Murskosoboški škof msgr. Peter Štumpf v Turnišču vodil sklepno slovesnost škofijskega misijona

TURNIŠČE (nedelja, 14. avgust 2016, RV) – Murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf je v škofijskem romarskem svetišču Marije Vnebovzete v Turnišču daroval sveto mašo ob somaševanju duhovnikov soboške škofije. Pred sveto mašo je bila adoracija pred Najsvetejšim, ki jo je vodil p. Toni Brinjovc, turniški župnik. Po devetih mesecih odpiranja vrat Kristusu namreč v škofiji Murska Sobota sklepajo to posebno obdobje njihovega prizadevanja in oznanjevanja. Zato so med to sveto mašo izrekli Bogu zahvalo za vse, kar je Bog po njih dobrega storil in za vse, kar je tudi vsak od njih dobrega prejel. Slovesnost pa ne bila sklep njihovega dela in oznanjevanja, temveč se bo vse to prizadevanje nadaljevalo na nov način, kakor ga je nakazal škof msgr. dr. Peter Štumpf.

Pozdrav: p. Toni Brinjovc, turniški župnik

Uvod: dr. Stanislav Zver, prodekan lendavske dekanije

Pridiga: msgr. dr. Peter Štumpf

Dragi generalni vikar gospod Lojze Kozar, dekani, bratje minoriti, sobratje duhovniki, drage sestre redovnice, dragi bratje in sestre!
Ob zarji praznika Marijinega Vnebovzetja v osrednjem škofijskem Marijinem svetišču v Turnišču obhajamo zaključek misijona soboške škofije. Od praznika Marijinega Brezmadežnega spočetja in do praznika Marijinega Vnebovzetja smo se vsak četrtek pred prvim petkom ter vsak prvi petek, soboto in nedeljo zbirali po naših cerkvah k daritvi svete maši in k molitvi pred Najsvetejšim. Ob nagovorih duhovnikov smo premišljevali o naši veri, vstopali v spovednice, da bi prejeli Božje odpuščanje za naše grehe in tako duhovno prerojeni ter okrepljeni odpirali vrata Kristusu. Namen misijona je bil utrditi v veri in povezanosti v Kristusovi ljubezni vse, ki smo v krstu zaživeli kot Božji otroci. V devetih mesecih smo od Boga prejeli obilje duhovnega veselja in spoznanja, da je naše življenje dar za poslanstvo oznanjevanja in pričevanje Kristusa. Vsako prvo nedeljo ste duhovniki prinašali v župnije, kamor ste prihajali kot pridigarji, presenečenje Svetega Duha. Ljudje so vas z veseljem pričakovali, sprejemali, vas poslušali kot Božje znanilce vesele blagovesti. O vas in vaših pridigah so ljudje mnogo premišljevali in tudi govorili. Ljudje so vas resnično doživeli kot misijonarje, ki ne prihajajo od drugod, ampak prihajajo zdoma. To pomeni, da tudi sicer niste daleč od njih, saj vas poznajo kot duhovnike, ki živijo in delajo v naših treh dekanijah. To je čudovita izkušnja, ki občasno vabi k ponovitvi vsaj v močnejših liturgičnih časih.

Dragi sobratje duhovniki, iz srca se vam zahvaljujem za razpoložljivost takšnega služenja pri oznanjevanju Božje besede. Naj tudi izrečem posebno zahvalo generalnemu vikarju naše škofije, gospodu Lojzetu Kozarju, da nam je pripravil osnutke za naše pridige in Pastoralni službi naše škofije, ki nam je pripravljala podobice naših svetniških kandidatov z molitvami in pesmimi in nas vse tudi glede misijona o vsem potrebnem obveščala. Tako smo lahko vsi enotno in povezano stopali pred ljudi. Naša beseda ni bila samo naša. Naša beseda je bila skupna.

Zato je bila to beseda Cerkve, ki oznanja Besedo živega Boga. Kot oznanjevalci smo bili zbrani v škofijski zbor duhovnikov, ki je z Božjim ljudstvom povezan tudi v molitvi in pesmi. Zato je  Kristus sredi med nami.

Poleg evharistije in pridiganja, je bila v središču misijona tudi sveta spoved. Brez spovednikov ni misijona. Hvala duhovnikom spovednikom, ki ste po naših cerkvah opravljali službo Božjega usmiljenja. Spovednica je kraj stvarjenja novega človeka in je kraj, ki najbolj oblikuje Kristusovo Cerkev v popolnosti in svetosti.

Zahvaljujem se tudi vsem vam dragi bratje in sestre, da ste k oznanjevanju duhovnikom po župnijah dodali vaše molitve, žrtve in pobude, ki so prispevali k temu, da je po naših župnijah in redovnih skupnostih škofijski misijon imel tiste razsežnosti, ki jih škof s sodelavci ne more predvideti. Oznanjevanje duhovnikov je po vas, bratje in sestre, dobivalo smisel in uresničitev tam, kamor mi duhovniki ne moremo vedno vstopiti. To so kraji vsakdanjega življenja, ki se danes tako radi odtegujejo vsemu, kar je Božjega. Če smo duhovniki posvečevalci, ste vi, dragi bratje in sestre, izvrševalci našega posvečevanja v tem svetu.

Kako je Jezusu ljuba Božja Beseda smo lahko pravkar slišali v evangeliju. Neka žena, ki ve kaj pomeni biti mati, blagruje ženo, ki je Jezusa rodila in dojila. Toda Jezusova odgovor naravnost šokira: »Da, še bolj pa blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in ohranijo« (Lk 11, 28). S tem Jezus zelo jasno pove, da je tudi Mati Marija v službi Božje besedi. Gre za večnost. Mati nas rodi za življenje. Božja beseda nas rodi za nebesa. Če to razumemo, vse razumemo. Če tega ne razumemo, ne razumemo, kaj je Božja beseda. Po Materi Mariji je Božja beseda človek postala. Božja beseda ni samo misel ali sporočilo. Božja beseda je povsem otipljiva realnost, ki se dotika vsakega od nas v duhu in v mesu. Kdor posluša in ohrani Božjo besedo, postaja sam Božji. Božja beseda spreminja našo človeško naravo v Božjo naravo.

Apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom govori o porazu smrti, ki ima greh za svoje želo. Postava, ki je moč greha, je samo človeška beseda (prim 1 Kor 14, 54-56). Koliko greha je v svetu zaradi človeške besede. Človeška beseda, ki rojeva greh, vedno rojeva tudi sovraštvo. Ves svet se dobesedno duši v morju sovraštva.

V Sloveniji nismo kot na nekakšnem otoku, kjer bi bili varni pred morjem sovraštva. Župnik iz ljubljanske nadškofije mi je predvčerajšnjim povedal, da v poletnem času raziskuje po arhivih vzroke, zakaj je Slovenija tako padla v bratomorijo med in po drugi svetovni vojni. Arhivi odkrivajo, da so v Sloveniji od leta 1920 do leta 1930 duhovniki in verniki še govorili o verskih rečeh. Po župnijah so ustanavljali Marijine družbe, utrjevali Katoliško akcijo, skrbeli za molitveno in zakramentalno življenje. Od leta 1930 naprej pa so pretežno govorili samo še o politiki. Zdrahe med ljudmi, tudi med vernimi, so se širile kot kuga po deželi. V zdrahah in sovraštva sovraštvu se ljudje enostavno znašli v vojni. Posledice čutimo še sedaj, saj nikakor ne moremo priti do narodne sprave.

Čeprav je misijon trajal devet mesecev, pa je to vseeno prekratek čas, da bi lahko rekli: Božja beseda med nami že prevladuje nad postavo greha. Doživljamo strah zaradi naraščajočega terorizma, ki trka tudi na vrata Slovenije. Vsi občutimo tudi grožnje svetovnemu miru. Vse to je greh, ki ima svojo moč v postavah nekaterih držav in celo religij. Grožnje voditeljev, strank in mnogih posameznikov so iz sovraštva. Te grožnje nikomur ne prinašajo zmage. Sovražne besede so vedno besede greha. Sovražne besede si zlahka najdejo domovanje povsod. Domovanje sovražnih besed so lahko mednarodne ustanove, parlamenti, mediji, družine, sosedski plotovi, službena mesta in tudi vzgojne ter cerkvene ustanove. Apostol Pavel pravi, da nam Bog daje zmago samo po Jezusu Kristusu (prim. 1 Kor 15, 57). Kdor govori in širi sovražne besede, ogroža mir. Kdor govori sovražne besede, sebe in druge prebada z želom smrti, ki je greh. Tudi v naši škofiji nas še čaka zelo veliko dela, da iz sebe in okolice odpravimo moč greha, ki prihaja iz sovražne besede. V prihodnje bomo v škofiji poleg Božjih služabnikov Danijela Halasa in Alojzija Kozarja razmišljali tudi o ljudeh, ki jih toliko še ne poznamo in so v preteklosti s plemenito besedo ohranjali naše prednike v veri, miru, slogi in v veselju do življenja. To so svetniški ljudje. In takih sedaj najbolj potrebujemo.

Berilo iz prve Kroniške knjige nam spregovori o tem, kako je David počastil Božjo skrinjo zaveze (1 Krn 15, 3-4). David je bil kralj, ki je dobro vedel, da ljudstvo najbolj potrebuje zavest o navzočnosti Boga v narodu. Brez te svete zavesti ljudstva, narod ni narod, ampak je razpuščena skupina ljudi.

Samo Bog daje, da neko ljudstvo postane narod. Biti narod pa pomeni imeti močno narodno zavest, ki temelji na veri, jeziku in kulturi. V službo Božje skrinje zaveze je David ponovno poklical levite ali duhovnike (1 Krn 15, 4; 15). Brez starozaveznega duhovništva ni izraelskega naroda. Zakaj Evropa izgublja identiteto? Zato, ker se je odpovedala Bogu in duhovništvu. Brez katoliških duhovnikov ni Evrope. Brez katoliških duhovnikov ni slovenskega naroda. Duhovnik pomeni, da Bog še vedno računa z narodom. Za narod duhovnik pomeni Božjo garancijo za blagoslov, obstoj in duhovno ter gmotno blaginjo.

Zadnja leta Cerkev na Slovenskem močno občuti vse večje pomanjkanje duhovnikov. To za slovenski narod postaja tragično. Gostoljubnost je bila ena od značilnosti prostora soboške škofije. Gostoljubnost med nami je močno povezana z gostoljubnostjo do Boga. Gostoljubnost do Boga pa pomeni gostoljubje do otrok, ki jih sprejemamo v življenje. Gostoljubje do otrok pa rodi obilje novih duhovnih poklicev. Bog daje življenje, Bog daje nove duhovne poklice. Veliko pomanjkanje duhovnih poklicev pomeni, da nismo več gostoljubni. Zelo prosim, da v obdobju petih let vsak duhovnik poišče na vsak mesec po eno družino, ki bo vsak dan zmolila očenaš in zdravamarijo za nove duhovne poklice v naši škofiji. Družina, ki moli v ta namen, se povezuje, posvečuje in tako vedno bolj postaja gostoljubna do življenja. To je dobro za širitev mreže molivcev za duhovne poklice, da še bolj zahrepenimo po Božji naklonjenosti in blagoslovu. To je dobro tudi za javno zavest, ki mora ponovno spoznati, kako so duhovni poklici potrebni za narodno blaginjo in obstoj. To je dobro tudi za nas duhovnike, da se še bolj zavemo, kako v veliko in sveto službo nas je Bog poklical.

Dragemu Bogu smo hvaležni, da nam je tudi v času misijona bil milostljiv in nam naklonil mnogo darov. Devici Mariji Vnebovzeti, naši Materi, izročamo devet mesecev misijona naj jih v nebesih ohrani kot naš zaklad, ki nas bo zagovarjal pred Bogom za našo blaženo večnost.

Z nami vsemi naj bo Mati Marija na poti naše vere! Amen!