Zbrana dela msgr. Bergoglia: V tvojih očeh je moja beseda

RIM (petek, 11. november 2016, RV) – Včeraj je bilo v jezuitski kuriji v Rimu predstavljeno delo, v katerem so zbrane vse homilije, govori in sporočila nekdanjega nadškofa Buenos Airesa, msgr. Jorgeja Maria Bergoglia, sedanjega papeža Frančiška. Gre za besedila iz obdobja med letoma 1999 in 2013. Tokrat so prvič objavljena skupaj, zbral pa jih je p. Antonio Spadaro, direktor jezuitske revije Civiltà Cattolica. Knjiga, ki obsega preko tisoč strani, nosi naslov V tvojih očeh je moja beseda.

Delavnica sedanjega pontifikata
Delo je poklon svetemu očetu za njegov osemdeseti rojstni dan, je med predstavitvijo poudaril kardinal Pietro Parolin, vatikanski državni tajnik. Na nek način predstavlja »delavnico« sedanjega pontifikata. Bralec preko knjige lahko vstopi v svet oz. način gledanja na resničnost tako »krajevnega pastirja« kot »pastirja vesoljne Cerkve«. Bolje lahko razume besede in dejanja papeža, ki je v središče svojega poslanstva postavil »razločevanje in usmiljenje«.

Veliko več kot zgolj povedati nekaj zanimivega
Bergoglieve besede se hranijo »z življenjem, ki je živeto, z odprtimi vprašanji, z mejami, ki so prekoračene, s prehojenimi periferijami, z izzivi, ki imajo obraze in imena«. So v soglasju z željami in situacijami konkretnega časa, branimi v luči Božje besede. Kot je pripomnil kardinal Parolin, pa je za branje Božjega sporočila v dogodkih potrebna »pronicljiva rahločutnost«. Gre namreč za nekaj, kar je »veliko več« kot zgolj povedati nekaj zanimivega. Gre za »evangeljsko razločevanje«.

V tvojih očeh je moja beseda
Papeževa beseda je povsem prilagojena sogovorniku. Ne govori o abstraktnih konceptih, temveč objema človeštvo, ki ga ima pred seboj. Od tu izhaja naslov dela V tvojih očeh je moja beseda. Kajti oko vernika je tisto, ki mora poroditi očetovsko, rodovitno in življenjsko besedo. Tako zatrdi sveti oče sam, in sicer v pogovoru s p. Spadarom, ki je objavljen v prvem delu knjige. Pravi, da mora videti oči tistih, na katere se obrača. Pred njim namreč nikoli ni zgolj »množica«, in tudi ne samo list papirja. V istem pogovoru papež Frančišek spregovori tudi o svojih spominih in pastoralnih izkušnjah iz časa, ko je kot župnik otroke poučeval verouk. Med drugim zatrdi: »Bil sem srečen. Želel sem biti pastir. Predvsem otrok.« Prizna pa tudi, da si sedaj včasih zaželi, da bi lahko izstopil iz papamobila. In sicer zlasti, kadar gre mimo »stark«, za katere pravi, da so njegova »šibka točka«.

Pridiga z datumom 28. marca 2013
Med temami, ki sicer izstopajo iz dela, je kardinal Parolin omenil delavce in brezposelne, v katerih prid je Bergoglio govoril tudi v težkih časih. V nekaterih okoliščinah je v imenu ljudstva tudi vladi zastavil jasne izzive. Ni se obotavljal pozivati k boju proti elitam, bolnim zaradi ideologij. Eden izmed najpomembnejših vidikov njegove kritike resničnosti je zadeval dramo izpraznitve odnosov. Pogosto se je obračal na predstavnike sveta šolstva ali krščanske formacije. Besedila so podana v kronološki obliki. Zadnja je pridiga z datumom 28. marca 2013, petnajst dni po tem, ko je bil kardinal Bergoglio izvoljen za papeža. To je pridiga za krizmeno mašo tistega leta. Prepričan je bil namreč, da se bo iz Rima vrnil v Argentino, in tako je besedilo pridige nastalo že pred odhodom na konklave. Med drugim je zapisal, da dragoceno olje, ki mazili Aronovo brado, ne odišavi le njegove osebe, ampak se razliva in doseže tudi periferije. Kajti njegovo maziljenje je »za uboge, za jetnike, za bolne, za vse, ki so žalostni in sami«.