Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 28. nedeljo med letom

2 Kr 5,14-17
Tedaj je šel  Naamán, vojskovodja arámskega kralja in se sedemkrat potopil v Jordanu, po besedi Božjega moža. In njegovo meso je spet postalo kakor meso majhnega dečka; bil je čist. Potem se je z vsem spremstvom vrnil k Božjemu možu. Ko je prišel, je stopil predenj in rekel: »Zdaj vem, da na vsej zemlji ni Boga razen v Izraelu. Sprejmi zdaj, prosim, darilo od svojega služabnika!« Elizej je rekel: »Kakor živi Gospod, pred katerim stojim, ničesar ne vzamem!« In čeprav ga je silil, naj vzame, je odklonil. Potem je Naamán rekel: »Če ne, pa naj dajo tvojemu služabniku tovor zemlje za dva mezga, kajti tvoj služabnik ne bo več daroval žgalne in klavne daritve nobenim drugim bogovom razen Gospodu.

2 Tim 2,8-13
Spominjaj se Jezusa Kristusa, od mrtvih vstalega, iz Davidovega rodu, po mojem evangeliju, za katerega trpim vse do verig, kakor hudodelec. Toda Božja beseda ni vklenjena. Zato v vsem vztrajam zaradi izvoljenih, da bi tudi oni dosegli odrešenje, ki je v  Kristusu Jezusu, v večno slavo. Zanesljiva je beseda:
Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi živeli,
če vztrajamo, bomo z njim tudi kraljevali,
če ga bomo zatajili, bo tudi on nas zatajil,
če smo nezvesti, on ostane zvest,
samega sebe namreč ne more zatajiti.

Lk 17,11-19
Na poti v Jeruzalem je šel skozi Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in so povzdignili glas ter rekli: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in se pokažite  duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali se ni našel noben drug, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«

Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Jezus je poslal gobavce duhovniku, da bi bili duhovno ozdravljeni, kakor to zahteva Postava. S tem, ko jih je poslal, je za njimi poslal tudi ozdravitev, da so bili tako ozdravljeni med potjo.« Sv. Atanazij pa pravi: »Samarijan je na ozdravitev odgovoril tako, da je hvalil in slavil Jezusa za prijeto dobroto.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Devet nehvaležnežev pa se ni zavedalo eshatološkega pomena tega, kar se jim je zgodilo, torej tega, da je z Jezusom prišlo Božje kraljestvo.«

Misli Benedikta XVI.
Današnji evangelij pa nam predstavlja Jezusa, ki je ozdravil deset gobavcev, od katerih se je samo eden, Samarijan, torej tujec, vrnil, da se mu je zahvalil (prim. Lk 17,11-19). In Gospod mu je rekel: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila« (Lk 17,19). Ta evangeljski odlomek nas vabi k dvojnemu premisleku. Najprej o dveh stopnjah ozdravitve: prve površinske, torej telesne in druge globlje, ki se dotakne človekove notranjosti, torej 'srca', kot jo imenuje Sveto pismo in od se od tam razširi na vse človekovo bivanje. Popolna in korenita ozdravitev se imenuje zveličanje, ki je pravzaprav novo, polno in dokončno življenje. Jezus namreč, kakor ob drugih priložnostih, reče: »Tvoja vera te je rešila« Vera namreč rešuje človeka, saj vzpostavlja globok odnos z Bogom, s samim seboj ter z drugimi. Izraz vere pa je hvaležnost. Kdor se, kakor ozdravljeni Samarijan, zna zahvaliti, s tem pokaže, da ne jemlje vsega kot nekaj, kar mu pripada, temveč kot dar, ki četudi pride do njega po ljudeh ali naravi, končno prihaja od Boga. Z vero se torej človek odpre Gospodovi milosti, prizna, da je vse dar, vse milost. Poglejte, kakšen zaklad je skrit v preprosti besedi 'hvala'.