S papežem Frančiškom skozi minuli teden (1. – 6. avgust 2016)

Potovanje na Poljsko: SDM je postal preroško znamenje
»V teh 25 letih se je Poljska spremenila, spremenila se je Evropa in spremenil se je svet, in ta SDM je postal preroško znamenje za Poljsko, Evropo in svet. Nova generacija mladih, dediči in nadaljevalci romanja, ki ga je začel sveti Janez Pavel II., so dali odgovor na izziv današnjega dne, dali so znamenje upanja, in to znamenje se imenuje bratstvo.« Tako so se glasile papeževe besede med sredino katehezo. Govoreč o nedavnem apostolskem potovanju na Poljsko, v središču katerega je bil svetovni dan mladih, je poudaril, da v tem svetu vojne potrebujemo bratstvo, potrebujemo bližino, potrebujemo dialog in potrebujemo prijateljstvo. Kadar obstaja bratstvo, je to znamenje upanja. Mladi so bili prvi povod za potovanje. Ponovno so odgovorili na poziv: prišli so s celega sveta, bilo je praznovanje barv, različnih obrazov, jezikov in zgodb. Četudi govorijo različne jezike, se uspejo razumeti. In sicer zato, ker imajo željo hoditi skupaj in graditi mostove ter bratstvo. Prišli so tudi s svojimi ranami, s svojimi vprašanji, toda predvsem z veseljem, da se lahko srečajo. Tako so ponovno oblikovali mozaik bratstva. Simbolična podoba svetovnih dni mladih je večbarvna širjava plapolajočih zastav. Dejansko na SDM narodne zastave postanejo lepše, tako rekoč »se očistijo«, pa tudi zastave narodov, ki so v medsebojnem konfliktu, plapolajo blizu ena ob drugi.

Papeževo sporočilo za olimpijske igre in pismo ekipi beguncev
Med pozdravi na koncu sredine splošne avdience je papež Frančišek posebno sporočilo namenil olimpijskim igram: »V svetu, ki je žejen miru, strpnosti in sprave, želim, da bi lahko duh olimpijskih iger navdihnil vse, udeležence in gledalce, da bi izbojevali 'dober boj' in bi skupaj dokončali tek (glej 2 Tim 4,7-8), da si za nagrado ne bi želeli doseči medalje, ampak nekaj veliko bolj dragocenega: uresničitev civilizacije, v kateri vlada solidarnost, utemeljena na priznanju, da smo vsi člani ene človeške družine, neodvisno od razlik v kulturi, barvi kože ali verstvu.«

Ko so se olimpijske igre 5. avgusta začele, pa je sveti oče napisal še pismo članom ekipe beguncev: »Da bi pogum in moč, ki ju nosite v sebi, preko olimpijskih iger lahko izrazila krik k bratstvu in miru. Da bi preko vseh vas človeštvo razumelo, da je mir mogoč, da se z mirom lahko pridobi vse; medtem ko se z vojno lahko vse izgubi.«

Dominikancem: Pridiganje, pričevanje in ljubezen
V četrtek je papež Frančišek sprejel v avdienco udeležence generalnega kapitlja reda pridigarjev oz. dominikancev. Trije stebri, ki označujejo prihodnost njihovega reda, v ohranjanju svežine karizme – jim je dejal – so: pridiganje, pričevanje in ljubezen. Brez močne povezanosti z Njim je pridiganje sicer lahko popolno, utemeljeno in celo vredno občudovanja, vendar pa se ne bo dotaknilo srca. Ravno srce pa je tisto, kar se mora spremeniti. Pridigar je kontemplativec Besede in tudi ljudstva, ki upa, da bo razumljeno. Pričevalec uteleša nauk, naredi ga otipljivega, vključujočega, nikogar ne pusti ravnodušnega. Resnici doda veselje evangelija, veselje, ki ve, da smo ljubljeni od Boga in da smo objekt njegovega neskončnega usmiljenja. Pridigati in pričevati pa je navsezadnje potrebno v ljubezni, sicer pridigarji in pričevalci postanejo sporni in sumljivi. Sv. Dominik se je znašel v dilemi, ki je zaznamovala vse njegovo bivanje: kako študirati, ko Kristusovo meso trpi? Kristusovo telo, živo in trpeče, pridigarja ne pusti mirnega. Krik revnih in zavrženih prebuja ter spominja na Jezusovo sočutje z ljudmi. Ko gledamo okoli sebe, vidimo, koliko današnjih moških in žensk je žejnih po Bogu. Oni so živo Kristusovo meso, ki vpije.

Porcijunkula: Odpuščanje
»Pot odpuščanja je zagotovo glavna pot, kateri je potrebno slediti, da bi dosegli tisti prostor v nebesih.« To so bile besede papeža Frančiška v Porcijunkuli v Assisiju, kamor je poromal v četrtek popoldne. »Kakšen velik dar nam je dal Gospod s tem, da nas je naučil odpuščati – ali vsaj da bi želeli odpustiti – da bi se z roko dotaknili Očetovega usmiljenja … Med nami ni nikogar, ki mu ne bi bilo odpuščeno … Prilika nam pove prav to: kakor Bog odpušča nam, tako moramo tudi mi odpuščati tistim, ki grešijo zoper nas. Gre za nežnost odpuščanja, srce, ki odpušča, daleč od žuganja s prstom … Ste kdaj pomislili na potrpežljivost Boga? On je res potrpežljiv. Dobro namreč vemo, da imamo veliko napak in da pogosto ponovno pademo v iste grehe. In vendar se Bog ne naveliča podariti svojega odpuščanja, kadarkoli prosimo zanj. Gre za polno odpuščanje, popolno, s katerim nam da gotovost, da se nas kljub temu, da lahko pademo v iste grehe, On usmili in nas ne preneha ljubiti … Božje odpuščanje ne pozna meja.«

Praznik sv. Kajetana: Prinesti kruh domov kot sad tvojega dela
V minulem tednu se je papež spomnil tudi na praznik sv. Kajetana in ob tem poslal sporočilo argentinskim škofom: »Sv. Kajetana prosimo za kruh in delo. Kruh je lažje dobiti, saj je vedno kakšna dobra oseba ali inštitucija, ki ti ga da, vsaj v Argentini, saj so naši ljudje zelo solidarni. So pa na svetu kraji, kjer ni niti te možnosti. Medtem ko je delo tako težko dobiti, predvsem takrat ko je stopnja brezposelnosti tako zelo visoka. S kruhom rešiš en del problema, torej le na pol, saj ta kruh ni tisti, ki si ga prislužiš s svojim delom. Eno je imeti doma kruh za jesti, drugo pa je prinesti ga domov kot sad tvojega dela. In to je to, kar ti da dostojanstvo. Ko prosimo za delo, prosimo za to, da bi občutili dostojanstvo.«