2016-07-29 19:34:00

Križev pot na SDM. Papež: Pot križa premaga greh, zlo in smrt


KRAKOV (petek, 29. julij 2016, RV) – »Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni« (Mt 25,35-36). S temi evangeljskimi besedami je sveti oče nagovoril zbrane med križevim potom, katerega postaje so bile povezane z deli usmiljenja. Križev pot je bil na programu svetovnega dneva mladih v Krakovu v petek zvečer, po obisku pediatrične bolnišnice, in sicer na travnikih Błonia. Udeležilo se ga je tudi nekaj beguncev iz Sirije. Med posameznimi postajami so bile namreč predstavljene dobrodelne organizacije, ki se posvečajo tako ali drugače odrinjenim na rob.

Kje je Bog?
Te Jezusove besede so lahko odgovor na vprašanje, ki večkrat odmeva v naših mislih in srcih: »Kje je Bog?« Kje je Bog, če je v svetu zlo, če so ljudje lačni, žejni, brez doma, begunci? Kje je Bog, ko nedolžne osebe umirajo zaradi nasilja, terorizma, vojn? Kje je Bog, ko neusmiljene bolezni prekinejo vezi življenja in naklonjenosti? Ali ko so otroci izkoriščani, ponižani in ko tudi oni trpijo zaradi težkih bolezni? Kje je Bog sredi nemira dvomljivcev in užaloščenih v duši?

Ko objame les križa, Jezus objame bolečino in smrt moških in žensk vseh časov
»Obstajajo vprašanja, na katera ni človeških odgovorov. Lahko le gledamo Jezusa in sprašujemo Njega. Jezusov odgovor pa je ta: 'Bog je v njih.' Jezus je v njih, v njih trpi, globoko je identificiran z vsakomer. Z njimi je združen tako, da oblikuje skoraj 'eno samo telo'.« Jezus sam je izbral, da se identificira s temi našimi brati in sestrami, preizkušenimi z bolečino in bridkostmi, ko je sprejel, da prehodi bolečo pot na Kalvarijo. Umirajoč na križu se izroči v Očetove roke. Na sebi in v sebi, z ljubeznijo, ki se podarja, nosi telesne, moralne in duhovne rane celega človeštva. Ko objame les križa, Jezus objame goloto in lakoto, žejo in samoto, bolečino in smrt moških in žensk vseh časov. »Ta večer Jezus, in mi skupaj z Njim, s posebno ljubeznijo objemamo naše brate Sirce, ki so zbežali pred vojno. Pozdravljamo jih in jih sprejemamo z bratsko naklonjenostjo in simpatijo.«

Dela usmiljenja – dotakniti se Njegovega mesa v tistem, ki je izključen
Ko smo ponovno prehodili Jezusov križev pot, smo znova odkrili pomen tega, da se oblikujemo po Njem. In sicer preko štirinajstih del usmiljenja. Ta nam pomagajo odpreti se za Božje usmiljenje; prositi za milost, da bi razumeli, da oseba brez usmiljenja ne more narediti ničesar. Brez usmiljenja jaz, ti, mi vsi, ne moremo narediti ničesar. Poglejmo najprej sedem telesnih del usmiljenja: dati jesti lačnim, dati piti žejnim, obleči nagega, dati prebivališče romarjem, obiskati bolne, obiskati jetnike, pokopati mrtve. »Zastonj smo prejeli, zastonj dajajmo. Poklicani smo služiti križanemu Jezusu v vsaki odrinjeni osebi, dotakniti se njegovega blagoslovljenega mesa v tistem, ki je izključen, lačen, žejen, nag, zaprt, bolan, brezposeln, preganjan, begunec, migrant. Tam najdemo našega Boga, tam se dotaknemo Gospoda.« To nam je povedal Jezus sam, ko je razložil »protokol«, na osnovi katerega bomo sojeni: vsakič, ko bomo to storili najmanjšemu od naših bratov, bomo Njemu storili (glej Mt 25,31-46).

Telesnim delom usmiljenja sledijo še duhovna: svetovati dvomljivcem, učiti nevedne, opominjati grešnike, tolažiti žalostne, odpustiti žalitve, potrpežljivo prenašati nadležne osebe, prositi Boga za žive in mrtve. »V sprejemanju odrinjenega, ki je ranjen v telesu, in v sprejemanju grešnika, ki je ranjen v duši, se odloča o naši verodostojnosti kot kristjani.« Ne v idejah!

Sredi zla je edini možni odgovor podaritev samega sebe
»Človeštvo danes potrebuje moške in ženske, ter še zlasti mlade, kot ste vi, ki svojega življenja nočejo živeti 'napol', mlade, ki so pripravljeni v zastonjskem služenju podariti življenje najbolj ubogim in slabotnim bratom, s posnemanjem Kristusa, ki je samega sebe vsega podaril za naše zveličanje.« Sredi zla, trpljenja, greha, je za Jezusovega učenca edini možni odgovor podaritev samega sebe, tudi življenja, s posnemanjem Kristusa. To je drža služenja. Če nekdo, ki se ima za kristjana, ne živi, da bi služil, ne služi, da bi živel. S svojim življenjem zataji Jezusa Kristusa.

Pot križa je edina, ki premaga greh, zlo in smrt
»Ta večer, dragi mladi, vas Gospod ponovno vabi, da postanete protagonisti služenja; iz vas želi narediti konkreten odgovor na potrebe in trpljenje človeštva; želi, da ste znamenje njegove usmiljenje ljubezni za naš čas!« Da bi izpolnili to poslanstvo, vam kaže pot osebne zavzetosti in darovanja vas samih: to je pot križa. »Pot križa je pot sreče zaradi hoje za Kristusom vse do konca, v pogosto dramatičnih okoliščinah vsakdanjega življenja; je pot, ki se ne boji neuspehov, izključenosti ali samote, saj človekovo srce napolni s polnostjo Jezusa.« Pot križa je pot življenja in Božjega načina, ki jo Jezus daje prehoditi tudi preko stez v včasih ločeni, krivični in pokvarjeni družbi. Pot križa ni sadomazohistična navada. Pot križa je edina, ki premaga greh, zlo in smrt, ker se izliva v žarečo luč Kristusovega vstajenja, odpira obzorja novega in polnega življenja. Je pot upanja in prihodnosti. Kdor jo prehodi z velikodušnostjo in vero, človeštvu podari upanje in prihodnost, seje upanje: »In jaz si želim, da bi bili vi sejalci  upanja.«

Kako se želite vrniti domov?
Na tisti veliki petek so se mnogi učenci žalostni vrnili domov. Drugi so raje odšli v hišo na podeželju, da bi na križ pozabili. »Sprašujem vas. Vsakdo naj odgovori v tišini, v svojem srcu. Kako se želite nocoj vrniti domov, na kraje vaše nastanitve, v vaše šotore? Kako se želite nocoj vrniti, da bi se srečali s samimi seboj? Svet nas gleda. Na vsakomur od vas je, da odgovori na izziv tega vprašanja.«








All the contents on this site are copyrighted ©.