveti oče posvetil
Abrahamu, očetu v veri in upanju. »Od našega očeta Abrahama se naučimo tudi, da
je tožiti Gospodu način molitve … Vera ni samo tišina, ki vse sprejema brez ugovarjanja,
upanje ni gotovost, ki te varuje pred dvomom in zmedenostjo.« Znamenje, ki ga
Bog podari Abrahamu, je zahteva, naj še naprej veruje in upa: »Ozri se zdaj proti
nebu in preštej zvezde … Toliko bo tvojega zaroda.« To je vera, to je pot upanja,
ki jo mora prehoditi vsakdo med nami. Če tudi nam kot edina možnost preostane le,
da gledamo zvezde, tedaj je čas, da zaupamo Bogu: »Nič ni lepšega od tega. Upanje
ne razočara.«
Graditi mostove prijateljstva
V minulem tednu je papež pisal udeležencem evropskega srečanja mladih v Rigi, ki ga je organizirala skupnost
bratov iz Taizéja. Poudaril je: »Da bi mogli, v preprostosti, o kateri je pričeval
brat Roger, graditi mostove prijateljstva in narediti vidno ljubezen, s katero Bog
ljubi nas.« Številka nič posebne izdaje časopisa L'Osservatore Romano
za Argentino pa je ta teden objavila papežev kirograf, v katerem bralce naproša, naj ne pozabijo moliti
zanj.
Bog je postal človek in je bil v vsem soudeležen v našem stanju
Bog se v Kristusu ni »zamaskiral« s človekom, ampak je postal človek in je
bil v vsem soudeležen v našem stanju. Daleč od tega, da bi bil zaprt v neko stanje
ideje ali abstraktnega bistva, je »hotel biti blizu vsem tistim, ki se počutijo
izgubljene, omrtvičene, ranjene, malodušne, žalostne in prestrašene. Blizu vsem tistim,
ki v svojem mesu nosijo breme oddaljenosti in osamljenosti, da bi greh, sramota, rane,
pobitost, izključenost, ne imeli zadnje besede v življenju njegovih otrok.« Tako
so se glasile besede svetega očeta med večernicami na zadnji dan v letu: »Medtem ko se še eno
leto približuje koncu, se ustavimo pred jaslicami, da bi se zahvalili za vsa znamenja
Božje velikodušnosti v našem življenju in v naši zgodovini … Gledati jaslice pomeni
najti moč, da zavzamemo svoje mesto v zgodovini, ne da bi se pritoževali in bili zagrenjeni,
ne da bi se zapirali ali bežali, ne da bi iskali bližnjice, ki bi nam dale prednost.
Gledati jaslice nakazuje vedenje, da čas, ki nas čaka, zahteva iniciative, polne drznosti
in upanja, kakor tudi odpovedi praznim protagonizmom ali neskončnim borbam, da bi
se pokazali.«
Hvala, o Sveta Mati Božjega Sina Jezusa!
»Kjer je mati, tam je nežnost. In Marija nam s svojo materinskostjo kaže, da ponižnost
in nežnost nista kreposti slabičev, temveč krepkih. Uči nas, da ni potrebno grdo ravnati
z drugimi, da bi se počutili pomembne.« Tako je papež poudaril med homilijo na praznik Marije, Božje Matere: »Začeti leto
s spominom na Božjo dobroto v Marijinem materinskem obličju, v materinskem obličju
Cerkve, v obličjih naših mater, nas varuje pred razjedljivo boleznijo 'duhovne osirotelosti',
tiste osirotelosti, ki jo doživlja duša, ko se čuti, da je brez matere in brez Božje
nežnosti. Tiste osirotelosti, ki jo doživljamo takrat, ko v nas ugasne občutek za
pripadnost družini, ljudstvu, deželi, našemu Bogu. Tiste osirotelosti, ki najde mesto
v samovšečnem srcu, ki gleda samo samega sebe in lastne koristi in ki je vedno večja,
ko pozabljamo, da je bilo življenje dar, ki smo ga prejeli od drugih, in ki smo ga
povabljeni podeliti v tem skupnem domu … Otroci smo, družina smo, Božje ljudstvo smo.«
Med opoldanskim nagovorom na praznik Marije, Božje Matere, je
papež Frančišek povabil k hvaležnosti do Marije:
»Hvala, o Sveta Mati Božjega Sina Jezusa!
Sveta Mati, hvala za tvojo ponižnost, ki je pritegnila pozornost Boga;
hvala za vero, s katero si sprejela njegovo Besedo;
hvala za pogum, s katerim si rekla: 'Tukaj sem',
pozabljajoč nase, očarana s Sveto ljubeznijo,
vsa eno z njegovim upanjem.
Hvala, o Sveta Mati Božjega Sina Jezusa!
Prosi za nas, romarje skozi čas,
pomagaj nam hoditi po poti miru.
Amen.«
Na prvi dan v letu 2017, ko smo obenem obhajali 50. svetovni dan miru, pa so navsezadnje odmevale tudi papeževe besede: »Gospoda prosim, da podpira vse ljudi dobre volje, ki so si zavihali rokave, da bi se soočili z nadlogo terorizma, umazanega s krvjo, ki zagrinja svet s senco strahu in zmedenostjo.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |