S papežem Frančiškom skozi minuli teden (26. december 2016 – 1. januar 2017)

Toda zakaj svet preganja kristjane?
Jezus učence vnaprej opozori na zavrnitev in preganjanje, s katerima se bodo srečali. Pravi: »Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena.« Toda zakaj svet preganja kristjane? Svet kristjane sovraži iz istega razloga, kakor je sovražil Jezusa: ker je prinesel Luč Boga, svet pa ima rajši temo, v kateri lahko skrije svoja hudobna dela. Tako je papež Frančišek spomnil med opoldanskim nagovorom na praznik sv. Štefana. Prvi mučenec Štefan, poln Svetega Duha, je bil kamnan, ker je izpovedal svojo vero v Jezusa Kristusa, Božjega Sina. Edinorojenec, ki prihaja na svet, vsakega vernika vabi, da izbere pot luči in življenja. To je pomen njegovega prihoda med nas. Ko je ljubil Gospoda in bil pokoren njegovemu glasu, je diakon Štefan izbral Kristusa, Življenje in Luč za vsakega človeka. Ko je izbral resnico, je istočasno postal žrtev skrivnosti krivice, ki je prisotna v svetu. Toda v Kristusu je Štefan zmagal!

Upanje odpre nova obzorja
»Abraham veruje, njegova vera se odpre za upanje, ki je na videz nerazumno; to upanje je sposobnost iti onstran človeškega razmišljanja, modrosti in previdnosti sveta, onstran tistega, kar se običajno šteje za zdravo pamet, da bi verjeli v nemogoče. Upanje odpre nova obzorja, naredi nas sposobne sanjati tisto, česar si ni mogoče niti predstavljati. Upanje omogoči vstopiti v temo negotove prihodnosti, da bi hodili v luči.« Katehezo med zadnjo sredino avdienco v letu 2016 je sveti oče posvetil Abrahamu, očetu v veri in upanju. »Od našega očeta Abrahama se naučimo tudi, da je tožiti Gospodu način molitve … Vera ni samo tišina, ki vse sprejema brez ugovarjanja, upanje ni gotovost, ki te varuje pred dvomom in zmedenostjo.« Znamenje, ki ga Bog podari Abrahamu, je zahteva, naj še naprej veruje in upa: »Ozri se zdaj proti nebu in preštej zvezde … Toliko bo tvojega zaroda.« To je vera, to je pot upanja, ki jo mora prehoditi vsakdo med nami. Če tudi nam kot edina možnost preostane le, da gledamo zvezde, tedaj je čas, da zaupamo Bogu: »Nič ni lepšega od tega. Upanje ne razočara.«

Graditi mostove prijateljstva
V minulem tednu je papež pisal udeležencem evropskega srečanja mladih v Rigi, ki ga je organizirala skupnost bratov iz Taizéja. Poudaril je: »Da bi mogli, v preprostosti, o kateri je pričeval brat Roger, graditi mostove prijateljstva in narediti vidno ljubezen, s katero Bog ljubi nas.« Številka nič posebne izdaje časopisa L'Osservatore Romano za Argentino pa je ta teden objavila papežev kirograf, v katerem bralce naproša, naj ne pozabijo moliti zanj.

Bog je postal človek in je bil v vsem soudeležen v našem stanju
Bog se v Kristusu ni »zamaskiral« s človekom, ampak je postal človek in je bil v vsem soudeležen v našem stanju. Daleč od tega, da bi bil zaprt v neko stanje ideje ali abstraktnega bistva, je »hotel biti blizu vsem tistim, ki se počutijo izgubljene, omrtvičene, ranjene, malodušne, žalostne in prestrašene. Blizu vsem tistim, ki v svojem mesu nosijo breme oddaljenosti in osamljenosti, da bi greh, sramota, rane, pobitost, izključenost, ne imeli zadnje besede v življenju njegovih otrok.« Tako so se glasile besede svetega očeta med večernicami na zadnji dan v letu: »Medtem ko se še eno leto približuje koncu, se ustavimo pred jaslicami, da bi se zahvalili za vsa znamenja Božje velikodušnosti v našem življenju in v naši zgodovini … Gledati jaslice pomeni najti moč, da zavzamemo svoje mesto v zgodovini, ne da bi se pritoževali in bili zagrenjeni, ne da bi se zapirali ali bežali, ne da bi iskali bližnjice, ki bi nam dale prednost. Gledati jaslice nakazuje vedenje, da čas, ki nas čaka, zahteva iniciative, polne drznosti in upanja, kakor tudi odpovedi praznim protagonizmom ali neskončnim borbam, da bi se pokazali.«

Hvala, o Sveta Mati Božjega Sina Jezusa!
»Kjer je mati, tam je nežnost. In Marija nam s svojo materinskostjo kaže, da ponižnost in nežnost nista kreposti slabičev, temveč krepkih. Uči nas, da ni potrebno grdo ravnati z drugimi, da bi se počutili pomembne.« Tako je papež poudaril med homilijo na praznik Marije, Božje Matere: »Začeti leto s spominom na Božjo dobroto v Marijinem materinskem obličju, v materinskem obličju Cerkve, v obličjih naših mater, nas varuje pred razjedljivo boleznijo 'duhovne osirotelosti', tiste osirotelosti, ki jo doživlja duša, ko se čuti, da je brez matere in brez Božje nežnosti. Tiste osirotelosti, ki jo doživljamo takrat, ko v nas ugasne občutek za pripadnost družini, ljudstvu, deželi, našemu Bogu. Tiste osirotelosti, ki najde mesto v samovšečnem srcu, ki gleda samo samega sebe in lastne koristi in ki je vedno večja, ko pozabljamo, da je bilo življenje dar, ki smo ga prejeli od drugih, in ki smo ga povabljeni podeliti v tem skupnem domu … Otroci smo, družina smo, Božje ljudstvo smo.«

Med opoldanskim nagovorom na praznik Marije, Božje Matere, je papež Frančišek povabil k hvaležnosti do Marije:
»Hvala, o Sveta Mati Božjega Sina Jezusa!
Sveta Mati, hvala za tvojo ponižnost, ki je pritegnila pozornost Boga;
hvala za vero, s katero si sprejela njegovo Besedo;
hvala za pogum, s katerim si rekla: 'Tukaj sem',
pozabljajoč nase, očarana s Sveto ljubeznijo,
vsa eno z njegovim upanjem.
Hvala, o Sveta Mati Božjega Sina Jezusa!
Prosi za nas, romarje skozi čas,
pomagaj nam hoditi po poti miru.
Amen.«

Na prvi dan v letu 2017, ko smo obenem obhajali 50. svetovni dan miru, pa so navsezadnje odmevale tudi papeževe besede: »Gospoda prosim, da podpira vse ljudi dobre volje, ki so si zavihali rokave, da bi se soočili z nadlogo terorizma, umazanega s krvjo, ki zagrinja svet s senco strahu in zmedenostjo.«