Italijanski duhovnik Renato Rosso, misijonar ciganov

VATIKAN (torek, 15. november 2016, RV) – »Je le kapljica v morju, oziroma kapljica v puščavi, ki je bolj dragocena.« Tako se glasi odgovor Renata Rossa tistim, ki občudujejo njegovo delo. Gre za italijanskega duhovnika, ki se je že v mladosti povsem posvetil pastorali potujočih ljudstev. In sicer do točke, da je privzel njihov način življenja. Tako je dvanajst let preživel med njimi v Italiji, osem let v Braziliji, zadnjih 24 let pa se giblje med Bangladešem in Indijo. Danes je poznan kot 'misijonar ciganov'.

Navzočnost Cerkve
Pravi, da si v Bangladešu, kjer živi med muslimani, prizadeva predvsem biti »navzočnost Cerkve«. To pomeni, da jih ima rad, da skupaj z njimi dela, da kontemplira usmiljenje v njih. Meni tudi, da to njegovo navzočnost cenijo. In sicer iz enega razloga: zadovoljni so, da njihovi otroci hodijo v šolo. Don Renato je namreč ustanovil »premične šole«, v katerih se učitelji premikajo skupaj s potujočimi ljudstvi. Enkrat imajo pouk na obali reke, drugič pod drevesom, tretjič v šotoru ali pa v čolnu. Starši so veseli, ko vidijo, da se njihovi otroci spreminjajo pred njihovimi očmi. Otrok, ki so obiskovali ali pa sedaj obiskujejo te šole, je sedaj že okoli 10 tisoč.

Pouk med pašo
Don Renato pojasnjuje, da se pouk včasih odvija med pašo. V vsaki družini je en otrok namreč odgovoren za živali. Ko se več otrok zbere skupaj, gre učitelj z njimi. Polovica jih ostane na paši, druga polovica pa je v šoli. Po eni uri se zamenjajo in pouk se tako preko celega dneva odvija v dveh izmenah.

Krotilec kač in duhovnik
Nadalje 'misijonar ciganov' pripoveduje, kako je več let tudi sam opravljal delo, s katerim se v Bangladešu ukvarjajo moški prevladujoče skupine potujočih ljudstev. Bil je krotilec kač. Muslimani, med katerimi deluje, vedo, da je kristjan in duhovnik. Večkrat jim reče: »Ti si musliman, prizadevaj si, da bi bil dober musliman. Jaz sem kristjan in prizadevam si biti dober kristjan. Pomagajmo drug drugemu.« Rosso namreč želi predvsem, da bi bili pristni in iskreni. Kar lahko stori sam, je, da pričuje, da je človek molitve. Tako ga lahko vidijo, ko obhaja sveto mašo. In čeprav je takrat fizično sam, je vendarle v občestvu z njimi. Zato je tisti trenutek bogat in dragocen. Misijonar Renato Rosso zaključuje, da se je sicer res odpovedal vsemu, a da mu je že bilo povrnjeno »več kot stokratno«.