Srečanje papeža Frančiška s poljskimi škofi – celoten pogovor

KRAKOV (torek, 2. avgust 2016, RV) – Papež Frančišek: Preden začnemo s pogovorom, z vprašanji, ki ste jih pripravili, želim skupaj z vami opraviti delo usmiljenja, ter predlagati še eno. Vem, da ste bili te dni mnogi med vami prezaposleni s SDM in zato niste mogli iti na pogreb dragega msgr. Zimowskega. Delo dejavne ljubezni je pokopavati mrtve, in hočem, da sedaj vsi skupaj zmolimo za msgr. Zygmunda Zimowskega, kar bo resničen izraz dejavne bratske ljubezni, pokopati mrtvega brata. Pater noster… Ave Maria… Gloria Patri… Requiem aeternam…

Nadalje hočem predlagati še drugo delo usmiljenja. Vem, da ste zaradi tega zaskrbljeni. Naš dragi kardinal Macharski je zelo bolan… Vsaj se mu približati, saj mislim, da se tja, kjer je, ne more vstopiti, je nezavesten, pa vsaj približati se kliniki, bolnici, in se dotakniti zidu ter reči: »Brat, blizu sem ti.« Obiskovati bolnike je še eno delo usmiljenja. Tudi jaz bom šel. Hvala.

Sedaj pa, nekdo med vami je pripravil vprašanja, vsaj prišla so do mene. Sem na razpolago.
S.E. msgr. Marek Jędraszewski, nadškof Łodźa:
Sveti oče, zdi se, da so verniki katoliške Cerkve in na splošno vsi kristjani v Evropi, vedno bolj v manjšini v okviru sodobne brezversko svobodomiselne kulture. Na Poljskem smo priča močnemu soočenju, veliki bitki med vero v Boga na eni strani ter na drugi strani z mislijo ter s stili življenja, kakor da Boga ni. Po vaše, sveti oče, kakšnih pastoralnih dejanj bi se morala lotiti katoliška Cerkev v naši državi, da bi poljsko ljudstvo ostalo zvesto svoji sedaj že več kot tisoč letnemu krščanskemu izročilu? Hvala.

Papež Frančišek:
Ekscelenca, Vi ste škof…?

S.E. msgr. Marek Jędraszewski:
Łodźa, kjer se je začela pot sv. Faustine, kajti ravno tam je slišala Kristusov glas, naj gre v Varšavo in postane sestra, ravno v Łodźu. Zgodovina njenega življenja se je začela v mojem mestu.

Papež Frančišek:
Vi ste res privilegiranec! Res je, razkristjanjenje, sekularizacija modernega sveta je močna. Zelo močna. Toda kdo bo rekel: 'Da, je močna, toda vidijo se pojavi religioznosti, kakor da bi se religiozni čut zbudil. To pa je lahko tudi nevarnost. Mislim, da je za nas v tem tako sekulariziranem svetu tudi še druga nevarnost in to je gnostična poduhovljenost. Ta sekularizacija omogoča, da se začne razvijati duhovno življenje, ki je malo gnostično. Spomnimo se, da je bila to prva herezija Cerkve. Apostol Janez je tolkel po gnostikih, in še kako, s kakšno močjo, ker je bila subjektivna duhovnost brez Kristusa. Najtežji problem, po moje, te sekularizacije je razkristjanjenje, torej odstranitev Kristusa, odstranitev Sina. Molim, čutim… in nič več. To je gnosticizem. Je še druga herezija, ki je prav tako v modi, ampak jo bom pustil ob strani, saj pelje vaše vprašanje, ekscelenca v omenjeno smer. Gre za pelagianizem, a sedaj pustimo to, bomo govorili o tem kdaj drugič. Najti Boga brez Kristusa: nekega boga brez Kristusa, ljudstvo brez Cerkve. Zakaj? Cerkev je namreč Mati, ti da življenje, in Kristus je starejši brat, Sin Očetov, se sklicuje na Očeta in on je tisti, ki razodeva Očetovo ime. Cerkev sirota, današnji gnosticizem, saj gre za razkristjanjenje, brez Kristusa, nas pripelje do cerkve, ali rečeno bolje, do kristjanov, do ljudstva, ki je sirota. To moramo povedati našemu ljudstvu.

Kaj bi svetoval? Na misel mi pride – in mislim, da je to način ravnanja evangelija, kjer je ravno Gospodov nauk – bližina. Danes moramo mi, Gospodovi služabniki: škofje, duhovniki, posvečeni, prepričani laiki, biti blizu Božjemu ljudstvu. Brez bližine je to samo beseda brez mesa. Pomislimo, meni je všeč misliti na to, na dva stebra evangelija. Katera sta ta stebra evangelija? Blagri in potem Matej 25, protokol po katerem bomo vsi sojeni. Konkretnost. Bližina. Dotik. Dela usmiljenja, tako telesna kot duhovna. 'Toda Vi nam govorite o teh stvareh, ker je v modi letos govoriti o usmiljenju…' Ne, to je evangelij. Evangelij, dela usmiljenja. Tu je tisti heretik oziroma nevernik Samarijan, ki ima sočutje in stori to, kar mora storiti, tvega pa celo denar! Dotakniti se. Tu je Jezus, ki je bil vedno med ljudmi ali pa z Očetom. Ali v molitvi sam z Očetom, ali med ljudmi, tam, s svojimi učenci. Bližina. Dotakniti se. Potem je Jezusovo življenje… Ko je bil ganjen ob mestnih vratih Naima (prim. Lk 7,11-17). Bil je ganjen, šel je in se dotaknil krste ter rekel: »Ne jokati…« Bližina. Bližina pomeni dotakniti se trpečega Kristusovega mesa. In Cerkev, slava Cerkve so mučenci, gotovo, so pa tudi številni moški in ženske, ki so pustili vse ter so preživeli svoje življenje v bolnišnicah, šolah, z otroki, z bolniki… Spomnim se v Srednjeafriški republiki 'sesterce', imela je 83/84 let, suha, zelo v redu, z deklico… Prišla me je pozdravit: 'Nisem od tu, sem z druge strani reke Kongo, toda vsakič, enkrat na teden pridem sem nakupovat, ker je bolj ugodno'. Povedala mi je, koliko je stara: 83/84. '23 let sem tukaj, sem babica, pomagala sem roditi dva do tri tisoč otrok…' 'Sem pridete sami?' 'Da, s čolnom…' Pri 83. letih! Dobro uro je s čolnom, da se pride. Ta žena in mnoge kot ona, so zapustile svojo deželo – Italijanka je, iz Brescie – so zapustile svojo deželo, da bi se dotaknile Kristusovega mesa. Če gremo v te misijonske dežele, v Amazonijo, v Latinsko Ameriko, najdemo na pokopališčih grobove tolikih redovnikov in redovnic, ki so umrli mladi, saj za bolezni teh dežel niso imeli protiteles in so umirali mladi. Dela usmiljenja so: dotakniti se, poučevati, tolažiti, 'zapravljati čas'. Zapravljati čas. Zelo mi je všeč sledeče. Enkrat je neki gospod, se šel spovedat in je bil v takem stanju, da ni mogel prejeti odveze. Šel je torej s strahom, saj je bil že nekajkrat poslan ven: 'Ne, ne… pojdi ven'. Duhovnik ga je torej poslušal, mu razložil stanje ter mu rekel: 'Ti pa moli. Bog te ima rad. Blagoslovil te bom, ti pa se vrni, mi obljubiš?' Ta duhovnik je 'zapravljal čas', da bi pritegnil tega človeka k zakramentom. Temu torej rečemo bližina. In ko govorim škofom o bližini, mislim, da jim moram govoriti o za njih najpomembnejši bližini, tisti do duhovnikov. Škof mora biti na razpolago svojim duhovnikom. Ko sem bil še v Argentini, sem slišal od duhovnikov… – velikokrat, velikokrat, ko sem dajal duhovne vaje, všeč mi je dajati duhovne vaje – in sem jim rekel: ''O tem se pogovori s svojim škofom…'' ''O ne, sem ga klical, a mi je tajnica rekla: 'Ne, zelo, zelo je zaposlen , a te bo enkrat v treh mesecih sprejel.' Ta duhovnik se je počutil kot sirota, brez očeta, brez bližine in je začelo iti navzdol. Škof, ki vidi na seznamu klicev zvečer, ko se vrne, klic duhovnika, naj ga še tisti večer ali pa naslednji dan takoj pokliče. 'Da, sem zaposlen, a je nujno?' 'Ni, ni, če se lahko dogovoriva…' Da duhovnik začuti, da ima očeta. Če duhovnikom odvzamemo naše očetovstvo, od njih ne bomo mogli zahtevati, da so očetje. S tem pa se tudi občutek za Božje očetovstvo oddalji. Sinovo delo je, dotakniti se človeške bede, tako duhovne kot telesne. Očetovo delo je, biti oče. Škof je kot oče.

Zatem mladi, te dni moramo govoriti o mladih. Mladi so 'dolgočasni'! Saj pridejo vedno pravit iste reči, ali pa 'jaz mislim tako...', ali 'Cerkev bi morala…', in zato je z mladimi potrebna potrpežljivost. Kot otrok sem poznal nekatere duhovnike, to je bil čas, ko je bila spovednica bolj obiskana kot sedaj, ki so ure in ure poslušali, ali pa sprejemali v župnijski pisarni, da bi poslušali ene in iste stvari… a s potrpežljivostjo. In peljati jih na deželo ali v hribe… Pomislite na sv. Janeza Pavla II., kako je delal s študenti? Da, učil jih je, potem pa je šel z njimi v hribe! Bližina. Poslušal jih je. Bil je z mladimi.

Še zadnje, kar želim poudariti, saj mislim, da Gospod to zahteva od mene, so stari starši. Vi, ki ste pretrpeli komunizem, ateizem to veste. Dedki so bili, babice so bile, ki so ohranili in posredovali vero. Stari starši imajo spomin nekega ljudstva, imajo spomin vere, spomin Cerkve. Nikar ne škartirajte starih staršev! V tej kulturi škartiranja, ki je seveda razkristjanjena, se odvrže tisto, kar ni uporabno, ki ni več v redu. Ne! Stari starši so spomin ljudstva, so spomin vere. Povezati mlade in stare starše, tudi to je bližina. Biti blizu in ustvarjati bližino. Tako bi torej odgovoril na to vprašanje. Ni torej receptov, iti moramo na teren. Če bomo čakali, da zazvoni telefon ali potrkajo na vrata… Ne. Iti moramo ven in iskati, kakor pastir, ki gre iskat izgubljene. Ne vem, to mi je preprosto prišlo na misel.

Msgr. Sławoj Leszek Głódź (nadškof Gdanska):
Dragi papež Frančišek, zelo smo hvaležni, da je papež Frančišek poglobil nauk o usmiljenju, ki ga je začel sveti Janez Pavel II. prav tukaj, v Krakovu. Vsi vemo, da živimo v svetu, ki mu gospoduje krivica: najbolj bogati postajajo še bogatejši, ubogi postajajo bedni, tukaj je terorizem, pa liberalna etika in morala, brez Boga… Moje vprašanje je: kako uveljavljati nauk o usmiljenju in predvsem za koga? Sveti oče je priporočil zdravilo, ki se imenuje “misericordina”, ki sem ga vzel s seboj: hvala lepa za priporočilo…

Papež Frančišek:
…vendar sedaj prihaja “misericordina plus”: ta je še močnejša!

S.E. msgr. Sławoj Leszek Głódź:
…da, in hvala za ta “plus”. Mi imamo tudi program “plus”, ki ga spodbuja tudi vlada za številčnejše družine. Ta “plus” je v modi. Komu in predvsem kako? Najprej, komu bi moralo biti namenjeno naše učenje o usmiljenju? Hvala.

Papež Frančišek:
Hvala. Usmiljenje ni nekaj, kar je meni prišlo na misel. Gre za proces. Če pogledamo blaženega Pavla VI., je že imel nekaj poudarkov o usmiljenju. Potem je bil sveti Janez Pavel II. velikan usmiljenja: z okrožnico Dives in misericordia, s kanonizacijo svete Faustine in potem še velikonočna osmina; umrl je na predvečer tega dneva. To je že večletni proces v Cerkvi. Vidimo, da je Gospod zahteval, da se v Cerkvi prebudi drža usmiljenja med verniki. On je Usmiljeni, ki vse odpušča. Zelo me pretrese srednjeveški kapitel, ki je v baziliki Svete Marije Magdalene v Vézelayju, v Franciji, kjer se začenja Camino di Santiago. Na tem kapitelu je na eni strani obešen Juda, z odprtimi očmi, jezik mu visi iz ust, na drugi strani pa je Dobri Pastir, ki ga nosi na ramenih. Če dobro pogledamo, so njegove ustnice na eni strani žalostne, na drugi strani pa se nasmihajo. Usmiljenje je skrivnost, je skrivnost. To je Božja skrivnost. Z menoj so naredili intervju, iz katerega je potem nastala knjiga z naslovom: Božje ime je usmiljenje, vendar gre za novinarski izraz. Mislim, da bi lahko rekli, da je Bog usmiljeni oče. Vsaj Jezus nam ga v evangeliju pokaže takšnega. Kaznuje, da bi spreobrnil. In potem prilike o usmiljenju, in način, kako nas je hotel rešiti... Ko je prišla polnost časov, je rodil Sina iz žene: z mesom, rešuje nas z mesom; ne začenja s strahom, ampak z mesom. V tem procesu Cerkve prejemamo toliko milosti.

Vi vidite ta svet, ki je bolan zaradi krivice, pomanjkanja ljubezni in zaradi korupcije. To je res, to je res. Ko sem danes v letalu govoril o tem duhovniku, starem čez osemdeset let, ki so ga umorili v Franciji: že nekaj časa govorim, da je svet v vojni, da živimo tretjo svetovno vojno po koščkih. Pomislimo na Nigerijo... Ideologije, da, toda kaj je ideologija današnjega časa, ki je v središču in je mati korupcije, vojn? Malikovanje denarja. Moški in ženska nista več na vrhu stvarstva. Tja smo postavili denar. Vse se kupi in proda za denar. V središču je denar. Ljudi izkoriščajo. In današnje trgovanje z ljudmi? Vedno je bilo tako: okrutnost! O tem sem govoril nekemu predsedniku vlade in ta mi je dejal: “Okrutnost je bila vedno. Problem je, da jo mi danes vidimo na televiziji, približala se je našemu življenju.” Vedno ta okrutnost. Ubijati, za denar. Izkoriščati ljudi, izkoriščati stvarstvo. Neki predsednik afriške vlade, ki je bil izvoljen nedavno, mi je dejal, ko je prišel na avdienco: “Prvo vodstveno dejanje, ki sem ga naredil, je bilo pogozdovanje države, ki je bila izsekana in uničena.” Ne skrbimo za stvarstvo! To pomeni več še bolj ubogih, še več korupcije. Kaj pa mislimo, ko je več kot 80% - več ali manj, dobro preglejte statistike in če ni 80% je 82% ali 78% - bogastva v rokah manj kot 20% ljudi. “Oče, ne govorite tako, kot da ste komunist!” Ne, ne, to so statistike! In kdo to plačuje? Plačujejo ljudje, Božje ljudstvo: izkoriščana dekleta, mladi brez dela. V Italiji je nad 25 let 40% brez dela; v Španiji 50%, na Hrvaškem 47%. Zakaj? Ker imamo gotovinsko gospodarstvo, ki spodbuja korupcijo. Ves pohujšan mi je dober katoličan pripovedoval, da je šel k prijatelju podjetniku: “Pokazal ti bom, kako zaslužim 20.000 dolarjev, ne da bi se premaknil iz hiše.” Z računalnikom je iz Kalifornije naročil ne vem kaj in to prodal Kitajski: v 20 minutah, v manj kot 20 minutah je zaslužil teh 20.000 dolarjev. Vse je denar! Mladi nimajo delovne kulture, ker nimajo dela! Zemlja je mrtva, ker smo jo brez modrosti izkoriščali. In tako nadaljujemo. Svet se segreva, zakaj? Ker moramo zaslužiti. Zaslužek. “Padli smo v malikovanje denarja.” To mi je dejal veleposlanik, ko je prinesel poverilna pisma. Gre za malikovanje.

Božje usmiljenje je pričevanje, je pričevanje tolikih ljudi, tolikih mož in žena, laikov, mladih, ki delajo: v Italiji zadružništvo. Res je, so nekateri, ki so preveč prebrisani, a vedno se dela dobro, delajo dobre stvari. In potem ustanove za zdravljenje bolnikov: močne organizacije. Moramo iti po tej poti, delati stvari, da bo človeško dostojanstvo raslo. Je pa res, kar pravite. Živimo v času verske nepismenosti, tako da se v nekaterih romarskih krajih stvari pomešajo: tja gredo molit, tam so trgovine, v katerih se kupujejo nabožni predmeti, rožni venci… so pa tudi nekateri, ki prodajajo vraževerne stvari, ker ljudje iščejo rešitve v vraževerju, v verski nepismenosti, v tem relativizmu, ki eno stvar zamenja z drugo. Tukaj je potrebna kateheza, kateheza življenja. Kateheza, ki ni samo posredovanje pojmov, ampak je spremljanje na poti. Spremljanje je nekaj najbolj pomembnega! Spremljati rast v veri. Gre za veliko delo in mladi to pričakujejo! Mladi čakajo… “Toda, če začnem govoriti, se dolgočasijo!” Dajte jim delo, ki naj ga opravijo. Reci jim, naj gredo med počitnicami za petnajst dni pomagat graditi preprosta bivališča za uboge, ali pa naj gredo delat kaj drugega. Naj začnejo čutiti, da so koristni. In tam pusti, da bo padlo Božje seme. Počasi. Samo z besedami pa ne gre!… Z današnjo versko nepismenostjo se moramo spoprijeti s tremi govoricami, s tremi jeziki: z jezikom pameti, z jezikom srca in z jezikom rok. Vsi trije usklajeni.

Ne vem… Preveč govorim! Govorim vam o idejah. Vi boste v svoji preudarnosti vedeli, kaj storiti. Vendar vedno Cerkev v izhodu. Nekoč sem si drznil reči: V Razodetju je vrstica: “Stojim pri vratih in trkam” (3,20). On trka na vrata, sprašujem pa se, kolikokrat Gospod trka na vrata od znotraj, da bi mu odprli in bi mogel z nami oditi ven in ponesti evangelij ven. Ne bodimo zaprti, ven! Pojdite ven, pojdite ven! Hvala.

S.E. msgr. Leszek Leszkiewicz (pomožni škof v Tarnówu):
Sveti oče, naše pastoralno prizadevanje v glavnem sloni na tradicionalnem modelu župnijske skupnosti, zasnovano na zakramentalnem življenju. Ta model tu še naprej rodi sadove. Vendar se zavedamo, da se tudi pri nas pogoji in okoliščine vsakdanjega življenja hitro spreminjajo in priganjajo Cerkev k novim pastoralnim načinom. Pastirji in verniki smo nekoliko podobni tistim učencem, ki poslušajo, si dajo veliko opraviti, vendar notranje in zunanje dinamike cerkvenih skupnosti ne znajo vedno narediti rodovitnih. Sveti oče, v Evangelii gaudium govorite o učencih misijonarjih, ki Veselo vest z navdušenjem prinašajo današnjemu svetu. Kaj nam predlagate? K čemu nas opogumljate, da bi mogli v našem svetu graditi skupnost Cerkve na rodoviten, plodovit način, z veseljem, z misijonarsko dinamiko?

Papež Frančišek:
Hvala! Nekaj bi rad poudaril: župnija je še vedno veljavna! Župnija mora ostati: gre za strukturo, ki je ne smemo vreči skozi okno. Župnija je hiša Božjega ljudstva, hiša, v kateri živi. Vprašanje pa je, kako zastaviti župnijo? So župnije z župnijskimi tajnicami, za katere se zdi, da so “Satanove učenke”, ki strašijo ljudi! So župnije, ki imajo zaprta vrata. So pa tudi župnije, ki imajo odprta vrata, župnije, kjer, ko nekdo pride za nekaj prosit, rečejo: “Seveda, seveda… izvolite sesti. Kakšno težavo imate?…” In potrpežljivo poslušajo… kajti skrbeti za Božje ljudstvo je naporno, je naporno! Dober univerzitetni profesor, jezuit, ki sem ga poznal v Buenos Airesu, je, ko je šel v pokoj, prosil provinciala, da bi šel kot župnik v neko četrt, da bi dobil še to izkušnjo. Enkrat na teden je prihajal na fakulteto – pripadal je tej skupnosti – in nekega dne mi je rekel: “Povej tvojemu profesorju za ekleziologijo, da v njegovem predavanju manjkata dve tezi.” “Kateri?” “Prva: sveto Božje ljudstvo je bistveno utrujajoče. In druga: sveto Božje ljudstvo ontološko dela to, kar se mu zdi bolje. To pa utruja!” Biti župnik je danes naporno: upravljati župnijo je naporno, zlasti danes, v tem svetu, s tolikimi problemi! In Gospod je poklical nas, da bi se nekoliko utrudili, da bi delali in ne da bi počivali. Župnija je naporna, ko je dobro zastavljena. Prenova župnije je nekaj, kar morajo imeti škofje vedno pred očmi: kako je s to župnijo? Kaj delaš? Kako je s katehezo? Kako jo poučuješ? Je odprta? Toliko reči … Mislim na neko župnijo v Buenos Airesu; ko sta prišla zaročenca: “Rada bi se poročila tukaj …” “Seveda,” je dejala tajnica, “tukaj so cene.“ Tako ne gre, takšna župnija ni dobra. Kako sprejemamo ljudi? Kako jih poslušamo? Je vedno nekdo v spovednici? Če je v župnijah – ne tistih, ki so v majhnih četrtih, ampak v župnijah, ki so v centru, na velikih ulicah – spovednica s prižgano lučko, ljudje gredo tja. Vedno! Župnija, ki sprejema. Škofje moramo duhovnike spraševati: “Kako je s tvojo župnijo? In ti, greš ven? Obiskuješ zapornike, bolnike, starke? In kaj delaš z otroki? Kako se igraš in kako skrbiš za oratorij? To je ena od velikih župnijskih ustanov, vsaj v Italiji. Oratorij: otroci se tam igrajo, spregovoriš jim par besed, nekaj kateheze. Domov se vračajo utrujeni, zadovoljni in z dobrim semenom. Župnija je pomembna! Nekateri pravijo, da župnija ne deluje več, ker je sedaj čas gibanj. To ni res! Gibanja pomagajo, ne smejo pa biti alternativa za župnijo: pomagati morajo župniji, jo dvigati, kot je Marijina družba, kot je Katoliška akcija in toliko drugih. Iskati novosti in spremeniti strukturo župnije? Kar vam bom povedal, se bo morda zdelo kot herezija, vendar sam to tako živim: mislim, da je podobna škofijski strukturi, drugačna, a podobna. Župnija je nedotakljiva: ostajati mora kot prostor ustvarjalnosti, kot oporna točka, kot prostor materinskosti in vse te stvari. Tam se uresničuje inventivna sposobnost; ko neka župnija tako živi, se uresničuje to, kar – v zvezi z misijonarskimi učenci – imenujem “župnija v izhodu”. Mislim, na primer, na župnijo – gre za lep zgled, ki so ga potem posnemale mnoge župnije – v deželi, v kateri ni v navadi, da bi krščevali otroke, ker ni bilo denarja. Za praznik župnijskega zavetnika so praznovanje pripravljali tri do štiri mesece prej. Obiskovali so domove in videli, koliko otrok ni krščenih. Pripravili so družine in eno od dejanj praznovanja župnijskega zavetnika je krst 30-40 otrok, ki bi sicer ostali brez krsta. Takšne stvari je treba iznajti. Ljudje se ne poročajo v cerkvi. Mislim na neko srečanje duhovnikov. Eden je vstal  in rekel: “Pa si pomislil, zakaj?” Navedel je toliko razlogov, s katerimi smo se strinjali: sedanja kultura in tako dalje. Obstaja pa precejšnja skupina ljudi, ki se ne poročijo, ker poroka stane! Predvsem stane praznovanje… Gre za družbeno dejanje. In ta župnik, ki je bil zelo iznajdljiv, je rekel: “Kdor se hoče poročiti, ga pričakujem.” V Argentini obstajata dve poroki: vedno je treba iti k civilni poroki in tam je civilna poroka, potem pa, če hočeš, se greš poročit v svetišče svoje vere. Nekateri – veliko jih je! – se ne pridejo poročit, ker nimajo denarja, da bi naredili veliko praznovanje… Toda duhovniki, ki imajo nekaj bistrosti, rečejo: “Ne, ne! Jaz te čakam!” Tistega dne se civilno poročijo ob 11.00, 12.00, 13.00, 14.00: tisti dan nimam sieste! Po civilni poroki pridejo v cerkev, se poročijo in gredo v miru. Izmisliti si, iskati, iti ven, iskati ljudi, se vživeti v njihove težave. Župnija-pisarna pa danes ne deluje! Ljudje namreč niso disciplinirani. Vi imate disciplinirane ljudi, to je Božja milost! Na splošno pa niso disciplinirani. Mislim na svojo deželo: če ljudi ne greš iskat, če se jim ne približaš, ne pridejo. To je misijonar, župnija v izhodu. Iti iskat, kakor je storil Bog, ki je poslal svojega Sina, da nas je iskal. Ne vem, če to ni poenostavljen odgovor, toda drugega nimam. Nisem razsvetljen pastoralist. Povem tisto, kar mi pride na misel.

S.E. msgr. Krzysztof Zadarko (pomožni škof v Koszalin-Kołobrzegu):
Sveti oče, eden od najbolj vznemirljivih problemov, s katerimi se sooča sedanja Evropa, je vprašanje beguncev. Kako jim lahko pomagamo, ker so tako številni? Kaj lahko naredimo za premagovanje strahu pred njihovo invazijo ali agresijo, ki hromi celotno družbo?

Papež Frančišek:
Hvala! Vprašanje beguncev… Z begunci ni bilo vedno tako, kot je danes. Govorimo o migrantih in beguncih, presojajmo jih skupaj. Moj oče je migrant. Predsedniku Poljske sem povedal, da je bilo po vojni v tovarni, v kateri je delal, veliko poljskih migrantov; bil sem otrok in sem jih veliko poznal. Moja dežela je dežela emigrantov. Pa ni bilo problemov. Res je, bili so drugi časi. Zakaj je danes toliko migracij? Ne govorim o migraciji iz svoje domovine v tujino: tukaj gre za pomanjkanje dela. Jasno je, da gredo delo iskat drugam. To je domač problem, ki ga imate nekaj tudi vi… Govorim o tistih, ki prihajajo k nam: bežijo pred vojno, pred lakoto. Tam je problem. In zakaj je tam problem? Ker v tej vojni izkoriščajo ljudi, izkoriščajo zemljo, izkoriščajo, da bi več zaslužili. Ko govorim s svetovnimi ekonomisti, ki vidijo ta problem, pravijo: v teh deželah moramo investirati; ko bodo imeli investicije, bodo imeli delo in ne bo jim treba emigrirati. A tam je vojna! Vojna med plemeni, nekatere ideološke vojne ali umetne vojne, ki jih povzročijo trgovci z orožjem, ki od tega živijo: orožje dajo tebi, ki si proti njim, in njim, ki so proti tebi. Oni tako živijo. V resnici je korupcija na izvoru migracij. Kaj storiti? Mislim, da mora vsaka država pogledati, kako in kdaj: niso vse države enake; nimajo vse enakih možnosti. Imajo pa možnost biti velikodušne! Velikodušne kot kristjani. Ne moremo investirati tam, a za te, ki prihajajo… Koliko in kako? Ni moč dati univerzalnega odgovora, saj je sprejemanje odvisno od položaja vsake države in tudi od kulture. Seveda pa lahko naredimo veliko. Na primer molitev: enkrat na teden molitev pred Najsvetejšim za tiste, ki trkajo na vrata Evrope, pa jim ne uspe, da bi vstopili. Enim uspe, drugim ne… Pride nekdo, ki potem stopa po poti, ki poraja strah. So države, ki znajo že leta dobro integrirati migrante! Znale so jih dobro integrirati. V drugih pa so se žal oblikovali geti. Glede tega vprašanja, glede sprejemanja, je treba narediti reformo na svetovni ravni. Vendar je to vseeno nek relativen vidik: absolutno je srce, ki sprejema. To je absolutno. Z molitvijo, s prošnjo naredim vse, kar morem. Nekaj relativnega je način, kako to lahko storim. Ne moremo tega vsi narediti na enak način. Problem pa je svetoven! Izkoriščanje stvarstva, izkoriščanje ljudi. Živimo v v času uničenja človeka kot Božje podobe.

Tukaj bi rad končal s tem, kar vidimo, kajti zadaj za tem so ideologije. V Evropi, v Ameriki, v Latinski Ameriki, v Afriki, v nekaterih državah Azije, v resnici obstajajo ideološke kolonizacije. Ena od teh – to povem jasno z “imenom in priimkom” – je gender! Danes to učijo otroke – otroke – v šoli: da si spol lahko vsak izbere. In zakaj učijo to? Knjige so od ljudi in od ustanov, ki ti dajejo denar. To so ideološke kolonizacije, ki jih podpirajo tudi zelo vplivne države. To je nekaj strašnega. Ko sem govoril s papežem Benediktom, ki mu gre dobro in ima jasno misel, mi je dejal: “Svetost, to je čas greha proti Bogu Stvarniku.” Inteligenten je! Bog je ustvaril moškega in žensko; Bog je svet ustvaril tako, tako, tako… in mi delamo nasprotno. Bog nam je dal “neomikano” stanje, da bi ga kultivirali; mi pa s to kulturo delamo stvari, ki nas vračajo v “neomikano” stanje!” Razmišljati moramo o tem, kar je rekel papež Benedikt: “To je čas greha proti Bogu Stvarniku.” To nam bo pomagalo.

Toda ti, Krištof, mi praviš: “Kaj ima to opraviti z migranti?” Gre nekoliko za kontekst, veš? Glede migrantov bi rekel: problem je tam, v njihovi deželi. Toda kako jih sprejemamo? Vsak mora premisliti, kako. Vsak pa ima lahko odprto srce in pomisli, da bi po župnijah pripravil eno uro tedensko češčenja in molitve za migrante. Molitev premika gore!

To so bila štiri vprašanja. Ne vem… Oprostite mi, če sem preveč govoril, toda izdaja me moja italijanska kri…

Hvala lepa za sprejem in upajmo, da nas bodo ti dnevi napolnili z veseljem: z veseljem, velikim veseljem. Molimo K Mariji, ki je Mati in nas vedno drži za roko.
Salve Regina…
Ne pozabite starih staršev, ki so spomin nekega ljudstva.