Papež: Usmiljenje je potovanje od srca do rok

VATIKAN (sobota, 8. oktober 2016, RV) – V Argentinskem mestu Santa Fe poteka srečanje na temo Usmiljenje – potovanje od srca do rok. Od 7. do 9. oktobra ga organizira krščansko združenje Manos Abiertas, ki ga je leta 1992 ustanovil jezuit Angel Rossi pot geslom Ljubiti in služiti. Papež Frančišek je udeležencem srečanja poslal video sporočilo in jih spodbudil, naj pustijo, da jim nesreča drugega rani srce, da bodo lahko doživeli resnično usmiljenje, ki prihaja od Gospoda, ter zatem to usmiljenje z rokami delili drugim.

Sveti oče je izhajal iz dveh evangeljskih prizorov. Ko Samarijan naleti na tistega človeka na cesti, se mu ta v srcu zasmili. Stopil je s konja, se ga dotaknil in ga oskrbel. Usmiljenje v srcu ga je vodilo k temu, da je nekaj naredil z rokami. Drugi prizor govori o Jezusu, ki pred mestnimi vrati v Nain naleti na pogrebni sprevod, v katerem so nesli mrtvega fanta, edinega sina matere, ki je bila vdova. In Jezusu se je ta mati, tako sama, zasmilila. Približal se ji je in ji rekel: »Ne jokaj!« In njegove roke so začele delovati. Dotaknil se je nosil in dejal: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« Bila je to potovanje od srca do rok. »Takšen je bil Jezus, tako nas uči evangelij: delovati, ampak iz srca,« izpostavi papež Frančišek.

Srca, tako Samarijanovega kot Jezusovega, se je dotaknila človeška nesreča: vdovina bolečina, ki jo je videl Jezus, in nesreča tistega človeka, ki jo je videl Samarijan. »Srce se poveže z nesrečo drugega in to je usmiljenje. Kadar nesreča drugega vstopi v moje srce, čutim usmiljenje.« To ni isto, kakor če se mi smili ranjena žival ali čutim pretresenost ob neki boleči situaciji. Usmiljenje je neko drugo čustvo: kadar nesreča drugega ali boleča situacija pride do mojega srca in jaz ji pustim, da se ga dotakne. To je potovanje od nesreče do srca. »Usmiljenja ni, če ne začnemo pri srcu, ki ga je ranila nesreča drugega, boleča situacija drugega; to je srce, ki se je pustilo raniti.«

Nekaj drugega kakor usmiljenje so pozitivna čustva. Nekaj drugega je opravljati človekoljubje z rokami, to ni usmiljenje. Sicer je dobro, a ni usmiljenje, pojasni papež. »Usmiljenje je tisto potovanje od nesreče do mojega srca, ki si jo moje srce naloži in je ob tem ganjeno, in včasih je ganjeno tako zelo, da postane kakor kompas na severnem polu, ki ne ve, kje naj se zaustavi ob vsem tistem, kar čuti.«

Da bi čutili usmiljenje, ne da bi se nam nekaj samo smililo, je po papeževih besedah treba prositi za milost, da bi imeli usmiljenje. »To je milost in zanjo morate prositi Gospoda. A edina pot, da bi prejeli usmiljenje, gre skozi lasten greh, ki je bil priznan in odpuščen. Usmiljeni smo lahko samo, če smo zares začutili, da smo prejeli Gospodovo usmiljenje, sicer ne moremo biti usmiljeni.« Če čutiš, da je Bog vzel nase tvoj greh, ga odpustil in pozabil, si prejel usmiljenje, in ker si prejel usmiljenje, boš lahko usmiljen. »Če usmiljenje ne prihaja iz tvojega srca na ta način, ni usmiljenje.«

Tukaj se začne potovanje nazaj, nadaljuje Frančišek. Če je začetni del potovanja bil to, da sem pustil, da mi je nesreča drugih ranila srce, če je pravi način potovanja v mojem srcu to, da priznam svoj greh, svojo bedo, svojo nizkost ter začutim Gospodovo odpuščanje in usmiljenje, se zdaj začne povratna pot od srca do rok. In tako se potuje od moje nesreče, ki je prejela usmiljenje, do nesreče drugega; od moje bede, ki jo ljubi Bog, do ljubezni do bede drugega; od moje nesreče, ki je ljubljena v mojem srcu, do izraza z mojimi rokami. »To je usmiljenje. Usmiljenje je potovanje od srca do rok.« Treba je odpreti tako srce kot roke,  izpostavi papež in spodbudi, naj dopustimo, da nesreča, tako od drugih kot moja, rani moje srce; sprejmem naj usmiljenje in začnem pot nazaj ter s svojimi rokami, od usmiljenja k drugim, trosim usmiljenje in ljubezen.