Papež Frančišek: Ozka so vrata, a vedno na široko odprta! Ne pozabite tega!

TRG SV. PETRA (nedelja, 21. avgust 2016, RV) – »Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangeljski odlomek nas spodbuja k razmišljanju o temi zveličanja. Evangelist Luka pripoveduje, da je Jezus na svoji poti proti Jeruzalemu in se mu je med potjo nekdo približal ter mu postavil to vprašanje: 'Gospod, ali je malo teh, ki se bodo zveličali?' (Lk 13,23). Jezus mu ne odgovori naravnost, temveč prestavi pogovor na drug nivo z govorico, ki je na začetku učenci morda niso razumeli: 'Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli'(v. 24). S podobo vrat je skušal svojim poslušalcem pojasniti, da ne gre za vprašanje številk, koliko se jih bo zveličalo, ni pomembno koliko,  temveč je pomembno, da vsi vedo, katera pot vodi v zveličanje. Vrata!« S temi besedami je papež Frančišek uvedel v tematiko 21. nedelje med letom med nagovorom pred opoldansko molitvijo z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra. Po molitvi in blagoslovu je papež Frančišek dejal: »Do mene je prišla žalostna novica o krvavem atentatu, ki je včeraj prizadel drago mi Turčijo!  Molimo za žrtve, umrle in ranjene ter prosimo dar miru za Turčijo. Zdrava Marija milosti polna Gospod je s teboj...«

Ta pot pa predvideva, da se gre skozi vrata. Toda kje so vrata, kakšna so vrata, kdo je vrata? Jezus sam je vrata (prim. Jn 10, 9). To nam pravi On sam v Janezovem evangeliju. On nas vodi k občestvu z Očetom, kjer najdemo ljubezen, razumevanje in varstvo. Toda zakaj so ta vrata ozka, bi se lahko vprašali? Zakaj pravi, da so ozka? Vrata so ozka, ne zato, ker so zatiralska, temveč ker zahtevajo, da zmanjšamo in brzdamo našo ošabnost ter naš strah in s ponižnim in zaupljivim srcem odpremo Njemu ter priznamo, da smo grešniki, potrebni njegovega odpuščanja. Zaradi tega so ozka, da brzajo našo ošabnost, ki nas napihuje. Vrata Božjega usmiljenja so vedno na stežaj odprta za vse! Bog ne daje nikomur prednost, ampak vedno sprejema vse brez razlik. Vrata so ozka, da zmanjšajo našo ošabnost in naš strah. Na stežaj odprta, ker nas Bog brez razlikovanja sprejema. Zveličanje, ki nam ga On daje, je neusahljiv tok usmiljenja, ki podre vsako prepreko ter nepričakovano odpre pogled svetlobe in miru. Ozka so vrata, a vedno na široko odprta! Ne pozabite tega!

Jezus se danes ponovno obrača na nas z nujnim pozivom, naj gremo za Njim in tako prestopimo vrata polnega, spravljenega ter srečnega življenja. On čaka na vsakega od nas, ne glede na greh, ki smo ga storili, da bi nas objel in nam ponudil svoje odpuščanje. Samo On lahko spremeni naše srce, samo On lahko da polni smisel našemu bivanju in da resnično veselje. Ko bomo vstopili skozi Jezusova vrata, vrata vere in evangelija, bomo lahko izstopili iz posvetnih drž, slabih navad, sebičnosti ter zaprtosti. Ko je stik z Božjo ljubeznijo in usmiljenjem, tedaj je sprememba pristna. In naše življenje je razsvetljeno z lučjo Duha, z neugasljivo lučjo! Želim vam nekaj predlagati. Sedaj v tišini premislimo o stvareh, ki jih imam v sebi in ki preprečujejo, da stopim skozi vrata, moja ošabnost, moj napuh, moji grehi... Potem pomislimo na druga Vrata, tista na stežaj odprta z Božjim usmiljenjem, ki nas na drugi strani čakajo, da nam dajo odpuščanje... Nekaj trenutkov v tišini premislimo te stvari.

Gospod nam ponuja toliko priložnosti, da nas reši ter da bi vstopili skozi vrata zveličanja. Ta vrata so priložnost, ki je ni dobro zapraviti. O zveličanju ne smemo držati akademskih govorov, kakor tisti, ki se je obrnil na Jezusa, temveč moramo zagrabiti za priložnosti zveličanja. Saj bo ob nekem trenutku »hišni gospodar vstal in vrata zaprl« (v. 25), kakor nas na to spominja evangelij. Toda, če je Bog dober in nas ima rad, zakaj torej zapre, bo zaprl vrata? Zato, ker naše življenje ni video igrica ali telenovela. Naše življenje je nekaj resnega in cilj, ki ga moramo doseči, torej večno zveličanje, je zelo pomemben.

Devico Marijo, Vrata nebeška, prosimo, naj nam pomaga zagrabiti priložnosti, ki nam jih Gospod ponuja, da bi prestopili vrata vere in vstopili na široko pot, ki je pot zveličanja in je sposobna sprejeti vse tiste, ki pustijo, da jih zajame Ljubezen. Ljubezen je, ki rešuje, ljubezen, ki je že na zemlji vir blaženosti tistim, ki v krotkosti, potrpežljivosti in pravičnosti, pozabljajo nase in se podarjajo za druge, posebej najbolj šibke.