Mati Terezija in Janez Pavel II. - tista njuna izjemna uglašenost

VATIKAN (sreda, 31. avgust 2016, RV) – Kakor da bi bila brat in sestra. Takšen vtis sta dajala Karol Wojtyla in Mati Terezija med mnogimi njunimi srečanji v času pontifikata Janeza Pavla II. Naj sta bila med umirajočimi v Kalkuti ali pa v apostolski palači, med njima je vedno bila izjemna uglašenost, ki je izvirala iz ljubezni do Jezusa in do bližnjega. Priča mnogih takšnih srečanj je bil Joaquin Navarro Valls, dvajset let direktor tiskovnega urada Svetega sedeža.

Tisti njen nasmeh …
Svoje spomine na oba svetnika je obudil za Radio Vatikan ter najprej spregovoril o smehljaju, ki ga je pogosto bilo videti na obrazu Matere Terezije: »Tisti nasmeh, skoraj otroški, ki ga je imela tudi kot že zelo ostarela; tisti njen naravni nasmeh!« Zatem smo, že po njeni smrti, iz objave njenih pisem izvedeli o preizkušnji, ki jo je doživljala v duši, o suši, temni noči, ki jo je živela mnogo let … »Ta kontrast je v tej ženski izreden,« dodaja Navarro Valls.

Med njima je bilo občestvo
Med Materjo Terezijo in Janezom Pavlom II. je obstajala izjemna povezanost, čeprav sta bila glede na svojo formacijo in življenjsko pot popolnoma različna. Ta njuna povezanost je bila očitna, kadar sta se srečala zunaj uradnih dogodkov, na primer v papeževem zasebnem stanovanju.  Navarro Valls spomni na prvo potovanje Janeza Pavla II. v Indijo leta 1986, ko ga je Mati Terezija sprejela v Kalkuti, v tistima velikima sobama, ki sta bili povezani z budističnim templjem in kjer je sprejemala vse osebe, ki jih je našla na cestah. »Obstajalo je veliko občestvo: videlo se je, kadar sta bila skupaj,« še enkrat poudari.

Misijonarke ljubezni pridejo v Vatikan
Po tem ganljivem in zgodovinskem obisku Kalkute je Janez Pavel II. želel, da bi misijonarke ljubezni imele svojo hišo tudi v Vatikanu. In tako je leta 1988 nastala še vedno delujoča hiša 'Marijin dar'. Po Navarrovih besedah je to bilo nekaj povsem novega, povzročilo je veliko presenečenje: »Bilo je nekaj popolnoma novega, da bi znotraj Vatikana lahko sprejemali osebe, ki so na cesti, ki spijo na ulicah, ni nimajo družine, ki so bolne …« Navarro Valls meni, da je Janez Pavel II. na nek način dobil navdih ravno ob obisku Indije. »Četudi so med Kalkuto in Rimom mnoge razlike, pa sta si mesti vseeno podobni po tem, da imata veliko oseb, ki trpijo, so bolne, nimajo družine, so od vseh zapuščeni ljudje. Papež ni podvomil niti za trenutek. Zavedal se je, da je ta odločitev za Vatikan pomenila veliko novost.«

Mati Terezija – rahločutna ženska Cerkve
Kanonizacija Matere Terezije bo najštevilčnejše obiskan dogodek vsega leta Usmiljenja, v kar Navarro Valls sploh ne dvomi. »Sporočilo je takšno kot vedno: v središču življenja Cerkve in torej življenja vseh kristjanov je ljubezen. Drugače ne bi moglo biti. Ljubezen kot element, ki oblikuje celotno osebnost, daje smisel lastnemu bivanju in je pomemben za služenje drugim,« zatrdi in izpostavi še drugi vidik, to je vloga ženske v Cerkvi. Sam se pri tem vedno spomni ravno na Mater Terezijo, ki je opravila to veliko delo, tako da je postala pravi svetovni voditelj. »Ta majhna ženska, ta ženska, ki se ni hotela potegovati za vodilno vlogo … vse, kar je naredila, je naredila kakor ženska, z rahločutnostjo ženske, ženske Cerkve. Znotraj Cerkve je navdihnila delovanje mnogih škofov, duhovnikov, kardinalov. Tisti njeni jasen način, poln želje po živeti ljubezen: je prava svetnica, katere življenje je bilo v celoti posvečeno drugim; in to z rahločutnostjo, s potezami ženske, ženske Cerkve,« izpostavlja Navarro Valls.