Papež Frančišek daroval sveto mašo za kardinale in škofe, ki so umrli v zadnjem letu

VATIKAN (petek, 4. november 2016, RV) – »Usmiljen in milostljiv je Gospod« (Ps 102,8). Te psalmistove besede so bile izhodišče papeževe homilije, ko je danes dopoldne v baziliki sv. Petra daroval sveto mašo za kardinale in škofe, ki so umrli v zadnjem letu.

Mesec november, ki ga krščanska pobožnost posveča spominu na verne rajne – tako je začel papež Frančišek – vsako leto v cerkveni skupnosti vzbudi misel na življenje onstran smrti in predvsem misel na dokončno srečanje z Gospodom. On bo sodnik naše zemeljske poti, in sicer sodnik, katerega značilnosti sta »usmiljenje in milost«, kakor nas je spomnil psalmist.

Naše zemeljsko romanje se konča v hiši nebeškega Očeta
Zavedajoč se tega in v izročanju pokojnih kardinalov in škofov usmiljeni Očetovi dobroti, obnovimo našo hvaležnost za krščansko in duhovniško pričevanje, ki so nam ga zapustili, je spodbudil sveti oče: »Ti naši bratje so prispeli na cilj, po tem, ko so služili Cerkvi in ljubili Jezusa Kristusa, v tisti gotovosti o ljubezni, na katero nas je spomnil apostol Pavel v drugem berilu: 'Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni?' (Rim 8,35).« Gre za vero v Kristusovo ljubezen, od katere nas nič ne more ločiti: ne stiska ne nadloga, ne preganjanje, ne nevarnost, ne smrt, ne življenje … Jasne pa so jim bile tudi besede iz Knjige modrosti: »Tisti, ki so zvesti v ljubezni, bodo prebivali pri njem« (Mdr 3,9). Dobro so vedeli, da se naše zemeljsko romanje konča v hiši nebeškega Očeta, in da so edinole tam cilj, počitek in mir. K tej hiši pa nas vodi Gospod Jezus, naša pot, resnica in življenje.

Bili so pastirji Kristusove črede
Pot naproti Očetovi hiši se za vsakogar izmed nas začne na dan, ko oči odpremo za luč in, preko krsta, za milost. Za duhovnike in škofe je pomembna postaja na tej poti trenutek, ko med posvečenjem izrečejo svoj »tukaj sem«. Od tistega trenutka dalje so na poseben način združeni s Kristusom, pridruženi so njegovi duhovniški službi. Ob uri smrti pa izrečejo še zadnji »tukaj sem«, združen z Jezusovim, ki je umrl v izročanju svojega duha v Očetove roke (glej Lk 23,46). Pokojni kardinali in škofje so se celo življenje, še zlasti po tem, ko so ga posvetili Bogu, posvečali pričevanju in podarjanju Jezusove ljubezni drugim. Obenem so z besedo in zgledom vernike spodbujali, da bi prav tako delali tudi sami.

Bili so pastirji Kristusove črede in s posnemanjem Njega so se podarili in darovali za zveličanje ljudstva, ki jim je bilo zaupano. Posvečevali so ga preko zakramentov in ga vodili po poti zveličanja. Polni moči Svetega Duha so oznanjali evangelij. Z očetovsko ljubeznijo so se trudili ljubiti vse, posebej uboge, nezaščitene in tiste, ki so potrebovali pomoč. »Zato na koncu njihovega bivanja menimo, da jih je Gospod 'sprejel kakor žgalno daritev' (Mdr 3,6). Sedaj smo tu, da molimo zanje, da darujemo božansko daritev kot priprošnjo za njihove duše in prosimo Gospoda, da bi jim dal za vedno zažareti v njegovem kraljestvu luči (glej Mdr 3,7).«

Njihova prisotnost je pričevala, da je Božja dobrota neizčrpna
S svojim poslanstvom so v srca vernikov vtisnili tolažilno resnico, da so »njegovi izvoljenci deležni milosti in usmiljenja« (Mdr 3,9). V imenu Boga usmiljenja in odpuščanja so njihove roke blagoslavljale in dale odvezo, njihove besede so tolažile in osušile solze, njihova prisotnost je zgovorno pričevala, da je Božja dobrota neizčrpna in da je njegovo usmiljenje neskončno. Nekateri med njimi so bili poklicani pričevati za evangelij na junaški način, ko so prenašali hude stiske. Med to sveto mašo, ki je spomin Kristusovega vstajenja – je spomnil papež Frančišek – se zahvalimo Bogu za vse dobro, ki ga je Gospod storil za nas in za svojo Cerkev preko teh naših bratov in očetov v veri.

Njihova smrt je v resnici vstop v polnost življenja
»V luči Kristusove velikonočne skrivnosti je njihova smrt v resnici vstop v polnost življenja. V tej luči vere se počutimo še bližji našim rajnim bratom: smrt nas je na videz ločila, a moč Kristusa in njegovega Duha nas združuje na še globlji način.« Še naprej jih bomo čutili poleg nas v občestvu svetnikov. Ko se tudi mi hranimo s Kruhom življenja, skupaj z vsemi, ki so bili pred nami, z neomajnim upanjem pričakujemo dan srečanja iz oči v oči s svetlim in usmiljenim obličjem Očeta. »Naj nad njimi, kakor tudi nad nami, vedno bdi naša mati Marija, in naj nam izprosi, da se ne bi nikoli 'ločili od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu' (Rim 8,39).«