Papež o posvečenem življenju: Pomembni vzajemni odnosi med pastirji in posvečenimi

VATIKAN (petek, 28. oktober 2016, RV) – Sveti oče je sprejel v avdienco dvesto udeležencev prvega mednarodnega simpozija za škofijske vikarje in delegate za posvečeno življenje. Dogodek od danes do nedelje poteka v Vatikanu, organizira pa ga Kongregacija za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. Papež je v nagovoru naredil tri poudarke: najprej je izpostavil pomembno vlogo posvečenega življenja v delnih Cerkvah, zatem spregovoril o ustanavljanju novih ustanov posvečenega življenja, ob koncu pa še poudaril pomen vzajemnih odnosov med pastirji in posvečenimi osebami. Pozval pa je tudi k posebni skrbi za kontemplativne sestre v klavzuri.

Posvečeno življenje v delnih Cerkvah
Ne škofje ne posvečene osebe ne smejo pozabiti, da je posvečeno življenje »dar za Cerkev, rodi se v Cerkvi, raste v Cerkvi in je v celoti usmerjeno v Cerkev«. Posvečeno življenje se umešča v karizmatično razsežnost Cerkve in zato ga morajo škofje »sprejeti z veseljem in hvaležnostjo« ter mu »izkazati naklonjenost, očetovstvo in skrbno ljubezen«.

Posvečeno življenje je »duhovni kapital, ki prispeva k dobremu celotnega Kristusovega telesa in ne samo redovne družine«. Zato je papež ponovno zaprosil, naj ga pastirji, vikarji in delegati za posvečeno življenje z veseljem sprejmejo kot »stvarnost, ki je v samem središču Cerkve« in »kot odločilni element njenega poslanstva«, saj neločljivo pripada njenemu »življenju in svetosti«. Tako pastirje kot vse zbrane na avdienci je sveti oče spodbudil, naj v svojih Cerkvah »s posebno skrbjo pospešujejo različne karizme«, tako stare kot nove; naj so »blizu posvečenim osebam, z nežnostjo in ljubeznijo«, ter naj »poučujejo Božje ljudstvo o vrednosti posvečenega življenja«.

Besede je namenil tudi posvečenim osebam, rekoč da se »upravičena avtonomija in odsotnost ne moreta zamenjati z izolacijo in neodvisnostjo«. Danes je namreč nujno živeti upravičeno avtonomijo in odsotnost v obstoječih ustanovah v tesnem odnosu z vključenostjo in na način, da se karizmatična svoboda in katoliškost posvečenega življenja izrazita tudi v kontekstu delne Cerkve. V luči drugega vatikanskega koncila danes govorimo o »enaki bistvenosti« hierarhičnih in karizmatičnih darov, ki izvirajo iz enega Božjega Duha in hranijo življenje Cerkve in njeno misijonarsko delovanje. Vsi ti darovi so namenjeni »izgrajevanju Cerkve« v ubranem in dopolnjujočem odnosu med sabo. »Posvečene osebe naj ne pozabijo, da niso 'zaprta dediščina', ampak 'dragocen kamen', umeščen v telo Cerkve, ki je usmerjena v središče, kar je Kristus,« je dejal papež Frančišek.

Ustanavljanje novih ustanov posvečenega življenja
V nadaljevanju je spregovoril o ustanavljanju novih ustanov posvečenega življenja. Škofova odgovornost je razločevati in prepoznati avtentičnost karizmatičnih darov in v škofiji odpreti ustanove posvečenega življenja. Pomembno je ustrezno razločevanje, pri čemer upošteva izvirnost karizme, njeno preroško razsežnost, umeščenost v življenje delne Cerkve, občestvo z vesoljno Cerkvijo, evangelizacijsko delovanje in tudi delovanje na družbeni ravni. Škof mora prav tako preveriti »cerkveno zrelost« ustanovitelja ali ustanoviteljice. Predvsem pa se je vedno treba posvetovati s Kongregacijo za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja.

Vzajemni odnosi
Papež je poudaril tudi pomembnost vzajemnih odnosov med pastirji in posvečenimi osebami. Poleg upoštevanja pravil gre še za poglobitev vzajemnosti, ki zavezuje pastirje in posvečene osebe. Vzajemni odnosi ne obstajajo tam, kjer eni zapovedujejo, drugi pa se iz strahu ali spodobnosti podvržejo. Vzajemni odnosi so tam, kjer se gojijo dialog, spoštljivo poslušanje, medsebojna gostoljubnost, srečanje in poznavanje, skupno iskanje resnice, bratska želja po sodelovanju v doseganju dobrega Cerkve. Kot je poudaril sveti oče, je vse to odgovornost obojih, tako pastirjev kot posvečenih oseb: »Vsi smo poklicani biti graditelji mostov. Naš čas zahteva občestvo v spoštovanju različnosti. Ne bojmo se raznovrstnosti, ki prihaja od Duha.«

Spremljati sestre v klavzuri
Ob koncu govora je zbrane še pozval, naj posebno pozornost namenijo »kontemplativnim sestram«. Ta oblika hoje za Kristusom je »ukoreninjena v tišini klavzure« in v Cerkvi ter za Cerkev predstavlja »molitveno srce, ki je varuh zastonjskosti in bogate apostolske rodovitnosti«, ki »daje dragocene sadove milosti in usmiljenja« ter mnoge oblike svetosti. Cerkev, tudi delna Cerkev, potrebuje te svetilnike, ki kažejo pot v pristanišče, je izpostavil papež Frančišek in zbrane škofijske vikarje in delegate pozval: »Spremljajte jih z bratsko naklonjenostjo in jih vedno obravnavajte kot odrasle ženske, spoštujte njim lastne sposobnosti, brez nepotrebnega vmešavanja. Spremljajte jih in jim pomagajte v vsem, kar se nanaša na bistvene elemente njihovega življenja.«