Papež dominikancem: Kristusovo telo, živo in trpeče, pridigarja ne pusti mirnega

VATIKAN (četrtek, 4. avgust 2016, RV) – Sveti oče je danes sprejel v avdienco udeležence generalnega kapitlja reda pridigarjev oz. dominikancev. Papež Frančišek je nagovor začel s šalo, da bi današnji dan lahko opisali kot »jezuit med fratri«, saj je bilo po dopoldanskem srečanju z njimi popoldne na programu še srečanje s frančiškani v Assisiju.

Letošnje leto ima za dominikance poseben pomen, saj mineva 800 let, odkar je papež Onorij III. potrdil njihov red. Frančišek je izrazil hvaležnost za njihov pomenljiv prispevek v Cerkvi in sodelovanje z apostolskim sedežem v duhu zvestega služenja, in sicer vse od izvorov do danes. Trije stebri, ki označujejo prihodnost reda, v ohranjanju svežine karizme, so: pridiganje, pričevanje in ljubezen.

Brez močne povezanosti z Njim se pridiganje ne bo dotaknilo srca
Bog je Dominika spodbudil k ustanovitvi reda pridigarjev, saj je bilo pridiganje poslanstvo, ki ga je Jezus zaupal apostolom. Božja Beseda razvnema od znotraj in žene ven, da bi Jezusa Kristusa oznanjali vsem narodom (glej Mt 28,19-20). »Kontemplirati in nato učiti,« je govoril njihov ustanovitelj. Brez močne povezanosti z Njim je pridiganje sicer lahko popolno, utemeljeno in celo vredno občudovanja, vendar pa se ne bo dotaknilo srca. Ravno srce pa je tisto, kar se mora spremeniti. Nujno je resno in vztrajno študirati teološka vprašanja, prav tako pa tudi vse tisto, kar omogoča približati se resničnosti in prisluhniti Božjemu ljudstvu. Pridigar je kontemplativec Besede in tudi ljudstva, ki upa, da bo razumljeno (glej EG 154).

Pričevalec uteleša nauk, naredi ga otipljivega
Učinkoviteje posredovati Besedo pa zahteva tudi pričevanje: učitelje, zveste resnici, in pogumne pričevalce evangelija. Pričevalec uteleša nauk, naredi ga otipljivega, vključujočega, nikogar ne pusti ravnodušnega. Resnici doda veselje evangelija, veselje, ki ve, da smo ljubljeni od Boga in da smo objekt njegovega neskončnega usmiljenja. Dober pridigar se zaveda dejstva, da se giblje po svetem zemljišču. Beseda, ki jo prinaša s seboj, je sveta, in prav tako so sveti njeni naslovniki. Kakor potrebujejo Besedo v njeni integriteti, morajo verniki izkusiti tudi pričevanje življenja tistega, ki pridiga (glej EG 171). Svetniki so dosegli obilne sadove, ker sta njihovo življenje in poslanstvo govorila z jezikom srca, ki ne pozna pregrad in ga razumejo vsi.

Kristusovo telo, živo in trpeče, pridigarja ne pusti mirnega
Pridigati in pričevati pa je navsezadnje potrebno v ljubezni, sicer pridigarji in pričevalci postanejo sporni in sumljivi. Sv. Dominik se je znašel v dilemi, ki je zaznamovala vse njegovo bivanje: kako študirati, ko Kristusovo meso trpi? Kristusovo telo, živo in trpeče, pridigarja ne pusti mirnega. Krik revnih in zavrženih prebuja ter spominja na Jezusovo sočutje z ljudmi (glej Mt 15,32).

Ko gledamo okoli sebe, vidimo, koliko današnjih moških in žensk je žejnih po Bogu. Oni so živo Kristusovo meso, ki vpije. Žejni so resnične in osvobajajoče besede, bratske geste nežnosti. Ta krik nas izziva, biti mora tisto, kar daje življenje strukturam in pastoralnim programom. Na to je treba pomisliti, ko se razmišlja o prilagoditvi organizacijske strukture reda. Kolikor bolj gredo ven, da bi potešili žejo drugih, toliko bolj bodo dominikanci pridigarji resnice, tiste resnice, ki jo oznanjata ljubezen in usmiljenje. V srečanju z živim Kristusovim mesom so evangelizirani in ponovno odkrijejo strast do pridiganja in pričevanja o Njegovi ljubezni. Obenem pa se osvobodijo nevarne in tudi danes aktualne skušnjave gnosticizma.