Papež na medverskem srečanju: Nikoli več nasilja v imenu Boga!

BAKU (nedelja, 2. oktober 2016, RV) – Zadnji dogodek papeževega apostolskega potovanja na Kavkaz, s katerim se je sveti oče tudi poslovil od Azerbajdžana, je bilo medversko srečanje s šejkom Allahshukurom Pashazadehom, verskimi voditelji ruske pravoslavne Cerkve in judovske skupnosti ter predstavniki ostalih verskih skupnosti, ki so navzoče v sicer večinsko muslimanski državi. Papež Frančišek je izpostavil pomembno vez med družbo in verstvi, poklicanost verstev k izgrajevanju kulture srečanja in miru ter obsodil izrabljanje Božjega imena za upravičevanje nasilja.

Azerbajdžan poklican k odprtosti in srečanju
Sveti oče je najprej dejal, da je »pomembno znamenje srečati se v bratskem prijateljstvu na tem kraju molitve« – dogodek je namreč potekal v osrednjem prostoru mošeje v prestolnici Baku; je »znamenje, ki razodeva ubranost, ki jo verstva lahko skupaj zgradijo, začenši z medosebnimi odnosi in dobro voljo odgovornih«. Kot dokaz je navedel konkretno pomoč, ki jo je šejk večkrat zagotovil katoliški skupnosti, spomnil pa je tudi na bratske odnose med katoliško in pravoslavno skupnostjo ter na prijateljstvo z judovsko skupnostjo.

Azerbajdžan se odlikuje po lepem sprejemanju in gostoljubnosti, ki ju je bil deležen tudi papež. Tukaj se želi varovati pomembno dediščino verstev, obenem pa se išče večja in rodovitna odprtost. Tudi katolištvo najde svoje mesto med ostalimi verstvi, kar je konkretno znamenje, kako sodelovanje in ne nasprotovanje pomaga graditi boljšo in mirno družbo. Tudi tokratno srečanje se prišteva k mnogim, ki se odvijajo v mestu Baku in pospešujejo dialog in večkulturnost. »Ko se odprejo vrata za sprejemanje in vključevanje, se odprejo vrata vseh src in vrata upanja za vse,« je dodal papež. »Zaupam, da bo ta država, vrata med Vzhodom in Zahodom, vedno gojila svojo poklicanost k odprtosti in srečanju, ki sta nenadomestljiva pogoja za gradnjo trdnih mostov miru in prihodnosti, ki je vredna človeka.«

Bratstvo in sodelovanje ne bosta cenjena s strani nekoga, ki hoče delitev, napetosti in dobiček. Nanju se bo skliceval in jih pričakoval nekdo, ki želi skupno dobro, predvsem pa sta všeč Bogu, ki je sočuten in usmiljen in ki želi, da bi sinovi in hčere ene človeške družine bili med seboj vedno bolj povezani in vedno v dialogu. »Odpreti se za druge ne siromaši, ampak bogati,« je izpostavil sveti oče, »saj nam pomaga biti bolj človeški: priznati si aktivni del v večji skupnosti in si razlagati življenje kot dar za druge; kot cilj videti dobro človeštva in ne lastnih interesov; delovati brez idealizmov in brez interventizmov, brez škodljivega vmešavanja in prisilnih dejanj, ampak vedno v spoštovanju zgodovinskih dinamik, kultur in verskih tradicij.«

Vzgojna vloga verstev. Graditi kulturo srečanja in miru
Ravno verstva imajo po papeževih besedah pomembno nalogo: spremljati ljudi pri iskanju življenjskega smisla, pomagati jim razumeti, da omejene zmožnosti človeka in dobrine tega sveta ne smejo nikoli postati absolutne. Verstva so poklicana, da nam pomagajo razumeti, da je središče človeka zunaj njega, da smo usmerjeni proti neskončnemu Najvišjemu in proti drugemu, ki je bližnji. V to smer je življenje poklicano, da se napoti, proti bolj vzvišeni in konkretnejši ljubezni; ljubezen ne more ne biti na vrhu vsakega pristnega verskega navdiha.

Verstvo je torej za človeka potreba, da bi lahko uresničil svoj cilj; je kompas, ki ga usmerja k dobremu in ga oddaljuje od slabega, ki vedno ždi pred vrati njegovega srca. »V tem smislu imajo verstva vzgojno nalogo: pomagati iz človeka potegniti najboljše.« Verski voditelji pa so »odgovorni, da ponudijo avtentične odgovore na iskanje človeka, ki je danes pogosto izgubljen v paradoksalnih vrtincih našega časa«. Na eni strani namreč vidimo nihilizem, ki ne veruje več v nič, ampak samo v lastne interese, prednosti in osebne koristi, na drugi strani pa se vedno pogosteje pojavljajo ostre in fundamentalistične reakcije, ki z nasiljem besed in dejanj hočejo vsiliti ekstremne in radikalne drže, ki so najbolj daleč od živega Boga.

Verstva pa, nasprotno temu, pomagajo razločevati dobro in ga prakticirati z deli, molitvijo in naporom notranjega prizadevanja. Poklicana so graditi »kulturo srečanja in miru, oblikovano iz potrpežljivosti, razumevanja, ponižnih in konkretnih korakov. Tako se služi človeški družbi.« Ta mora vedno premagati skušnjavo, da bi izrabljala verski dejavnik: verstva ne smejo nikoli biti instrumentalizirana in nikoli ne morejo podpirati konflikte in nasprotja.

Nikoli več nasilja v imenu Boga!
Papež je izpostavil rodovitnost krepostne vezi med družbo in verstvi. To je spoštljiva zaveza, ki jo je treba izgrajevati in varovati, kar je sveti oče želel simbolično ponazoriti z značilnimi azerbajdžanskimi okni shebeke, ki so narejena samo iz lesa in barvnega stekla. Pri njihovi izdelavi obstaja neka posebnost: ne uporablja se ne lepila ne žebljev, ampak se les in steklo spoji s skrbnim in dolgim delom. Les tako podpira steklo, ki prepušča svetlobo. »Na enak način je naloga vsake civilne družbe podpirati verstvo, ki omogoča vstopanje svetlobe, nujne za življenje. Zato je potrebno zagotoviti dejansko in pristno svobodo. Ni treba vedno uporabljati umetnega lepila, ki človeka prisiljuje verovati, mu vsiljuje določeno vero in ga prikrajša za svobodno izbiro; v verstva ne smejo priti niti zunanji žeblji posvetnih interesov, pohlepa po oblasti in denarju. Boga se namreč ne more klicati za dosego enostranskih interesov in egoističnih ciljev; Bog ne sme upravičevati nobene oblike fundamentalizma, imperializma ali kolonializma. Še enkrat se s tega tako pomembnega kraja dviga žalosten krik: nikoli več nasilja v imenu Boga! Njegovo sveto Ime naj bo čaščeno, ne pa onečaščeno in 'trgovano' s sovraštvom in človeškimi nasprotji.«

Tesna povezanost molitve in dialoga
Frančišek je spodbudil, naj raje počastimo previdnostno božje usmiljenje z vztrajno molitvijo in konkretnim dialogom, ki sta »nujni pogoj za mir na svetu«, dolžnost kristjanov in tudi drugih verskih skupnosti. »Molitev in dialog sta med seboj globoko povezana: izvirata iz odprtosti srca in sta usmerjena k dobremu drugega, se torej od blizu bogatita in krepita.« Katoliška Cerkev, v skladu z drugim vatikanskim koncilom, »poziva svoje otroke, naj s preudarnostjo in ljubeznijo v dialogu in sodelovanju s pripadniki drugih verstev, s tem da vedno pričujejo o svoji veri in krščanskem življenju, priznavajo, ohranjajo in pospešujejo duhovne, moralne in družbeno-kulturne  vrednote, ki jih pri njih najdejo«. Nobenega »spravnega sinkretizma«, niti »diplomatske odprtosti, ki pristane na vse, da bi se izognila problemom«, je bil jasen papež, »ampak pogovarjanje z drugimi in molitev za vse: to sta sredstvi, ki spremenita sulico v srp«, zbudita ljubezen tam, kjer je sovraštvo, in odpuščanje tam, kjer je žalitev, da se ne bi utrudili prositi za mir in hoditi po poteh miru.

Kakšno prihodnost zapuščamo mladim
Resničen mir, utemeljen na vzajemnem spoštovanju, srečanju in skupni delitvi, na pripravljenosti iti onkraj predsodkov in preteklih krivic, na odpovedi dvoličnosti in enostranskim interesom; trajni mir, ki ga oživlja pogum za preseganje pregrad, za odstranjevanje revščine in krivic, za obsojanje in zaustavljanje bohotenja orožja in zaslužka, pridobljenega na ramenih drugih. »Glas premnoge krvi kriči k Bogu iz zemlje te dežele, našega skupnega doma,« je nadaljeval Frančišek. Pozvani smo dati odgovor, ki ga ni več mogoče odlagati, »skupaj graditi prihodnost miru«. Sedaj ni čas za nasilne rešitve, ampak je tu ura, da nujno začnemo potrpežljive procese sprave. »Pravo vprašanje našega časa ni kako še naprej slediti svojim interesom, ampak kakšno življenjsko perspektivo ponuditi prihodnjim generacijam, kako jim pustiti boljši svet od tistega, ki smo ga prejeli. Bog in sama zgodovina nas bosta vprašala, če smo se danes zavzeli za mir; to nas že užaloščeno sprašujejo mlade generacije, ki sanjajo o drugačni prihodnosti.«

Neprecenljivo bogastvo kavkaških držav
V noči konfliktov, skozi katero hodimo, naj bodo verstva svit miru, semena novega rojstva sredi uničenja smrti, odmevi dialoga, ki neutrudno odmevajo, poti srečanja in sprave, da bi prispeli tudi tja, kjer poskusi uradne mediacije ne dosegajo rezultatov. Papež Frančišek je ob koncu spregovoril o Kavkazu na splošno: »Predvsem v tej ljubljeni kavkaški regiji, ki sem si jo zelo želel obiskati in v katero sem prišel kakor romar miru, naj bodo verstva aktivna sredstva za premagovanje preteklih tragedij in današnjih napetosti. Neprecenljiva bogastva teh dežel naj bodo priznana in ovrednotena: starodavni zakladi in vedno nove modrost, kultura in vernost kavkaških ljudi so velik vir za prihodnost regije in predvsem za evropsko kulturo, so dragocene dobrine, ki se jim ne smemo odpovedati.«