Prvič v celoti objavljena avdienca, med katero je Pavel VI. sprejel Mater Terezijo in sodelavce

VATIKAN (torek, 23. avgust 2016) – 6. maja 1978, natanko tri mesece pred smrtjo, je papež Pavel VI. v avdienco sprejel Mater Terezijo skupaj s skupino sosester in sodelavcev iz Italije. Sveti oče je v vnaprej pripravljen nagovoru vključil še druge na pamet dodane vsebine, vendar pa je bil govor v celoti objavljen šele letos v  novi knjigi z naslovom Pavel VI. in Mati Terezija. V njej so zbrani številni zapisi papeža Pavla VI. in ustanoviteljice misijonark ljubezni – med njimi tudi pismo, v katerem je Mati Terezija sosestram napisala o eni od posebnosti med zadnjo avdienco. Takole je zapisala: »Medtem, ko je s. Nirmala papežu okoli vratu dajala venec iz rož, mi je sveti oče rekel: "Sprejmite me kot ponižnega sodelavca v vašem delu ljubezni." To je tisto, kar sveti oče misli o našem delu!«

Danes in jutri bomo slišali besede, s katerimi je papež Pavel VI. med omenjeno avdienco nagovoril prisotne, še prej pa pozdrav, ki mu ga je ob začetku njunega zadnjega srečanja namenila Mati Terezija:

Kar delamo za najbolj uboge med ubogimi, je naša dejavna ljubezen do Jezusa
»Naš dragi sveti oče, mi vaši otroci, naše misijonarke ljubezni, naši sodelavci, smo prišli sem, da bi Vam izrazili svojo ljubezen, svojo zvestobo ter se Vam in po Vas izročili, saj ste Vi za nas Jezus. Želimo Vam izkazati svojo ljubezen, Vaši Cerkvi, preko naše zvestobe, preko naše ljubezni do Vas ter z izpolnjevanjem vsega, česar nas je Jezus naučil po Vas. V imenu naših ubogih ljudi po vsem svetu Vam prinašamo daritev naše ljubezni. Vse, kar delamo za najbolj uboge med ubogimi, je naša dejavna ljubezen do Jezusa in ljubezen do Cerkve. Blagoslovite nas in nas ohranite v svojem srcu, da bomo mogli nadaljevati Božje delo z veliko ljubeznijo. Nimam besed, s katerimi bi se Vam zahvalila, da ste prišli k nam, da ste sprejeli nas, uboge ljudi, da smo prišli k Vam. Molite za nas, da bi ostali zvesti Božjemu daru, ubogim.« 

Papež Pavel VI. pa je misijonarke ljubezni in njihove sodelavce nagovoril z naslednjimi besedami: »Drage hčere in sinovi! Resnično dobrodošli v papeževi hiši! Obvestili so nas, da ste v teh dneh zbrani v Rimu za vaše nacionalno srečanje. Veseli smo, da vas vidimo v tako velikem številu; za vašo hvalevredno predanost trudu, za katerega ste se odločili v odnosu do bratov, ki so potrebni pomoči.«

Jezusovo sporočilo ljubezni še naprej prodira in obrodi sadove...
»To so znamenja, da sporočilo ljubezni, ki jo je oznanjal Jezus, še naprej globoko prodira in obrodi sadove v dušah, ki so odprte in razpoložljive, čeprav pogosto sredi krutih in nenormalnih pojavov fizičnega in psihičnega nasilja; sredi močne propagande ideologij, ki spodbujajo k sovraštvu, preziru in nasilju do drugih; in tudi sredi pogoste skušnjave individualizma, ko je človek vedno skušan, da bi rekel: "Kaj imam jaz s tem?" Jaz sem sam zase, drugi me ne zanimajo, nikogar ne motim. Vendar pa ne mislim na tiste, ki jih ne poznam in ki zelo potrebujejo pomoč."«

... tudi sredi skušnjave individualizma
»Ponavljam, gre za pogosto skušnjavo, ki je še zelo razširjena v naši družbi individualizma, kateremu včasih podležejo tudi tisti, ki sledijo Kristusu. Želim tudi dodati, da sem zelo ganjen in vesel, da vas morem sprejeti tukaj; da vas vidim vse skupaj, ko vas vodi zavest premagovanja egoizma, da bi bili bratje, sopotniki, da bi mogli razumeti druge ter z njimi trpeti, jih tolažiti.«

»Zame je velika, zelo velika tolažba. Najprej se zahvaljujem dragi Materi Tereziji in tistim, ki jo spremljajo, pa tudi vam, ki ji pomagate, jo razumete in ste soudeleženi pri naporih in idealih. Zame je to trenutek blaženosti. Zdi se mi trenutek evangeljskega življenja, živetega skupaj.«

»Jaz sem prvi, ki prejema milost tega srečanja, in ki sem prav tako apostol tistega Kristusa, ki nas želi vse združiti v svoji šoli. In ki mi daje tudi sposobnost – čeprav nevreden biti učitelj pred vami, ki ste tako izurjeni in tako posvečeni življenju v dejavni ljubezni – biti učitelj in vam reči: 'Nadaljujte, nadaljujte, bodite zvesti; vedite, da ste izbrali boljšo pot'; 'optimam partem elegistis' (glej Lk 10,42), izvolili ste boljši del.«

Odnos do lačnih, najmanjših, žejnih, tujcev, ubogih, bolnih, jetnikov …
»Ko se opredeljujete kot 'sodelavci' Matere Terezije iz Kalkute, kažete, da ste premišljevali in da ste asimilirali Jezusove besede, ki razsvetljujejo in ki nam jih je posredoval evangelist Matej: se spomnite, v poslednji sodbi Kristus sodnik – kdo bi si lahko kadarkoli predstavljal, pa četudi z domišljijo, samo veličino, sijaj, blesk, ki lahko izvira iz Jezusa Kristusa, Glave človeštva, ki prihaja sodit in razvrstit žive in mrtve, to je tiste, ki so v njegovem občestvu in tiste, ki niso več? Vi kažete, da ste premišljevali in da ste asimilirali besede – kot sem rekel – Jezusove besede, ki razsvetljujejo in ki nam jih je posredoval evangelist Matej: v poslednji sodbi bo Kristus sodnik nagradil ali obsodil na osnovi odnosa, sprejema ali zavrnitve, ki ga bodo verniki tekom zemeljskega življenja vzpostavili do lačnih, najmanjših, žejnih, tujcev, ubogih, bolnih, jetnikov.

In rečemo lahko še več, saj evangelij vsebuje tudi to: do zavrženih, tistih, ki so revni, in to ne le ekonomsko, temveč so revni v dejavni ljubezni, v človečnosti; do izključenih, do preziranih.«

»To ste meni storili«
»Jezus pride celo skoraj do tega, da se identificira s temi – to je eden najbolj pomenljivih in skrivnostnih odlomkov evangelija – ko reče: 'Resnično, povem vam: Kar koli, to je te geste dejavne ljubezni, ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov – tudi tu Jezus imenuje 'bratje' te človeške fragmente, ki se zdijo, ne le zunaj družbe, ampak tudi nikogaršnji bratje; in Jezus jih imenuje prav bratje – to ste meni storili' (glej Mt 25,40).

Rekel bi, da gre za izenačenje, ki si ga Jezus drzne storiti s presenetljivo veličino in dobroto; postavi se na mesto najmanjšega brata, najbolj ubogega, najbolj trpečega, najbolj ponižanega, in reče: 'To ste meni storili.' To – bi rekel – mistično 'utelešenje' Jezusa v revnem, v ubogem, je nekaj, kar je resnično med najsvetlejšimi in najbolj poučnimi stvarmi v evangeliju.«

Medsebojna ljubezen
»Po drugi strani Jezus medsebojno ljubezen postavi za svojevrstno značilnost svojih učencev. To je tisto, kar je stara in nova zapoved, kakor zatrdi evangelist sv. Janez, ki zapiše: 'Kdor ljubi svojega brata, ostaja v luči' (1 Jn 2,10).«

V obrazu ubogega brata lahko prepoznate Kristusov obraz
»Nadaljujte, dragi sinovi in drage hčere, nadaljujte z velikodušno stanovitnostjo in rastočo vnemo z delom za širjenje in izžarevanje dejavne in nesebične dejavne ljubezni, v zavedanju, da je ta vaša drža konkreten in zaznaven izraz vaše ljubezni do Boga, in da lahko z vero v iznakaženem ter ponižanem obrazu ubogega brata prepoznate Kristusov obraz.

Kdo izmed vas lahko reče: 'Nikoli nisem srečal Jezusa.' A Jezusa ste srečali, če ste resnično s srcem in uvidevnostjo dejavne ljubezni srečali ubogega!

Všeč nam je spomniti na besede sv. Avguština, ki je v komentarju Prvega Janezovega pisma zapisal: 'Če ljubiš brata, morda ljubiš brata in Kristusa ne? Kako je to mogoče, če ljubiš Kristusove ude? Če torej ljubiš Kristusove ude, ljubiš Kristusa; in če ljubiš Kristusa, ljubiš Božjega Sina; in če ljubiš Božjega Sina, ljubiš Očeta, Boga nebes in zemlje. Zato se ljubezen ne more razdeliti …, kajti če ljubiš Glavo, ljubiš tudi ude.'«

Da bi znali prisluhniti ječanju in tožbi
»Želimo in se zaobljubljamo, rekel bi, da je to edini dar, ki vam ga lahko dam: da vam posredujem podporo v tistem, kar ste že izbrali, pot dejavne ljubezni, delati dobro za druge. Želimo, da bi vsi naši otroci znali prisluhniti ječanju in tožbi – včasih so tožbe medle in se jih komaj sliši, včasih pa so kriki, ki razburijo in zaradi katerih bi se najraje zagnali proti tem nevrednim bratom – a jih je, nasprotno, treba znati poslušati, ker tudi oni trpijo, tudi oni so lačni, tudi oni – kar je prav tako velika muka – so sami, da bi vsi, v miru, slogi in solidarnosti, lahko živeli ter bi uresničili svoje dostojanstvo ljudi in Božjih otrok.«