2016-07-24 12:26:00

Papež povabil k prošnji Očetu: 'Oče daj mi Svetega Duha!'


TRG SV. PETRA (nedelja, 24. julij 2016, RV) – »Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje se začne s prizorom, ko Jezus sam moli na samem; in ko konča ga učenci prosijo: »Gospod, naúči nas moliti« (v. 1.);  in On jim odgovori: »Kadar molite, recite: Oče! Oče… (v. 2). Ta beseda je 'skrivnost' Jezusove molitve, je ključ, ki nam ga je On sam dal, da bi mogli tudi mi vstopiti v ta odnos zaupnega pogovora z Očetom, ki ga je spremljal in podpiral vse njegovo življenje. Oče!« S temi besedami je med opoldanskim nagovorom papež Frančišek uvedel v temo bogoslužnih beril 17. nedelje med letom z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra.

Vzkliku 'Oče' Jezus doda dve prošnji: »Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo (v. 2). Jezusova molitev in torej krščanska molitev je predvsem dati prostor Bogu, da lahko v nas razodene svojo svetost, da tako napreduje njegovo kraljestvo, ko bo tako imel možnost izvajati v našem življenju svoje gospostvo ljubezni.

Še tri prošnje dopolnjujejo molitev, ki jo uči Jezus v Očenašu. Tri prošnje so, ki izražajo naše temeljne potrebe: kruh, odpuščanje in pomoč v skušnjavah (prim. vv. 3-4). Ne moremo živeti brez kruha, odpuščanja in Božje pomoči v skušnjavah. Kruh, za katerega Jezus pravi, naj prosimo, je tisti potrebni, ne odvečen; je kruh romarjev, ravno zadosten,  ki se ga ne zbira in se ga ne meče proč in ki ne otežuje naš pohod. Odpuščanje je predvsem to, kar mi vsi prejmemo od Boga. Samo zavest, da smo grešniki, ki nam je bilo po brezmejnem božjem usmiljenju odpuščeno, nam daje sposobnost, da storimo konkretna dejanja bratske sprave. Če se nekdo ne čuti grešnika, ki mu je bilo odpuščeno, ne bo nikoli napravil dejanja odpuščanja ali sprave. Od tam se začne, od srca, ki se čuti grešnika, ki mu je bilo odpuščeno. Zadnja prošnja, 'ne zapusti nas v skušnjavi', pa izraža zavedanje naše pogojenosti, ki je vedno izpostavljena napadom zla in pokvarjenosti. Vsi vemo, kaj je to skušnjava.

Jezusov nauk o molitvi se nadaljuje z dvema prilikama, s katerima je On postavil za zgled držo nekega prijatelja do drugega prijatelja ter držo očeta do svojega sina (prim. vv. 5-12). Obe nas hočeta poučiti, naj imamo popolno zaupanje v Boga, ki je Oče. On bolje od nas pozna naše potrebe, a želi, da jih z drznostjo in vztrajnostjo prinašamo predenj, saj to je naš način soudeležbe pri njegovem delu zveličanja. Molitev je prvo in osnovno orodje tega 'dela'. Dobro prisluhnite,  dobro poslušaje to: 'Molitev je prvo in osnovno orodje tega 'dela'' v naših rokah. Vztrajati z Bogom ne pomeni prepričati ga, temveč utrditi našo vero ter našo potrpežljivost, torej našo sposobnost, da se bojujemo z Bogom za stvari, ki so res pomembne in potrebne. V molitvi sva dva, Bog in jaz, ki se bojujeva za pomembne stvari.

Med temi je ena, velika, pomembna, o kateri danes govori Jezus v evangeliju, a ki je skoraj nikoli ne prosimo. To je Sveti Duh. »Dajte mi Svetega Duha!« Jezus pravi: »Če vi, ki ste zlobni, dajete dobre stvari vašim otrokom…, vam Oče ne bo dal Svetega Duha?« (prim. v. 13). Sveti Duh, prositi za Svetega Duha, da bo v nas prišel Sveti Duh. Toda, čemu je potreben Sveti Duh? Potreben je za dobro življenje, za življenje z modrostjo in ljubeznijo ter da spolnjujemo Božjo voljo. Kako lepa bi lahko bila ta teden naša molitev, če bo vsak od nas prosil Očeta: »Oče daj mi Svetega Duha! Oče, daj mi Svetega Duha!« Marija to dokazuje z vsem svojim bivanjem, saj jo je vso vodil Božji Duh. Naj nam pomaga moliti k Očetu združeni z Jezusom, da bi živeli, ne na sveten način, temveč po evangeliju pod vodstvom Svetega Duha.








All the contents on this site are copyrighted ©.