Molitveni nameni za avgust: Šport, življenje po evangeliju, romanje

VATIKAN (torek, 2. avgust 2016, RV) – Avgusta smo povabljeni k molitvi po splošnem namenu, da bi šport predstavljal priložnost za bratsko srečevanje med narodi in tako prispeval k miru v svetu. »Šport je bil od vedno naklonjen vesoljnosti, ki je zaznamovana z bratstvom in prijateljstvom med narodi, slogo in mirom med narodi; s spoštovanjem, strpnostjo, harmonijo raznovrstnosti.« Vsak športni dogodek, še posebej pa olimpijski, ko se pomerijo predstavniki narodov z različnimi zgodovinami, kulturami, tradicijami, religijami in vrednotami, lahko odpre nove, včasih nenadejane poti pri preseganju sporov, katere je povzročilo kršenje človekovih pravic. Tako je zatrdil papež Frančišek decembra 2014 med srečanjem z Italijanskim olimpijskim komitejem. Olimpijsko geslo »Hitreje, višje, močneje« (Citius, altius, fortius) ne pomeni spodbujanja k prevladi enega naroda ali ljudstva nad drugim. Prav tako ne pomeni izključevanja šibkejših in manj zaščitenih. To geslo predstavlja »izziv, h kateremu smo poklicani vsi«: sprejeti napor in žrtve, da bi dosegli pomembne cilje v življenju; sprejeti lastne omejitve, ne da bi dovolili, da nas le-te zaustavijo, ampak si prizadevati preseči jih.

Maja 2015 je papež članom Italijanske teniške zveze dejal: »Šport je vzgojna pot … Vi, športniki, imate poslanstvo: za tiste, ki vas občudujejo, biti vzori posnemanja.« Podobno je sveti oče, prav tako maja 2015, spodbudil športno društvo italijanske pokrajine Lacij: »Vsaka športna disciplina ima svojo vrednost, ne samo fizične ali družbene, ampak tudi moralno, v kolikor ponuja osebam, predvsem otrokom in mladim, možnost, da rastejo v ravnovesju, samoobvladovanju, žrtvovanju in lojalnosti do drugih … V resnici, pravi šport podpira izgradnjo bolj bratskega in bolj solidarnega sveta ter tako prispeva k premagovanju situacij, ki so krivične in težke za človeka in družbo.«

Molitveni namen za evangelizacijo ta mesec se glasi: da bi kristjani živeli po evangeliju s pričevanjem za vero, poštenost in ljubezen do bližnjega. Med jutranjo sveto mašo maja 2013 je papež Frančišek dejal, da bodo tisti, ki hodijo za Jezusom, imeli mnogo lepih stvari, vendar sredi preganjanja. Jezusova pot je pot ponižanja, ki se konča na križu. Vedno bodo težave, preganjanja, kajti Jezus je po tej poti hodil pred nami. Ko kristjan nima težav v življenju, ko gre vse dobro, pomeni, da nekaj ni v redu. Morda je postal velik prijatelj svetnega duha, posvetnosti. In ravno to je za kristjana velika skušnjava. »Hoditi za Jezusom, a samo do določene mere; hoditi za Jezusom kot neko kulturno obliko. Sem kristjan …, a brez resnične hoje za Jezusom, brez hoje po njegovi poti.«

Papež Frančišek je še dodal, da »so nekateri, ki mislijo, da hoditi za Jezusom pomeni ustvariti si kariero«. Iz Jezusove poti ne moremo odstraniti križa: vedno je tam. Pa vendar to ne pomeni, da mora kristjan sebi delati slabo. Kristjan hodi za Jezusom iz ljubezni: »Hoja za Jezusom je ravno to: iz ljubezni iti z Njim, za Njim; ista hoja, ista pot. Duh sveta tega ne bo prenesel in nam bo povzročal trpljenje, a trpljenje kot ga je doživel Jezus … Hoditi za Jezusom po poti, ki nam jo je on pokazal in nas je naučil. Vedno je z nami.«

Slovenski molitveni namen pa nas avgusta vabi k molitvi, da bi romarji ob obisku svetišč našli poglobitev vere, upanja in ljubezni. Januarja letos je sveti oče sprejel v avdienco udeležence mednarodnega srečanja za tiste, ki organizirajo romanja ali delajo v romarskih svetiščih. Med nagovorom je poudaril: »Romati v svetišča je eden najzgovornejših izrazov vere Božjega ljudstva, razodeva pobožnost generacij oseb, ki so s preprostostjo verovale in so se zaupale priprošnji Device Marije in svetnikov.« Narobe je misliti, da se na romanjih živi »množično« ter ne »osebne« vere: »V resnici romar s seboj prinese lastno zgodbo, lastno vero, luči in sence lastnega življenja. Vsakdo v srcu nosi izbrano željo in posebno molitev.« Svetišče je »privilegiran prostor« za srečanje z Gospodom. Tam se lahko »z roko dotakne njegovega usmiljenja«. Ključna beseda je zatorej »sprejem«. Od sprejema je odvisno vse, zato mora biti »ljubezniv, radosten, prisrčen in potrpežljiv«. »Pomembno je, da se romar, ki prestopi prag svetišča, bolj kot gost čuti obravnavanega kot družinski član.« Počutiti se mora kakor doma; začutiti mora, da je bil pričakovan, da je ljubljen, da se nanj gleda z očmi usmiljenja. »Kdorkoli je, mlad ali star, bogat ali reven, bolan, nesrečen ali pa radoveden turist, naj dobi primeren sprejem, kajti v vsakomur je srce, ki išče Boga, včasih tudi brez da bi se tega v polnosti zavedalo.«