Sveti oče: Marijino vnebovzetje je skrivnost, ki zadeva našo prihodnost

VATIKAN (ponedeljek, 15. avgust 2016, RV) – »V tistih dneh je Marija hitela naproti majhnemu mestu v bližini Jeruzalema, da bi srečala Elizabeto. Danes pa jo, nasprotno, kontempliramo na njeni poti naproti nebeškemu Jeruzalemu, da bi končno srečala obličje Očeta in ponovno videla obličje svojega Sina Jezusa.« Tako so se glasile besede svetega očeta pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja. Le-to je papež z okna apostolske palače molil skupaj z verniki, zbranimi na Trgu sv. Petra. Na današnji praznik Marijinega vnebovzetja je med nagovorom spregovoril o evangeljskem odlomku, ki opisuje srečanje Marije in Elizabete ter pri tem poudari, da je Marija »vstala in hitro šla v pogorje, v mesto na Judovem« (Lk 1,39-56).

Mnogokrat v svojem zemeljskem življenju je prehodila hribovita področja, vse do zadnje, boleče postaje na Kalvariji, ki je združena s skrivnostjo Kristusovega trpljenja. Danes jo vidimo, kako prihaja na Božjo goro, »ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd« (Raz 12,1) – kakor pravi knjiga Razodetja – in vidimo jo, kako prestopa prag nebeške domovine.

Bila je prva, ki je verjela v Božjega Sina, in je prva med nami, ki je vzeta v nebo z dušo in telesom. Prva je sprejela in vzela v naročje Jezusa, ko je bil še otrok, in je prva, ki so jo sprejele njegove roke, da bi jo vpeljale v Očetovo večno kraljestvo: »Mariji, ponižnemu in preprostemu dekletu iz odročne vasi na periferiji Rimskega cesarstva, prav zato, ker je sprejela in živela evangelij, Bog dovoli, da je v večnosti poleg Sinovega prestola.« Tako Gospod mogočne vrže s prestolov in poviša nizke (glej Lk 1,52).

Marijino vnebovzetje je velika skrivnost, ki zadeva vsakogar med nami, zadeva našo prihodnost. Marija namreč hodi pred nami po poti, po kateri so namenjeni tisti, ki so preko krsta svoje življenje povezali z Jezusom, kakor je Marija svoje življenje povezala z Njim. Današnji praznik nas vabi, da bi gledali v nebo, naznanja »nova nebesa in novo zemljo«, z zmago vstalega Kristusa nad smrtjo in dokončnim porazom zla. Zato radost ponižnega dekleta iz Galileje, izražena v Magnifikatu, postane hvalnica celotnega človeštva, ki se veseli, ko vidi Gospoda, kako se sklanja k vsem moškim in vsem ženskam, preprostim bitjem, da bi jih vzel s seboj v nebo.

Gospod se sklanja k ponižnim, da bi jih dvignil, kakor smo slišali v Magnifikatu, Marijini hvalnici. Le-ta nas navaja, da se spomnimo tudi na mnoge aktualne boleče situacije, posebej na tiste, v katerih so se znašle ženske, ki sta jih premagala teža življenja in drama nasilja, ženske, ki so sužnje objestnosti mogočnih, deklice, prisiljene v nečloveška dela, ženske, ki so s telesom in duhom prisiljene vdati se poželjivosti moških: »Da bi se zanje čim prej začelo življenje miru, pravičnosti, ljubezni, v pričakovanju dneva, ko bodo končno čutile, da jih oklepajo roke, ki jih ne ponižujejo, temveč jih z nežnostjo dvigujejo in vodijo po poti življenja, vse do neba.« Marija, ženska, dekle, ki je v svojem življenju veliko trpela, nas spominja na te ženske, ki prav tako veliko trpijo. Prosimo Gospoda, da bi jih On sam nesel v rokah po poti življenja in jih osvobodil tega suženjstva.

Obrnimo se z zaupanjem na Marijo, milo Kraljico nebes, in jo prosimo: »Podari nam dneve miru, bedi nad našo potjo, daj, da bomo videli tvojega Sina, polni nebeškega veselja.«