Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI za praznik Gospodovega spremenjenja (leto C)

Dan 7,9-10.13-14
Gledal sem:
medtem so bili postavljeni prestoli
in Pradavni se je usedel.
Njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg
in lasje na njegovi glavi čisti kakor volna.
Njegov prestol so bili ognjeni plameni
in njegova kolesa goreč ogenj.
Ognjena reka je tekla
in se izlivala pred njim.
Tisočkrat tisoči so mu stregli
in desettisočkrat desettisoči so stali pred njim.
Sodni dvor je sedel
in knjige so se odprle.
V nočnih videnjih sem gledal:
Glej, z oblaki neba
je prihajal nekdo kakor Sin človekov;
dospel je do Pradavnega
in privedli so ga predenj.
Dana mu je bila oblast,
čast in kraljestvo,
in vsa ljudstva, narodi in jeziki
so mu služili.
Njegova oblast je večna oblast,
ki ne preide,
in njegovo kraljestvo,
ki ne bo uničeno.

2 Pt 1,16-19
Nismo se namreč oprijeli spretno izmišljenih bajk, ko smo vam oznanili moč in prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa, ampak smo bili očividci njegove veličine. Prejel je namreč od Boga Očeta čast in slavo, ko mu je iz veličastne slave takole zadonel glas: »To je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« In ta glas smo mi sami slišali, da je zadonel z neba, ko smo bili z njim na sveti gori. Tako je za nas preroška beseda še trdnejša in prav ravnate, ko pazite nanjo kakor na svetilko, ki sveti na temnem kraju, dokler ne zasije dan in ne vzide danica v vaših srcih.

Lk 9,28-36
Nekako osem dni po teh besedah je vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova obleka je belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v slavi in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Petra in ona dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se predramili, so videli njegovo slavo in ona dva moža, ki sta stala ob njem. In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govori. Medtem ko je to govoril, pa se je naredil oblak in jih obsenčil, in ko jih je zagrnil oblak, jih je obšel strah. Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!« In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli.

Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Jezusov izhod, ki naj bi ga dopolnil v Jeruzalemu, nakazuje na njegovo smrt, vstajenje in vnebohod. Temu Jezusu, Sinu in služabniku, morajo prisluhniti vsi. Sv. Ambrož razlaga simboliko: »Osmi dan, med katerim se je zgodilo spremenjenje, naznanja vstajenje, ki se je prav tako zgodilo osmi dan. Peter, Jakob in Janez, ki so se z njim povzpeli na goro, so sinovi Cerkve, saj bodo zaradi čistosti svoje vere gledali Božje zmagoslavje na križu in slavo vstajenja.« Ciril Jeruzalemski pravi: »Mojzes in Elija se na gori prikažeta Jezusu in apostolom, kot stebra kot dve priči z gore Sinaj.« Efrem Sirski nadaljuje: »Predstavljata Postavo in Preroke in Jezus, Božja Beseda se prikaže v sredi med njima, da se razodene kot Gospod prerokov.« Sv. Beda Častitljivi pa dodaja, da je »samo Luka prinaša vsebino njihovega pogovora, torej o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu.« Sv. Ambrož pravi: »Čeprav učenci sprašujejo, vendarle so sposobni zaznati Božjo slavo. Peter je v veliki pobožnosti do Jezusa. Mojzesa in Elija želel postaviti tri šotore, saj zaradi nevednosti svoje človeškosti, ni razumel, da človek ne more postaviti šotor Bogu.« Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Za Petra, ki je videl Jezusovo, Mojzesovo in Elijevo slavo, je Božje kraljestvo že prišlo.« Sv. Ambrož pojasni: »Oblak, ki jih je zagrnil, jih ni pokril z svojo vlažnostjo, temveč z vero, da bi verovali, da je Jezus Božji Sin.« Sv. Beda trdi: »Očetov glas jim je pred Jezusovo napotitvijo proti svojemu trpljenju v Jeruzalemu zagotovil, da je Oče zadovoljen s Sinom.«

Misli Benedikta XVI.
Ko premišljujemo ta evangeljski odlomek, lahko iz njega potegnemo zelo pomemben nauk. Predvsem prvenstvo molitve, brez katere se vsako apostolsko in karitativno prizadevanje skrči na aktivizem. Med postnim časom se učimo posvetiti pravšen čas molitvi, tako osebni kot skupni, ki daje dih našemu duhovnemu življenju. Poleg tega, molitev ni umik od sveta in njegovih nasprotij, kakor je želel Peter na Taboru, temveč molitev vodi nazaj na pot, v dejavnost. 'Krščansko življenje je', kot sem zapisal v poslanici za ta postni čas,'v nenehnem vzpenjanju na goro, da bi srečali Boga in bi se potem spuščali navzdol, prinašajoč ljubezen in moč, izhajajočo iz njega, tako da bi našim bratom in sestram služili s to isto Božjo ljubeznijo'.