Papeževa homilija: Večno pogubljenje je oddaljitev od Gospoda

VATIKAN (petek, 25. november 2016, RV) – Odločiti se za oddaljitev od Gospoda je večno pogubljenje. Tako je zatrdil papež Frančišek, ko je zjutraj maševal v kapeli Doma sv. Marte. Med homilijo je posvaril tudi, da se ne bi nikoli spuščali v dialog s hudičem, ki je zapeljevalec in slepar, ampak da bi se srečanju z Gospodom na dan sodbe približali s ponižnim srcem.

Hudič je zapeljevalec, ki uniči življenje
Izhajajoč iz odlomka iz knjige Razodetja si je zastavil vprašanje, kakšna bo poslednja sodba in kakšno bo dokončno srečanje z Jezusom. Prva podoba, ki jo omenja apostol Janez, je sodba »zmaja, stare kače, to je hudiča«. Angel, ki se je spustil z neba, ga je vrgel v brezno in ga tam zaklenil, da »ne bi več zapeljeval narodov«. Hudič je namreč zapeljevalec, je poudaril sveti oče:

»Je lažnivec, oziroma še več: on je oče laži, on poraja laži, je slepar. Daje ti verjeti, da boš postal kakor Bog, če boš pojedel to jabolko. Tako ti ga proda, ti ga kupiš, in na koncu te oslepari, te prevara ter ti uniči življenje.« In kaj lahko storimo, da se ne bi pustili prevarati hudiču? Jezus nas uči, da se s hudičem nikoli ne smemo spuščati v dialog. S hudičem se ne pogovarja.

S hudičem se ne smemo pogovarjati
Kaj je z njim naredil Jezus? Zapodil ga je stran, vprašal ga je po imenu, a z njim se ni spustil v dialog. Tudi v puščavi Jezus ni uporabil niti ene svoje besede, saj se je dobro zavedal nevarnosti. V treh odgovorih, ki jih je dal hudiču, se je branil z Božjo besedo, s svetopisemskimi besedami. Nikoli se torej ne smemo pogovarjati s tem lažnivcem in sleparjem, ki nas želi uničiti in ki bo zaradi tega vržen v brezno, tako je še enkrat ponovil papež.

Pogubljenje je oddaljitev od Boga
V nadaljevanju berila iz knjige Razodetja se nato pojavijo duše mučencev, ki so pričevali za Jezusa Kristusa in niso častili hudiča ter njegovih pristašev denarja, posvetnosti in nečimrnosti. Za to so dali tudi svoje življenje. Gospod bo velike in majhne sodil po njihovih delih, je zapisano. Pogubljeni bodo vrženi »v ognjeno jezero«. O tej »drugi smrti« je papež Frančišek dejal: »Večno pogubljenje ni nekakšna mučilnica.« Tisti, ki ne bodo sprejeti v Božje kraljestvo, ne bodo sprejeti zato, ker se Gospodu niso približali. To so tisti, ki so vedno hodili sami po svoji poti, ki so se od Gospoda oddaljili, ki so šli mimo Gospoda. »In večno pogubljenje je to nenehno oddaljevanje od Boga. To je največja bolečina, nezadovoljeno srce, srce, ki je bilo ustvarjeno, da bi našlo Boga, a se zaradi ošabnosti, da bi bilo gotovo v samem sebi, od Boga oddalji.« »Ogenj« oziroma »pot večnega pogubljenja« je torej oddaljitev za vedno od »Boga, ki daje srečo«, od »Boga, ki nas ima zelo rad«.

Odpreti srce za srečanje z Jezusom
Vendar pa zadnja podoba, o kateri govori odlomek iz knjige Razodetja, to sta »novo nebo in nova zemlja«, odpira za upanje. Če odpremo naša srca, kakor nam naroča Jezus, in ne hodimo po svoje, bomo prejeli radost in zveličanje. Papež Frančišek je na koncu homilije tako povabil, da bi Jezusu pustili »ljubkovati se« in »odpustiti si«. In sicer brez nadutosti: »Upanje, ki odpira srca za srečanje z Jezusom. To nas čaka: srečanje z Jezusom. To je lepo, zelo lepo! On od nas zahteva le, da smo ponižni in rečemo: 'Gospod.' Dovolj bo ta beseda, ostalo stori On.«