P. Bruno Cadorè OP daroval sveto mašo, s katero se je začela 36. generalna kongregacija jezuitov

RIM (nedelja, 2. oktober 2016, RV) – »'Gospod, pomnôži nam vero!' Ta, tako nujna prošnja h Gospodu, je najlepša molitev, ki si jo je možno predstavljati za 'odprtje' obhajanja vaše generalne kongregacije.« S temi besedami iz današnjega evangelija je p. Bruno Cadorè OP, generalni mojster dominikanskega reda, začel pridigo v cerkvi Jezusovega imena v Rimu med sveto mašo, s katero se je začela 36. generalna kongregacija Družbe Jezusove.

Pridiga p. Bruna Cadorèja OP

»V evangeliju, ki je bil pravkar oznanjen, Jezus izpostavi dva razloga, zakaj je ta molitev tako prava. Takšna vera je potrebna, – četudi ostane na videz skromna kot gorčično zrno – ker nas vabi, da ciljamo na nemogoče: »Rekli bi tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna.« Prav tako je potrebna, saj gre zato, da razumemo, četudi ciljamo na nemogoče, da si upamo reči: »Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.« Skupščina kot je vaša, zakoreninjena v izročilu tako bogatega evangeliziranja in tolikšne izkušnje drug drugega, se bo prav gotovo lahko posvetila nalogi, s katero bo vedno vabila Družbo, da si bo upala drznosti 'nemogočega', kakor tudi k evangeljski volji, da to počne s ponižnostjo tistih, ki vedo, da je v tej službi, v kateri se s človeške strani vloži vso svojo moč, vse odvisno od Boga.

Toda, a imamo lahko še vedno to drznost nemogočega, drznost vašega ustanovitelja Ignacija, ki je ustanovil svojo Družbo, majhno kot gorčično zrno, v tistem času krize in potrebe po bratstvu ter pred tako neizmernimi izzivi? Zdi se mi, da je to vprašanje, ki muči preroka Habakuka: »Doklej, Gospod, naj kličem na pomoč in ne uslišiš, doklej naj vpijem k tebi zaradi nasilja in ne prideš na pomoč?« Mnogi med vami bi lahko našteli prerokova prekletstva, ki razložijo silno moč, s katero sprašuje svojega Boga. Tudi danes je svet iznakažen od tistih, ki si kopičijo to, kar ni njihovo, ki sledijo predvsem svojim interesom, ki gradijo svet na krvi množice pozabljenih in izkoriščanih, ki si izmišljajo vedno nove malike. To nasilje izmaliči človeško v osebah, v družbah, v ljudstvih. Morda je zares nemogoče, v takšni situaciji kot je, z našimi človeškimi rokami, ter z omejenostjo našega razuma in sposobnosti, prevrniti na glavo ta nasilja, da bi tako malo popravili svet. Seveda, potrebno si je upati iskati način, kako zakrpati to, kar je raztrgano. Toda resnična drznost tega nemogočega je morda to, da prisluhnemo s srcem glede tega krpanja glas Njega, ki proti kakršnem koli predvidevanju vodi svoje ljudstvo in mu daje s svojo zvestobo moč za življenje. Naj vam Gospod da milost med vašim razmišljanjem in razločevanjem, da bi se pustili voditi, rojevati v tej drznosti in da bi vedno slišali preko vašega prizadevanja, besed, solidarnosti, nepričakovani glas Njega, ki na svetu upa, prevrača smrt in vzpostavlja življenje, Njega, ki ga želite slaviti.

Ta drznost je realna, ni naivna. Apostol Pavel nam v drugem pismu Timoteju pomaga razumeti, zakaj. To je realna drznost, ki se predvsem opira na prvotni dar: »Ti priporočam, da znova razplameniš Božji milostni dar, ki je v tebi.« To je povabilo, ki odmeva tudi v drugih apostolovih besedilih: »Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu, služíte Gospodu« (Rim 12,11). »Ne ugašajte Duha« (1Tes 5,19). »Ne žalostite Božjega Svetega Duha« (Ef 4,29). Verjetno je glavna naloga neke kongregacije, kakor je ta vaša, ki se danes začenja, zajemati drznost nemogočega v zvestobi delovanja duha. Najti moč in ustvarjalnost zvestobe v Dihu, ki nas vzdržuje in nas vodi proti srečanju in poslušanju drugega, ki izkoplje v srcu človeka vodnjak sočutja, ki utrjuje neminljivo zavezo s tistimi, ki so nam zaupani. Toda ta drznost nemogočega je realna tudi zato, ker hoče biti v sozvočju z Njim - od katerega je Pavel, ki prenaša njegovo trpljenje, določen za glasnika, apostola in učitelja - Zveličarjem Jezusom Kristusom, ki je uresničil nemogoče, ko je uničil smrt in dal, da je zasvetilo življenje ter neumrljivost po evangeliju. Drznost evangelizacije je usmerjena proti obrazu tega Zveličarja, ko omogoča slišati Njegov glas in zaznati Njegovo skrivnost. Skrivnost tega glasu je, da ima edino drzno zahtevo po uveljavitvi, v ponižnem soočanju z nesmislom, da se bo na tem svetu podarjeno življenje odprlo ter hodilo po poti ponovnega rojstva v življenje.

'Pomnôži nam vero!', so ga prosili apostoli. Od kot je prišlo to vprašanje? Kako lahko v našem času odgovorimo na nujno potrebo živeti kot možje vere, kontemplativni v akciji, kot možje, katerih življenje bo resnično za druge? Se spomnite, da je v Lukovem evangeliju odlomek, ki smo ga danes slišali, za Jezusovim naukom o bratskem življenju. Ni mogoče, da bi pohujšanja ne prišla in zato morate paziti, da ne boste potegnili v greh nikogar od 'teh malih'. Potem govori o odpuščanju bratu brez premora, enkrat, sedemkrat... In na tej točki pride vprašanje apostolov! V bistvu je vedno isto, kakor Kraljestvo, nemogoče ni nikoli daleč od tebe. Točno tako, gre za strastno iskanje, kako na tem svetu odpirati poti za modrost, poti, kjer bosta beseda ter človeški projekti dobila smisel pri iskanju, kako graditi za človeka bolj prijazen svet. To, kar lahko daje notranji ogenj temu strastnemu iskanju, je konkretna izkušnja, morda včasih plehka, pogosto težka, odpuščanja. Torej izkušnja iti onkraj užaljenosti, da lahko ponovno, brez pogojev da življenje v obilju. S to izkušnjo odkrijemo, da imamo v sebi veliko močnejše, lepše življenje, kot smo pa mislili, da ga imamo. Življenje, ki postane bolj resnično, ko se odpre, da se podari drugemu. To je izkušnja bratske poti, katere pričevanje je danes tako zelo pomembno. Zdi se mi, da ni zaman v današnjem evangeliju to, da Jezus nadaljuje s podobo tistega preprostega služabnika. V čem pravzaprav služi? Pri mizi, pri mizi grešnikom, pri mizi, ki sprejema vse, ki so k njej povabljeni, slepi in kruljavi, farizeji in cestninarji, prešuštniki in poštenjaki. Vaš ustanovitelj Ignacij je takole molil: »Gospod, uči me velikodušnosti, da te bom ljubil, kakor si zaslužiš, da bom dajal, ne da bi štel, da se bom bojeval, ne da bi mislil na rane, da bom delal, ne da bi iskal počitka, da se bom žrtvoval, ne da bi pričakoval druge zahvale, kakor zavest, da izpolnjujem tvojo sveto voljo.« A ni morda danes to tisto povabilo, da bi začeli služiti pri tej mizi? Pri emavški mizi, kjer se preprosti služabnik nauči svojega poklica tako, da se pusti voditi svojemu prvemu sopotniku, Zveličarju Jezusu Kristusu. 'Gospod, pomnôži nam vero!'«