Homilija kardinala Parolina med zahvalno sveto mašo ob kanonizaciji Matere Terezije

VATIKAN (ponedeljek, 5. september 2016) – »Danes smo se vrnili na trg svetega Petra, v velikem številu in veselju, da bi se zahvalili Gospodu za dar kanonizacije Matere Terezije iz Kalkute, svete Terezije iz Kalkute.« S temi besedami je kardinal Pietro Parolin, vatikanski državni tajnik, danes dopoldan začel homilijo med zahvalno sveto mašo. Le-ta je potekala prav na dan, ko vesoljna Cerkev prvič obhaja god nove svetnice, in sicer po 19-ih letih od njenega rojstva za nebesa.

Kardinal je na začetku spomnil na mnoge razloge globoke hvaležnosti Gospodu, predvsem za pogumno pričevanje vere svetnikov, preko katere On sam poživlja moč svoje Cerkve in nam daje očitna znamenja svoje ljubezni (prim. Hvalospev pri mašah svetnikov 2).

Mati Terezija – bleščeče zrcalo Božje ljubezni
»Posebej se mu zahvaljujemo, da nam je dal sv. Terezijo iz Kalkute, ki je bila s svojo nenehno molitvijo, virom velikih telesnih in duhovnih del usmiljenja, bleščeče zrcalo Božje ljubezni; čudovit zgled služenja bližnjemu, posebej osebam, ki so najbolj uboge, zavržene, zapuščene: zrcalo in zgled, iz katerih moramo razumeti dragocene smernice in spodbude, da bi živeli kakor dobri Gospodovi učenci; da bi se spreobrnili iz mlačnosti in povprečnosti ter dovolili, da v  nas zagori ogenj Kristusove ljubezni.«

Ob tem, ko je poudaril, da je Mati Terezija zase rekla, da je »svinčnik v Gospodovih rokah«, je vatikanski državni tajnik spomnil na mnoge »pesmi dejavne ljubezni, sočutja, tolažbe in veselja, ki jih je zapisal ta majhen svinčnik. Pesmi ljubezni in nežnosti za najbolj uboge med ubogimi, katerim je posvetila vse svoje življenje.«

Srečanje z Gospodom je prebodlo njeno srce
»Leta 1946, ko je z vlakom potovala na duhovne vaje, je jasno razumela svojo 'poklicanost znotraj poklicanosti', kakor je sama kasneje razložila: odprla je oči za trpljenje. Objela ga je z usmiljenim pogledom, vse njeno bitje je bilo pretreseno in nagovorjeno zaradi srečanja z Gospodom, ki ji je naročil, naj gre na ceste in služi najbolj ubogim. Srečanje z Gospodom je na nek način prebodlo njeno srce, po zgledu Jezusa, ki ga je ganilo trpljenje človeškega bitja.«

Odprimo svoje oči, da bomo videli bedo sveta
Ob tem je kardinal Parolin spomnil na podobnost z besedami, ki nam jih je papež Frančišek namenil v Buli ob napovedi izrednega jubileja Usmiljenja: »Ne padimo v brezbrižnost, ki ponižuje, v navajenost, ki omrtvi duha in mu prepreči, da bi odkril nekaj novega; ne padimo v cinizem, ki uničuje. Odprimo svoje oči, da bomo videli bedo sveta, rane tolikih bratov in sester, ki so prikrajšani za dostojanstvo, in se čutímo izzvane, da poslušamo njihov krik na pomoč. Naše roke naj primejo njihove in jih pritegnimo k sebi, da bodo začutili toplino naše navzočnosti, prijateljstva in bratstva.« (Misericordiae Vultus 15)

Svetlo znamenje usmiljenja, ker je dopustila, da jo je razsvetljeval Kristus
»Mati Terezija je v ubogih odkrila obličje Kristusa, "ki je postal ubog, da bi mi po njegovem uboštvu obogateli." (prim. 2Kor 8,9) Na njegovo brezmejno ljubezen je odgovorila z brezmejno ljubeznijo do ubogih. "Kristusova ljubezen nas žene," kakor beremo v Drugem pismu Korinčanom, je dodal vatikanski državni tajnik ter spomnil, da je sveti oče včeraj rekel, da je bilo za Mater Terezijo "usmiljenje 'sol', ki daje okus vsakemu njenemu delu, in 'luč', ki je razsvetljevala temo tistih, ki niso imeli več niti solza, da bi objokovali svojo revščino in trpljenje." Nova svetnica je mogla biti tako svetlo znamenje usmiljenja zato, ker je dopustila, da jo je razsvetljeval Kristus, ki ga je častila, ljubila in hvalila v Evharistiji. Sama je ponavljala, da moramo svoje življenje nenehno hraniti z Evharistijo, saj če ne bi mogli videti Kristusa pod podobo kruha, ga ne bi mogli odkriti niti v ubogih.«

Zavzemanje za varovanje življenja z jasnimi besesami in dejanji
Kardinal Parolin je nato spomnil, da je Mati Terezija dobro vedela, da je ena od najhujših oblik revščine v tem, da nekdo ni ljubljen, zaželjen, da je zaničevan. Poznala je situacije globoke notranje revščine ter se predvsem pogumno zavzemala za varovanje življenja od spočetja dalje, in sicer z odprtostjo besede in jasnostjo dejanj, ki sta najsvetlejši znamenji prisotnosti prerokov in svetnikov; njih, ki ne pokleknejo pred nikomer drugim kakor pred Vsemogočnim; njih, ki so notranje svobodni, ker so notranje močni ter se ne upognejo pred novimi navadami ali trenutnimi idoli, ampak odsevajo v zavesti, ki jo osvetljuje sonce Evangelija.«

Ljubezen, da bi bila resnična, mora boleti
Vatikanski državni tajnik je nato spomnil na govor Matere Terezije leta 1979, ko je prejela Nobelovo nagrado za mir. Takrat je poudarila, da moramo razumeti, da mora ljubezen, da bi bila resnična, boleti, kakor je Jezus storil do nas. Obenem pa je v zahvali dobrotnikom rekla, da ne želi, da ji dajejo od svojega preobilja, ampak vse dokler jih ne bo začelo boleti. Za kardinala so te besede kakor prag, preko katerega vstopimo v prepad, ki je ovijal tudi življenje nove svetnice; v tiste višine in globočine, ki jih je težko raziskati, ker od blizu podoživljajo Kristusovo trpljenje, njegov brezpogojni dar ljubezni in globoke rane, zaradi katerih je moral trpeti.

"Temna noč vere", v kateri sobivata ljubezen do Križanega in do bratov
»Gre tudi za "temno noč vere", v kateri sobivata žgoča ljubezen do križanega Gospoda in do bratov, ki potrebujejo skrb in kruh, kakor lahko sklepamo iz njenih številnih pisem duhovnemu voditelju; gre za trdno in čisto vero ter hkrati za strašen občutek oddaljenosti Boga in njegove tišine.«

Žeja po dušah, ki jih je potrebno potolažiti in osvoboditi
Mati Terezija je želela, da so Jezusove besede Žejen sem, v angleščini zapisane ob Križanem v kapeli vsake skupnosti: »žeja po sveži in čisti vodi, žeja po dušah, ki jih je potrebno potolažiti in osvoboditi od umazanij, jim povrniti lepoto v Božjih očeh, žejo po Bogu.«

Nagrada, ki jo prejmejo tisti, ki sprejmejo uboge
»Na tem svetu je za dobro, ki ga je opravila, prejela Nobelovo nagrado za mir in mnoga druga priznanja ter je videla razcvet njenega delovanja. Zdaj v raju, skupaj z Božjo materjo Marijo in z vsemi svetniki prejema veliko večjo nagrado, ki je bila zanjo pripravljena od začetka sveta; nagrado, ki jo prejmejo pravični, krotki, ponižni v srcu, tisti, ki s tem, da sprejmejo uboge, sprejmejo Kristusa.«

Ob smrti Matere Terezije Kalkuta nekaj minut ovita v temo
Ob koncu homilije je kardinal Parolin spomnil, da je ostala v trenutku prehoda Matere Terezije v nebesa Kalkuta za nekaj dolgih minut popolnoma brez luči. Na tem svetu je bila prosojno znamenje, ki je kazalo na nebo. Na dan njene smrti je nebo želelo podariti pečat njenemu življenju ter nam sporočiti, da se je nad nami prižgala nova luč. Zdaj, po 'uradnem' priznanju njene svetosti, sveti še bolj živo. Naj ta luč, neminljiva luč Evangelija, še naprej razsvetljuje naše zemeljsko romanje in poti tega težkega sveta! Sveta Terezija iz Kalkute, prosi za nas!«