Kateheza papeža Frančiška: Usmiljenje je pot od srca do rok

VATIKAN (sreda, 10. avgust 2016, RV) – Tolažba za mamo: tako je bila naslovljena današnja kateheza med redno sredino splošno avdienco. Papež Frančišek je izhajal iz evangeljskega odlomka (Lk 7,11-17), ki predstavlja »resnično veličasten Jezusov čudež«: obujenje nekega fanta.

»Pa vendar srce te pripovedi ni čudež, ampak je Jezusova nežnost do mame tega fanta.« Usmiljenje tu privzame ime velikega sočutja do ženske, ki je izgubila moža in ki sedaj na pokopališče spremlja tudi svojega edinega sina. Ta izjemna bolečina mame je tisto, kar Jezusa gane in ga spodbudi k čudežu obujenja.

Jezusova dejanja vodi sočutje

Med uvodom v opis tega dogodka se evangelist zadrži ob več podrobnostih. Pri vratih vasi Nain se srečata dve številčni skupini, ki prihajata iz nasprotnih smeri in ki nimata ničesar skupnega. Jezus, ki mu sledijo učenci ter velika množica, naj bi vstopil v naselje, medtem ko gre ven iz le-tega žalosten sprevod, ki spremlja pokojnika, z materjo vdovo in mnogimi ljudmi. Dve skupini se pri vratih le bežno dotakneta, medtem ko naj bi šla vsaka svojo pot. A takrat sv. Luka zabeleži Jezusovo čutenje: »Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: 'Ne jokaj!' Pristopil je in se dotaknil nosil. Tisti, ki so nosili, so se ustavili.« Jezusova dejanja vodi veliko sočutje. On ustavi sprevod, ko se dotakne nosil, in se, spodbujen zaradi globokega usmiljenja do te matere, odloči soočiti s smrtjo tako rekoč na štiri oči. Dokončno se bo z njo nato spopadel na križu.

Pri svetih vratih je Gospod blizu
Med tem jubilejem bi bilo dobro, da bi se romarji, medtem ko gredo skozi sveta vrata, vrata usmiljenja, spomnili tega dogodka iz evangelija, ki se je pripetil pri vratih Naina. Ko je Jezus videl to mamo v solzah, je vstopila v njegovo srce. »Do svetih vrat vsakdo pride prinašajoč svoje življenje, z njegovimi radostmi in bolečinami, načrti in polomi, dvomi in bojaznimi, da bi ga predložil pred Gospodovo usmiljenje.« Bodimo prepričani, da je pri svetih vratih Gospod blizu, da bi srečal vsakogar med nami, da bi prinesel in ponudil svojo mogočno tolažilno besedo: »Ne jokaj!«

Vrata srečanja med bolečino človeštva in sočutjem Boga
To so Vrata srečanja med bolečino človeštva in sočutjem Boga. Ko prestopimo prag, izvršimo romanje v notranjost usmiljenja Boga, ki tudi vsem nam, kakor mrtvemu fantu, ponovi: »Rečem ti: vstani!« Vsakomur izmed nas: »Vstani!« Bog nas hoče na nogah. Ustvaril nas je, da bi bili na nogah: zato Jezusovo sočutje pripelje do tistega dejanja ozdravljenja, ko nas ozdravi, katerega ključna beseda je: »Vstani! Postavi se na noge, kakor te je Bog ustvaril!« In četudi velikokrat pademo: »Naprej, vstani!« To je vedno Jezusova beseda. Ko stopimo skozi sveta vrata, poskušajmo v svojem srcu slišati to besedo: »Vstani!« Mogočna Jezusova beseda nas lahko ponovno dvigne in tudi v nas izvrši prehod iz smrti v življenje. Njegova beseda nas poživi, podari upanje, opogumi utrujena srca, odpre za pogled na svet in življenje, ki gre preko trpljenja in smrti. Na svetih vratih je za vsakogar vrezan neizčrpen zaklad Božjega usmiljenja.

Ko ga je dosegla Jezusova beseda, je mrtvi »sédel in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi«. Ta stavek je zelo lep, nakazuje Jezusovo nežnost. Mati ponovno dobi sina. Ko ga prejme iz Jezusovih rok, še drugič postane mati, toda sin, ki ji je sedaj vrnjen, življenja ni prejel od nje. Mati in sin s tem prejmeta svoji identiteti zahvaljujoč mogočni Jezusovi besedi in njegovemu ljubečemu dejanju. Tako, zlasti med jubilejem, mati Cerkev sprejme svoje otroke, ko v njih prepozna življenje, ki ga podari Božja milost. In v moči te milosti, milosti krsta, Cerkev postane mati, vsakdo izmed nas pa postane njen otrok.

Pred fantom, ki mu je bilo povrnjeno življenje in je bil vrnjen materi, je »vse obšel strah in slavili so Boga ter govorili: 'Velik prerok je vstal med nami' in: 'Bog je obiskal svoje ljudstvo'«. Kar je storil Jezus torej ni le dejanje rešitve, namenjeno vdovi in njenemu sinu, ali pa gesta dobrote, omejena na tisto mestece. V usmiljeni Jezusovi pomoči gre Bog naproti svojemu ljudstvu, v Njem se pokaže in se bo človeštvu še naprej kazala vsa Božja milost.

Usmiljenje je pot, ki se začne v srcu, da bi prispela do rok
Ko obhajamo ta jubilej – za katerega je sveti oče želel, da se živi v vseh delnih Cerkvah, v vseh Cerkvah po svetu, ne samo v Rimu – je kakor, da bi se celotna Cerkev, razkropljena po svetu, združila v eni hvalnici Gospodu. Cerkev tudi danes prepoznava, da jo je Bog obiskal. Zato, ko se napotimo k vratom usmiljenja, vsakdo ve, da se je napotil k vratom usmiljenega Jezusovega srca. On je namreč resnična Vrata, ki vodijo k zveličanju in nas vračajo v novo življenje. »Usmiljenje, tako v Jezusu kakor v nas, je pot, ki se začne v srcu, da bi prispela do rok … Kaj to pomeni? Jezus te gleda, ozdravi te s svojim usmiljenjem, reče ti: 'Vstani!', in tvoje srce je novo. Kaj pomeni uresničiti to pot od srca do rok? Pomeni, da z novim srcem, s srcem, ki ga je Jezus ozdravil, lahko izvršujem dela usmiljenja z rokami, ko poskušam pomagati, skrbeti za mnoge, ki so v stiski. Usmiljenje je pot, ki se začne v srcu in pride do rok, torej do del usmiljenja.«

»Vstani! Pojdi, pojdi!«
V srcu prejmemo usmiljenje Jezusa, ki nam vse odpusti, kajti Bog odpusti vse in nas dviguje, da nam novo življenje in nas okuži s svojim sočutjem. Iz tega srca, ki mu je bilo odpuščeno, in z Jezusovim usmiljenjem, se začne pot naproti rokam, to je naproti delom usmiljenja. Neki škof je v svoji katedrali naredil »vhodna in izhodna vrata usmiljenja«: »Skozi ena vrata se vstopi, da se prosi za odpuščanje in prejme Jezusovo usmiljenje; druga pa so vrata usmiljenja za izhod, da bi usmiljenje prinesli drugim, z našimi deli usmiljenja.« Tudi mi storimo enako s to potjo od srca do rok: v cerkev vstopimo skozi vrata usmiljenja, da bi prejeli odpuščanje Jezusa, ki nam reče: »Vstani! Pojdi, pojdi!« In s tem »pojdi!« – na nogah – gremo ven skozi izhodna vrata: »To je Cerkev v izhodu: pot usmiljenja, ki gre od srca do rok. Pojdite po tej poti!«