TBILISI (sobota, 1. oktober 2016, RV) – Drugi dan papeževega apostolskega
potovanja se je začel s sveto mašo na tbilisijskem stadionu M. Meskhi. Cerkev danes
obhaja spomin sv. Terezije Deteta Jezusa. Le-ta je med drugim zapisala, da ženske
v veliko večjem številu ljubijo Boga kakor pa moški. Papeževa homilija se je tako
začela z opažanjem: »Med mnogimi zakladi te čudovite dežele izstopa velika vrednost
žensk … Tu v Gruziji je veliko babic in mam, ki še naprej varujejo in posredujejo
vero, ki jo je v tej deželi zasejala sv. Nina, in prinašajo svežo vodo Božje tolažbe
v številne situacije puščave in konflikta.«
Kakor mati vas bom tolažil
To nam pomaga razumeti lepoto tistega, kar nam Gospod danes pravi v berilu iz knjige
preroka Izaija. Kakor mati vzame nase bremena in napore svojih otrok, tako želi tudi
Bog prevzeti odgovornost za naše grehe in naše skrbi. On, ki nas pozna in nas neskončno
ljubi, je občutljiv na našo molitev in zna osušiti naše solze. Ko nas gleda, je vedno
znova ganjen in se razneži, z ljubeznijo, ki izhaja iz notranjosti telesa, kajti ne
glede na slabo, katerega smo sposobni, smo vedno njegovi otroci; želi nas vzeti v
naročje, nas obvarovati, rešiti pred nevarnostmi in zlom. Pustimo, da v našem srcu
odmevajo te besede, ki nam jih danes namenja: »Kakor mati vas bom tolažil.«
Obstajajo »vrata tolažbe«: evangelij, molitev, spoved, evharistija
»Tolažba, ki jo potrebujemo sredi viharnega dogajanja življenja, je prav prisotnost
Boga v srcu. Kajti njegova prisotnost v nas je izvir prave tolažbe, ki ostane, ki
osvobaja pred zlim, prinaša mir in daje rasti veselju. Zato, če želimo živeti potolaženi,
je treba v življenju narediti prostor za Gospoda.« In da bi Gospod trajno prebival
v nas, mu je potrebno odpreti vrata in ga ne zadrževati zunaj. Obstajajo »vrata
tolažbe«, ki jih je treba imeti vedno odprta, saj želi Jezus vstopiti skoznje.
To so evangelij, bran vsak dan in ki ga vedno nosimo s seboj, tiha molitev čaščenja,
spoved, evharistija. Gospod vstopa skozi ta vrata in daje stvarem nov okus. Kadar
pa se vrata srca zaprejo, njegova luč ne pride in ostane se v temi. Takrat se navadimo
na pesimizem, na stvari, ki ne gredo, na stvarnosti, ki se ne bodo nikoli spremenile.
In s tem končamo tako, da se zapremo v žalost, v podzemlje tesnobe, znotraj sebe smo
sami. »Če pa nasprotno na stežaj odpremo vrata tolažbe, vstopi luč Gospoda!«
Cerkev je »dom tolažbe«
Toda Bog nas ne tolaži le v srcu; preko preroka Izaije namreč dodaja: »V Jeruzalemu
boste potolaženi« (Iz 66,13). V Jeruzalemu, to je, v Božjem mestu, v skupnosti:
ko smo zbrani, kadar je med nami občestvo, deluje Božja tolažba. V Cerkvi najdemo
tolažbo, Cerkev je »dom tolažbe«, tu Bog želi tolažiti. »Lahko se vprašamo:
jaz, ki sem v Cerkvi, sem prinašalec Božje tolažbe? Znam sprejeti drugega kakor gosta
in tolažiti kogar vidim utrujenega in razočaranega?« Tudi kadar trpi bridkosti
in zaprtosti, je kristjan vedno poklican vlivati upanje tistemu, ki se je vdal, hrabriti
obupanega, prinašati Jezusovo luč, toplino njegove navzočnosti, okrepčilo njegovega
odpuščanja. Mnogi trpijo, izkušajo preizkušnje in krivice, živijo v nemiru. Potrebno
je maziljenje srca, ta Gospodova tolažba, ki ne odvzame problemov, ampak podari moč
ljubezni, ki zmore bolečino privesti v mir. »Prejemati in prinašati Božjo tolažbo:
to poslanstvo Cerkve je nujno. Dragi bratje in sestre, začutimo se poklicane k temu:
ne okamnimo v tistem, kar okoli nas ne gre, ne užalostimo se zaradi nesoglasij, ki
jih vidimo med nami.« Ni dobro, če se navadimo na zaprto cerkveno »mikroklimo«.
Za nas je dobro, če si delimo prostrana obzorja, odprta za upanje, če živimo ponižen
pogum, odpremo vrata in gremo ven iz sebe.
Resnična veličina človeka je v tem, da postane majhen pred Bogom
Vendar pa obstaja nek temeljni pogoj, da lahko prejmemo Božjo tolažbo. Tudi na to
nas danes spominja Njegova Beseda: postati majhni kakor otroci (glej Mt 18,3-4), biti
»kakor otrok v naročju svoje matere« (Ps 130,2). Da bi sprejeli Božjo ljubezen,
je nujna ta majhnost srca: le kot majhni smo namreč lahko v maminem naročju. Kdor
se poniža kakor otrok – nam pravi Jezus – je največji v nebeškem kraljestvu (glej
Mt 18,4). »Resnična veličina človeka je v tem, da postane majhen pred Bogom. Kajti
Boga se ne spozna z visokimi mislimi in veliko študija, temveč z majhnostjo srca,
ki je ponižno in zaupljivo. Da bi bili veliki pred Najvišjim, ni treba kopičiti časti
in ugleda, dobrin in zemeljskih uspehov, ampak se je treba izprazniti samega sebe.
Otrok je ravno nekdo, ki nima ničesar, kar bi dal, ampak vse sprejema. Je krhek, odvisen
je od očeta in mame. Kdor postane majhen kakor otrok, je prazen sebe, a poln Boga.«
On naredi velike stvari s tistim, ki je preprost in iskren
Otroci, ki nimajo težav z razumevanjem Boga, nas lahko veliko naučijo: povedo nam,
da On naredi velike stvari s tistim, ki se mu ne upira, s tistim, ki je preprost in
iskren, ki je brez dvoličnosti. Evangelij nam pokaže, kje se dogaja nekaj čudovitega
z majhnimi stvarmi: z malo kruha in dvema ribama (glej Mt 14,15-20), z gorčičnim zrnom
(glej Mr 4,30-32), s pšeničnim zrnom, ki pade v zemljo in umre (glej Jn 12,24), z
enim samim kozarcem podarjene vode (glej Mt 10,42), z dvema novčičema siromašne vdove
(glej Lk 21,1-4), s ponižnostjo Marije, Gospodove dekle (glej Lk 1,46-55).
Nismo gospodarji življenja, temveč Očetovi otroci
To je presenetljiva veličina Boga, Boga, polnega presenečenj in ki ljubi presenečenja.
Nikoli ne izgubimo želje in zaupanja v Božja presenečenja! Dobro je, če si zapomnimo,
da smo vedno in predvsem njegovi otroci: nismo gospodarji življenja, temveč Očetovi
otroci; nismo neodvisni in samozadostni odrasli ljudje, temveč otroci, ki vedno potrebujejo,
da se jih vzame v naročje, da prejmejo ljubezen in odpuščanje. »Blagor krščanskim
skupnostim, ki živijo to pristno evangeljsko preprostost! So brez sredstev, a bogate
z Bogom. Blagor pastirjem, ki ne sprejmejo logike posvetnega uspeha, ampak sledijo
zakonu ljubezni: sprejemanje, poslušanje in služenje. Blagor Cerkvi, ki ne zaupa kriterijem
funkcionalizma in organizacijske učinkovitosti ter se ne zmeni za zunanji videz. Ljubljena
majhna čreda Gruzije, ki se toliko posvečaš dejavni ljubezni in formaciji, sprejmi
ohrabritev Dobrega pastirja, izroči se Njemu, ki te vzame na svoje rame in te potolaži!«
Z besedami sv. Terezije Deteta Jezusa …
Papež Frančišek je na koncu homilije svoje misli povzel z nekaj besedami sv. Terezije
Deteta Jezusa, katere se spominjamo danes. Ona nam kaže »malo pot« naproti
Bogu: »prepustitev majhnega otroka, ki brez bojazni zaspi v naročju svojega očeta«,
saj »Jezus ne zahteva velikih dejanj, temveč le prepustitev in hvaležnost«.
Sv. Terezija je zapisala tudi, da pa Bog žal najde le »malo src, ki bi se mu prepustila
brez zadržkov in ki bi razumela vso nežnost njegove neskončne ljubezni«. To je
res tudi danes. Mlada svetnica in cerkvena učiteljica je bila strokovnjakinja v »znanosti
ljubezni«. Uči nas, da je popolna ljubezen v prenašanju pomanjkljivosti drugih,
v tem, da nas ne presenečajo njihove slabosti, da nas gradijo tudi najmanjša krepostna
dejanja, ki jih vidimo napraviti. Spominja pa nas tudi, da dejavna ljubezen »ne
more ostati zaprta na dnu srca«. Prosimo torej danes vsi skupaj za milost preprostega
srca, ki veruje in živi v krotki moči ljubezni; prosimo, da bi živeli z vedrino in
popolnim zaupanjem v Božje usmiljenje.
Papeževi pozdravi in zahvale na koncu svete maše
Na koncu svete maše v Tbilisiju, ki se je je udeležilo od šest do sedem tisoč vernikov,
je papež Frančišek izrekel še nekaj posebnih pozdravov. Najprej je izrazil hvaležnost
msgr. Pasottu, ki ga je predhodno nagovoril v imenu latinske, armenske in asirsko-kaldejske
skupnosti. Nato je pozdravil patriarha Saka in kaldejske škofe, msgr. Minassiana in
tiste, ki so prispeli iz sosednje Armenije, ter seveda vse vernike, ki so prišli iz
različnih regij Gruzije. Zahvalil se je tudi predsedniku, ki se je svete maše osebno
udeležil, oblastem, prijateljem iz armenske apostolske Cerkve in drugih krščanskih
veroizpovedi, ki so se zbrali na tbilisijskem stadionu, ter še posebej navzočim vernikom gruzijske
pravoslavne Cerkve. »Medtem ko vas prosim, da molite zame, zagotavljam, da se
vas bom vseh spominjal tudi sam in še enkrat ponavljam svoj hvala: 'Didi madloba!'«
All the contents on this site are copyrighted ©. |