Druga adventna pridiga: Sveti Duhu in razločevanje

VATIKAN (petek, 9. december 2016, RV) – Druga adventna pridiga za papeža Frančiška in rimsko kurijo je govorila o Svetem Duhu in karizmi razločevanja. Papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa, ki je prejšnji petek razlagal del veroizpovedi, ki govori o Svetem Duhu, je danes v ospredje postavil razločevanje delovanja Svetega Duha v cerkvenem in osebnem življenju ter pozval, naj se mu pustimo voditi.

Razločevanje duhov pri Pavlu in Janezu
Sveti Pavel govori o posebni karizmi Svetega Duha, imenovani »razločevanje duhov« (glej 1 Kor 12,10). Pomeni dar, ki omogoča razlikovati med besedami, izrečenimi na nekem zborovanju, ki prihajajo od Kristusovega Duha, in besedami, ki prihajajo od drugih duhov, od človeškega duha, hudobnega duha ali pa svetnega duha. Tudi za evangelista Janeza je to bistvenega pomena. Razločevanje pomeni preizkušati duhove, da bi ugotovili, ali zares prihajajo od Boga (glej 1 Jn 4,1-6). Za Pavla je temeljni kriterij razločevanja priznanje, da je Kristus Gospod. Za Janeza pa priznanje, da se je Jezus učlovečil.

Razločevanje v cerkvenem življenju
P. Cantalamessa je pojasnil dve področji, kjer je treba uporabljati dar razločevanja glasu Svetega Duha: cerkveno in osebno. Na cerkvenem področju se razločevanje duhov izvaja na osnovi verodostojnega nauka, ki pa mora poleg drugih kriterijev upoštevati tudi »čut vernikov«, »sensus fidelium«. Pri spoprijemanju Cerkve z določenimi tematikami je pomembno »razločevanje znamenj časov«. Drugi vatikanski koncil je zatrdil: »Stalna dolžnost Cerkve je, da preiskuje znamenja časov in jih razlaga v luči evangelija, tako da lahko na način, ki je primeren za vsako generacijo, odgovori na večna vprašanja ljudi o smislu sedanjega in prihodnjega življenja in o njuni medsebojni povezanosti.«

Kot je poudaril Cantalamessa, je jasno, da mora Cerkev znamenja časov razločevati v luči evangelija. Ne zato, da bi ga prilagodila času, situacijam in problemom, ki se pojavljajo v družbi, marveč zato, da nanje dá nove odgovore, primerne za vsako generacijo. Težava, na katero naletimo na tej poti, pa je nevarnost, da bi ogrozili avtoriteto nauka in v njegovo oznanjevanje vnesli spremembe. Pri tem je Cantalamessa izpostavil »nezmotljivost Cerkve in papeža«, ki pa ni nad nezmotljivostjo Svetega pisma. V Cerkvi je temelji kriterij neprestano branje evangelija v luči novih vprašanj, ki se mu zastavljajo. Papeški pridigar je spomnil tudi na temeljno pravilo Jezusovega delovanja v evangeliju na moralni ravni: »Ne grehu, ja grešniku.« Kot pomemben dejavnik na področju razločevanja znamenj časov pa je izpostavil še »kolegialnost škofov«.

Sveti Duh torej Cerkev vodi na dva različna načina: neposredno in karizmatično, po razodetjih in preroških navdihih, ter kolegialno, po potrpežljivem in težkem soočanju, dogovoru med različnimi stranmi in zornimi koti.

Razločevanje v osebnem življenju
P. Canatalamessa je v nadaljevanju pojasnil še razločevanje v osebnem življenju. Sveti Duh pomaga vrednotiti situacije in usmerjati odločitve ne samo na osnovi človeške modrosti in preudarnosti, ampak tudi v luči nadnaravnih načel vere. Prvo in temeljno razločevanje duhov je tisto, ki omogoča razlikovati »Božjega Duha« od »svetnega duha«. Za svetega Pavla so objektivni kriterij darovi, ki kažejo, kaj je delo mesa in kaj delo Duha. Včasih pa ta objektivni kriterij ni dovolj, saj odločitev ni med dobrim in slabim, ampak med enim dobrim in drugim dobrim. Gre za to, da spoznamo, kaj v konkretni situaciji želi Bog.

Da bi odgovoril na omenjene zahteve, je sveti Ignacij Lojolski razvil svoj nauk o razločevanju. Pozornost usmeri na lasna razpoloženja in namene, torej duhove, ki se nahajajo znotraj neke izbire. Pred določeno možno izbiro je treba ovrednotiti odzive srca: če ustvarja mir in harmonijo z ostalimi izbirami, če te v notranjosti kaj spodbuja v to smer ali pa ti, nasprotno, pušča nemir. Vse to mora biti prežeto z molitvijo, izročitvijo Božji volji in odprtostjo za Svetega Duha. Postaviti se je treba v stanje popolne razpoložljivosti, pripravljeni sprejeti Božjo voljo in se odpovedati vsaki osebni preferenci. Kakor tehnica, ki je pripravljena nagniti se na stran, kjer je večja teža. »Doživetje notranjega miru tako postane temeljni kriterij vsakega razločevanja,« je poudaril p. Cantalamessa.

Pustiti se voditi Svetemu Duhu
Ob koncu tokratne adventne pridige je še izpostavil, da je največji zgled razločevanja ravno samo Jezusovo življenje. Jezus ni nikoli ničesar storil brez Svetega Duha. S Svetim Duhom je šel v puščavo, z njegovo močjo se je iz nje vrnil in začel z javnim delovanjem. V Svetem Duhu je izbral svoje apostole. V Svetem Duhu je molil in samega sebe daroval Očetu. Canatalamessa je opozoril, da pa se pri tem moramo varovati ene skušnjave, in sicer Svetemu Duhu dajati nasvete, namesto da bi jih od njega prejemali. Sveti Duh je namreč tisti, ki vse vodi in ni od nikogar voden. »Izročiti se moramo Svetemu Duhu, kakor se strune harfe prepustijo prstom. Kakor dober igralec, ki posluša glas skritega prišepetovalca, da bi lahko dobro odigral svoj prizor življenja. Lažje je, kot si mislimo, saj nam naš prišepetovalec govori v notranjosti, uči nas vsako stvar, poučuje nas o vsem. Včasih je dovolj le preprost notranji pogled, premik srca, molitev,« je sklenil p. Cantalamessa.