Msgr. Alojzij Cvikl daroval sveto mašo ob 800. letnici cerkve v Studenicah
STUDENICE (nedelja, 21. avgust 2016, RV) – »Dragi bratje in sestre! Danes smo se zbrali v vašem svetišču sv. Treh kraljev tukaj v Studenicah, da bi skupaj obhajali častitljiv jubilej, 800. letnico.« S temi besedami je mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl med pridigo nagovoril zbrane vernike ter nakazal namen slovesne svete maše, ki jo danes popoldne daroval v tej častitljivi župnijski cerkvi.
Nadaljeval je: »Če bi zidovi tega svetišča znali spregovoriti, bi nam spregovorili o trudu, ki je bil vložen v gradnjo in vzdrževanje te cerkve skozi stoletja. Spregovorili pa bi nam tudi o zakramentalnem srečevanju človeka z Bogom, o vernikih, ki so se tu zbirali, da bi rastli in se utrjevali v veri. Spregovorili bi nam tudi o molitvi in iskreni veri, o tem, da je ta prostor resnični božji hram, kjer je človek ob vsem svojem delu, ob svojih križih in težavah čutil, da je to milostni kraj, kjer se Bog sklanja k človeku, kjer človek lahko začuti, kako ni Bog nekje daleč in vzvišen, ampak, da ga lahko najdemo in srečamo, da bi nas poživljal, vodil in spremljal. Cerkev je v prvi vrsti prostor in vidno znamenje Boga med nami, je kraj, kjer se zbira božje ljudstvo, ki ga združuje in oblikuje Sv. Duh. Božje ljudstvo se zbira v cerkvi, da bi obhajalo svete skrivnosti, ki svoj vrhunec doseže pri obhajanju svete maše. Danes, ko se Bogu zahvaljujemo za to naše svetišče, pa ne smemo pozabiti, da vsi, ki smo pri krstu postali božji otroci, sestavljamo duhovno svetišče. Temeljni kamen tega živega svetišča je Jezus, Božji Sin. Vsak od nas je poklican, da bi bil živi kamen. Sv. Duh je tisti, ki nas povezuje, ki nam daje moč in v nas prebuja različne darove, ki predstavljajo bogastvo in moč te žive Cerkve. Vsak od nas je torej dragocen in pomemben v Božjih očeh.«
Pozdrav
Predstavitev
Pozdrav nadškofa
Uvod v mašo
Celotna pridiga msgr. Alojzija Cvikla
Dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!
»Koliko je teh, ki se bodo rešili?« je neki radovednež postavil vprašanje Jezusu.
Jezus mu ni direktno odgovoril. Pokazal pa je pot, ki vodi v odrešenje:«Prizadevajte
si, da vstopite skozi ozka vrata!«. S tem nas Jezus ne želi prestrašiti. On nas vabi,
da v življenju izberemo pot, ki je tista prava, tista, ki vodi v odrešenje. In katera
je ta pot? Tista, ki vodi za njim. Kako se človek lahko odreši? To je temeljno vprašanje.
Božja beseda nam zelo jasno pove, da se človek sam ne more odrešiti. Potrebuje Nekoga, ki ga lahko odreši. Odreši nas lahko samo Bog. Ravno zaradi tega nam je nebeški Oče poslal svojega Sina. Njegov Sin je dar Očeta človeku. To je odraz Božjega usmiljenja in ljubezni. S tem svojem usmiljenjem se želi dotakniti naših src, da nas ozdravi, da nas odreši. Na začetku je torej neskončen dar. Na začetku je Božja pobuda. On je tisti, ki nas išče, On je tisti, ki nas nagovarja. Jezus, Božji Sin je razodeta in utelešena Božja ljubezen. Več Bog Oče ni mogel storiti za nas.
Naš odgovor na to Božjo ljubezen je v tem, da najprej opazimo in začutimo to ljubezen, da jo sprejmemo in nanjo odgovorimo. Človeka je dostikrat strah, da bi sprejel ta ponujeni dar. Misli, da bo zaradi tega za nekaj prikrajšan, da bo zaradi tega nekaj izgubil: da bo izgubil svojo svobodo, da bo izgubil svoje življenje…
Obratno: Božja ponudba je v naše dobro. Bog želi, da to svoje življenje zaživimo v vsej svoji polnosti, želi, da smo srečni, da vemo zakaj delamo, zakaj se trudimo, zakaj izgubljamo svoje moči…
Za naš čas je značilno, da človek želi izbirati lažje variante. Lahko bi rekli, da se človek odloča za »vstop skozi široka vrata«: za olajšave, za kompromise, za prijateljske popuste, korupcijo, in še bi lahko naštevali… Ob vsem tem, pa človek postaja vedno bolj notranje prazen, utrujen in osamljen.
Dragi bratje in sestre!
Danes smo se zbrali v vašem svetišču sv. Treh kraljev tukaj v Studenicah, da bi skupaj
obhajali častitljiv jubilej, 800. letnico. Če bi zidovi tega svetišča znali spregovoriti,
bi nam spregovorili o trudu, ki je bil vložen v gradnjo in vzdrževanje te cerkve skozi
stoletja. Spregovorili pa bi nam tudi o zakramentalnem srečevanju človeka z Bogom,
o vernikih, ki so se tu zbirali, da bi rastli in se utrjevali v veri. Spregovorili
bi nam tudi o molitvi in iskreni veri, o tem, da je ta prostor resnični božji hram,
kjer je človek ob vsem svojem delu, ob svojih križih in težavah čutil, da je to milostni
kraj, kjer se Bog sklanja k človeku, kjer človek lahko začuti, kako ni Bog nekje daleč
in vzvišen, ampak, da ga lahko najdemo in srečamo, da bi nas poživljal, vodil in spremljal.
Cerkev je v prvi vrsti prostor in vidno znamenje Boga med nami, je kraj, kjer se zbira
božje ljudstvo, ki ga združuje in oblikuje Sv. Duh. Božje ljudstvo se zbira v cerkvi,
da bi obhajalo svete skrivnosti, ki svoj vrhunec doseže pri obhajanju svete maše.
Danes, ko se Bogu zahvaljujemo za to naše svetišče, pa ne smemo pozabiti, da vsi, ki smo pri krstu postali božji otroci, sestavljamo duhovno svetišče. Temeljni kamen tega živega svetišča je Jezus, Božji Sin. Vsak od nas je poklican, da bi bil živi kamen. Sv. Duh je tisti, ki nas povezuje, ki nam daje moč in v nas prebuja različne darove, ki predstavljajo bogastvo in moč te žive Cerkve. Vsak od nas je torej dragocen in pomemben v Božjih očeh.
Dragi bratje in sestre, vaša cerkev ima čudovito podobo, neštete umetniške vrednosti, kar v človeku prebuja čut lepote, urejenosti in skladnosti. Praznovanje tega častitljivega jubileja vaše cerkve je vabilo, ne samo k temu, da še naprej ohranjamo in vzdržujemo ta biser, ki smo ga prejeli in ga želimo izročiti prihodnjim rodovom, ampak tudi vabilo, da bomo še bolj zavzeto gradili naše živo svetišče, da bo tudi to župnijsko občestvo izžarevalo svojo lepoto, skladnost in živo vero.
Danes mnogokrat mislimo, da je vedno manj vernikov zaradi tega, ker naj bi bil ideal previsok in prezahteven. Obratno, plemenita zahtevnost je vedno očarala in nagovarjala. Problem je, da kristjani dajemo vtis utrujenosti, zgolgočasenosti, da je naša vera plitka in premalo vidna. Kristjan, ki je vesel, da je našel zaklad, ki je spremenil njegovo življenje, lahko s svojim veseljem in svojim življenjem po veri oznanja lepoto odrešenega življenja.
Sv. Janez Vianey, župnik v Arsu, v Franciji, je večkrat v svoji cerkvi videl kmeta, ki je tiho in pobožno ure in ure bil v cerkvi. Vianey je bil radoveden, kaj dela v cerkvi in ga je vprašal. Ta mu je odgovoril:«Usedem se v klop in gledam Jezusa in On gleda mene«. Ta preprosti kmet se je zna prepustiti božjemu pogledu in tudi sam je gledal Boga. Ta vzgled nam pove, da pred Bogom ni potrebno veliko besed, niso potrebne dolge molitve, dovolj je, da se zavedamo bližine Boga in da na to pobudo tudi odgovorimo.
Dragi bratje in sestre, naj nam ta častitljiv jubilej vašega svetišča pomaga, da bi v tem svetišču znali prepoznavati, kako nas Bog vabi, kot naš prijatelj, ki nas zna poslušati, zna razumeti in nas ima resnično rad. Če to prepoznamo je prvi korak že narejen.
Naj nas na tej poti našega odgovarjanja na to Božjo ljubezen spremlja tudi varstvo in priprošnja Božje Matere Marije, ki je na to ljubezen celostno odgovorila in tako postala naš vzor in naša priprošnjica pri Bogu. Amen.
Prošnje
Zahvale in sklep
| All the contents on this site are copyrighted ©. |