VATIKAN (torek, 6. december 2016, RV) – Sveti oče je med jutranjo
mašo v kapeli Doma svete Marte dejal, da kdor ne pozna Božje nežnosti, ne pozna krščanskega
nauka.
Ovca z notranjo temo, ki vedno uhaja
V središču papeževe homilije je bil evangeljski odlomek o izgubljeni ovci in veselje
ob misli, da nas Gospod nikoli ne neha iskati. »Prihaja kakor sodnik, a sodnik,
ki poboža, ki je poln nežnosti. Vse naredi, da bi nas rešil,« je pojasnil papež
Frančišek. Ne prihaja, da bi nas obsodil, ampak da bi nas rešil. Išče vsakega posebej,
osebno nas ljubi, ne ljubi nerazločne množice; ljubi nas po imenu, ljubi nas takšne,
kakršni smo. Izgubljena ovca se ni izgubila, ker ne bi imela kompasa v roku. Dobro
je poznala pot. Izgubila se je, ker je imela bolno srce, oslepljeno z notranjo razdvojenostjo.
Ubežala je, da bi se oddaljila od Gospoda, da bi nasitila notranjo temo, ki jo je
privedla do dvojnega življenja: biti v čredi in pobegniti v temo. »Gospod pozna
te stvari in jo gre iskat,« je zatrdil papež in dodal, da mu to Gospodovo držo
do izgubljene ovce pomaga razumeti Gospodova drža do Juda.
Juda – podoba izgubljene ovce
»Najbolj popolna izgubljena ovca v evangeliju je Juda: človek, ki je vedno, vedno
imel nekaj grenkobe v srcu, nekaj kritike do drugih, vedno je bil razdvojen. Ni poznal
sladkosti hvaležnosti za življenje skupaj z drugimi. In ker ta ovca ni bila zadovoljna,
Juda namreč ni bil zadovoljen človek, je vedno uhajala.« Juda je uhajal, ker
je bil tat, vedno je druge obtoževal pohlepa. Takšne osebe »vedno pobegnejo, ker
je v njihovem srcu tema, ki jih ločuje od črede. To je dvojno življenje, je dvojno
življenje mnogih kristjanov, tudi duhovnikov, škofov … Juda je bil namreč škof, bil
je eden od prvih škofov.« Bil je izgubljena ovca. »Mi moramo razumeti izgubljene
ovce,« je dodal Frančišek. Tudi mi imamo namreč kakšno stvar, zelo majhno ali
pa tudi ne tako zelo majno, ki je lastna izgubljeni ovci. Kar stori izgubljena ovca,
ni toliko napaka, ampak je prej bolezen srca, ki jo izkoristi hudič, je papež nadaljeval
homilijo. In tako je Juda s tem svojim razdvojenim srcem »podoba izgubljene ovce«,
ki jo pastir gre iskat.
Božja ljubezen išče vse do konca
Vendar pa Juda ni razumel. In ko je na koncu videl, kaj je s svojim dvojnim življenjem
naredil v skupnosti, zlo, ki ga je posejal s svojo notranjo temo, zaradi katere je
vedno bežal, da bi našel luči, ki pa niso bile Gospodove, ampak umetne luči, je obupal.
Papež Frančišek je razlagal, da je v Svetem pismu beseda, ki nakazuje, da se je Juda
obesil, pokesal se je in obesil. Po papeževem mnenju lahko sicer dvomimo v to besedo.
Dodal pa je, da lahko v njej vidimo, kako Božja ljubezen deluje v duši vse do konca,
vse do trenutka obupanosti: »In to je drža dobrega pastirja do izgubljenih ovc.
To je oznanilo, veselo oznanilo, ki nam ga prinaša božič in ki nam izvablja iskreno
veselje; veselje, ki spreminja srce in nas spodbuja, naj se pustimo potolažiti Gospodu
in ne tolažbam, ki jih iščemo, da bi si dali duška, ubežali realnosti, pobegnili notranjemu
trpinčenju, notranji razdvojenosti.«
Gospod prihaja s svojo močjo nežnosti
Ko Jezus najde izgubljeno ovco, je ne užali, četudi je storila veliko slabega. Na
Oljski gori Judo imenuje »prijatelj«. To so Božja ljubkovanja. »Kdor
ne pozna Gospodovega ljubkovanja, ne pozna krščanskega nauka,« je poudaril sveti
oče. »Kdor ne pusti, da bi ga Gospod ljubkoval, je izgubljen! To je veselo oznanilo,
to je iskreno veselje, ki ga danes želimo. To je veselje, to je tolažba, ki jo iščemo:
da pride Gospod s svojo močjo, kar pa so njegova ljubkovanja, da nas najde in reši
in nas kakor izgubljeno ovco odnese nazaj k čredi svoje Cerkve.« Papež Frančišek
je homilijo sklenil z molitvijo: »Naj nam Gospod dá milost, da bomo božič pričakovali
s svojimi notranjimi ranami, svojimi grehi, iskreno priznanimi, da bomo čakali moč
Boga, ki nas prihaja tolažit, ki prihaja z močjo, vendar pa s svojo močjo nežnosti
in ljubkovanja, ki prihaja iz njegovega srca, ki je tako zelo dobro, da je dal življenje
za nas.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |