KONGREGACIJA ZA VERSKI NAUK
Pismo škofom katoliške Cerkve o odnosu med hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi
v življenju in poslanstvu Cerkve
UVOD
Darovi Svetega Duha v misijonarski Cerkvi
1. Cerkev se pomlaja z močjo evangelija. Duh jo vedno
prenavlja, gradi in vodi »z različnimi hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi«.[1] Drugi vatikanski koncil
je vedno znova opozarjal na čudovito delovanje Svetega Duha, ki posvečuje in vodi
Božje ljudstvo, ga napolnjuje z močjo in bogati ter gradi s posebnimi darovi. Dejavnost
Božjega Tolažnika v Cerkvi je mnogovrstna, kakor so radi poudarjali cerkveni očetje.
Janez Zlatousti piše: »Katere milosti, ki uresničujejo naše zveličanje, nam niso podeljene
po Svetem Duhu? Po njem smo osvobojeni suženjstva in poklicani k svobodi, sprejeti
smo za Božje otroke in tako rekoč na novo ustvarjeni, potem ko smo odložili težek
in odvraten jarem svojih grehov. Po Svetem Duhu gledamo duhovniške zbore in imamo
množice učiteljev. Iz tega vira pritekajo darovi razodetja, milosti ozdravljenja in
vse druge karizme, ki krasijo Božjo Cerkev.«[2] Po zaslugi življenja Cerkve same, številnih izjav cerkvenega
učiteljstva in teološkega raziskovanja se je okrepila zavest o mnogovrstni dejavnosti
Svetega Duha v Cerkvi. Tako posvečamo posebno pozornost karizmatičnim darovom, s katerimi
je Božje ljudstvo v vsakem času obogateno za izpolnjevanje svojega poslanstva.
V naših dneh je posebno nujna naloga, da učinkovito posredujemo evangelij. Papež Frančišek opozarja v svoji apostolski spodbudi Evangelii gaudium: »Če naj nas kaj navdaja s sveto skrbjo in vznemirja našo vest, tedaj je to dejstvo, da mnogi naši bratje in sestre živijo brez moči, luči in tolažbe prijateljstva z Jezusom Kristusom, brez skupnosti vernikov, ki jih sprejme, brez obzorja smisla in življenja.«[3] Povabilo, da smo »potujoča« Cerkev, nas navaja, da celotno krščansko življenje na novo beremo v misijonarski perspektivi.[4] Naloga evangelizacije nagovarja vsa področja Cerkve: navadno dušno pastirstvo, oznanjevanje tistim, ki so sprejeli krščansko vero, in posebej ljudem, ki jih Jezusov evangelij še ni dosegel ali so Jezusa vedno odklanjali.[5] Pri tej obsežni nalogi je treba bolj kot kdajkoli priznavati in ceniti številne karizme, ki morejo prebujati in hraniti versko življenje Božjega ljudstva.
Mnogovrstna cerkvena združenja
2. Pred drugim vatikanskim koncilom in po njem so nastala številna cerkvena združenja,
ki sestavljajo velik vir prenove za Cerkev in nujno »novo pastoralno in misijonarsko
usmeritev«[6] celotnega cerkvenega življenja.
Dragocenemu zakladu dosedanjih združenj, ki jih zaznamujejo posebni cilji, kakor tudi
ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja se pridružujejo te novejše
skupnosti, ki jih moremo opisati kot združenja vernikov, cerkvena gibanja in nove
skupnosti. Ta dokument govori prav o teh skupnostih, ki jih ne moremo razumeti kot
svobodna združenja oseb za doseganje posebnega verskega ali družbenega cilja. Kot
»gibanja« se v cerkveni panorami odlikujejo s tem, da morejo kot močne skupine prebujati
posebno privlačnost za evangelij in si za cilj zastavljajo obsežno krščansko pojmovanje
življenja, ki vsebuje vse vidike človeškega bivanja. Povezava vernikov, ki si prizadevajo
za globoko krščansko življenje, da bi okrepili vero, upanje in ljubezen, dobro izraža
dinamiko Cerkve kot skrivnosti občestva za poslanstvo in se razkriva kot znamenje
edinosti Cerkve v Kristusu. Ta cerkvena združenja, ki izhajajo iz medsebojno podeljene
karizme, si v tem smislu postavljajo za cilj »splošni apostolat Cerkve«.[7] V tem pogledu so takšna združenja vernikov, cerkvena
gibanja in nova občestva prenovljene oblike hoje za Kristusom. V njih se poglablja
občestvo z Bogom (communio cum Deo) in občestvo med verniki (communio
fidelium). Hkrati se v nove družbene plasti vnaša tako veselje nad srečanjem
z Gospodom Jezusom, kakor tudi lepota povsem krščanskega življenja. V teh skupinah
se kaže tudi posebna oblika poslanstva in pričevanja, ki pospešuje in razvija živo
zavest lastne krščanske poklicanosti, kakor tudi trajne poti krščanskega oblikovanja
in pomoči za evangeljsko popolnost. V skladu z različnimi karizmami morejo tem združenjem
pripadati verniki raznih življenjskih stanov (laiki, kleriki, osebe posvečenega življenja).
Tako izražajo mnogovrstno bogastvo cerkvenega občestva. Moč, ki poraja občestvo, je
v teh skupinah pomembno znamenje za to, da »Cerkev ne raste s prozelitizmom, ampak
's privlačnostjo'«.[8]
Ko je Janez Pavel II. nagovoril predstavnike gibanj in novih skupnosti, je rekel, da v njih prepoznava »odgovor Božje previdnosti«.[9] Ta odgovor je vzbudil Sveti Duh, da bi evangelij podarjali naprej po vsem svetu, upoštevajoč velike spremembe, ki se dogajajo v njem in jih pogosto zaznamuje močno sekularizirana kultura. Ta kvas Duha je vnesel »v življenje Cerkve nepričakovano novost, ki delno celo utira pot«.[10] Isti papež je spomnil, da prihaja za vsa ta cerkvena združenja čas »cerkvene zrelosti«, ki vodi do njihovega polnega ovrednotenja in vključenja »v krajevne Cerkve in v župnije ter vedno ostajajo v občestvu s pastirji in v soglasju z njihovimi smernicami«.[11] Te nove skupine, ki napolnjujejo srce Cerkve z veseljem in hvaležnostjo, so poklicane, da se povežejo z vsemi drugimi darovi v cerkvenem življenju.
Namen tega dokumenta
3. Kongregacija za verski nauk želi s tem dokumentom v luči odnosa med hierarhičnimi
in karizmatičnimi darovi spomniti na tiste teološke in cerkvenostne prvine, katerih
razumevanje more pospeševati rodovitno in urejeno deležnost novih združenj pri občestvu
in poslanstvu Cerkve. Zato so najprej predstavljeni nekateri temeljni vidiki nauka
o karizmah v Novi zavezi in nauka o teh skupnostih v cerkvenem učiteljstvu. Izhajajoč
iz določenih teoloških načel, so nato predložene nekatere prvine istovetnosti hierarhičnih
in karizmatičnih darov in tudi nekateri kriteriji za razlikovanje novih cerkvenih
združenj.
I. KARIZME V NOVI ZAVEZI
Milost in karizma
4. Izraz »karizma« prihaja iz grške besede chárisma, ki se pogosto uporablja
v Pavlovih pismih in se pojavi tudi v Prvem Petrovem pismu. Beseda na splošno pomeni
»velikodušen dar« in se v Novi zavezi uporablja samo za Božje darove. Kontekst daje
besedi na nekaterih mestih (prim. Rim 12,6; 1 Kor 12,4.31; 1 Pt 4,10) natančnejši
pomen, njegova glavna značilnost je različno dodeljevanje darov.[12] To je tudi prevladujoči pomen besed, ki jih v modernih
jezikih izpeljujemo iz tega grškega izraza. Ni vsaka posamezna karizma podeljena vsem
(prim. 1 Kor 12,30), kot je značilno za temeljne milosti, npr. posvečujočo milost
ali dar vere, upanja in ljubezni, ki so za vsakega kristjana nujno potrebne. Da bi
različne karizme v Cerkvi ustrezno upoštevali, obe najpomembnejši besedili (Rim 12,4–8;
1 Kor 12,12–30) uporabljata primerjavo s človeškim telesom: »Kajti, kakor imamo v
enem telesu mnogo udov, a vsi udje nimajo istega delovanja, tako smo tudi mi, čeprav
nas je več, eno telo v Kristusu, kot posamezniki pa smo si udje, ki spadajo skupaj.
Imamo različne darove, glede na milost, ki nam je bila dana« (Rim 12,4–6). Med udi
telesa različnost ni anomalija, ki se ji je treba izogibati, ampak je nasprotno nujno
potrebna za izpolnjevanje različnih vitalnih funkcij: »Če bi bili vsi skupaj en sam
ud, kje bi bilo telo? Tako pa je mnogo udov, a vendar eno samo telo« (1 Kor 12,19–20).
O tesni povezanosti med posebnimi karizmami (charísmata) in Božjo milostjo
(cháris) govori Pavel v Rim 12,6 in Peter v 1 Pt 4,10.[13] Karizme so priznane kot znamenje mnogovrstne Božje milosti (1 Pt
4,10). Torej ne gre zgolj za človeške zmožnosti. Njihov božji izvor je različno izražen:
po nekaterih besedilih prihajajo od Boga (prim. Rim 12,3; 1 Kor 12,28; 2 Tim 1,6;
1 Pt 4,10); po Ef 4,7 prihajajo od Kristusa; po 1 Kor 12,4–11 od Duha. Ker je slednje
mesto najbolj zgoščeno (sedemkrat omenja Duha), so karizme običajno predstavljene
kot »razodetje Duha« (1 Kor 12,7). Jasno pa je, da to pripisovanje ni izključno in
ne nasprotuje obema predhodnima. Božji darovi se vedno nanašajo na celotno trinitarično
obzorje, kakor je teologija na Zahodu in na Vzhodu nenehno zatrjevala.[14]
Darovi v korist drugih in prvenstvo ljubezni
5. Pavel v 1 Kor 12,7 pojasnjuje: »Vsakemu pa je razodetje Duha podarjeno, da koristi,«
ali kakor dodajajo mnogi prevajalci: »da koristi drugim.« Kajti večina karizem, četudi
ne vse, ki jih apostol omenja, imajo neposredno korist za druge. Ta namen v korist
vseh na primer dobro izraža Bazilij Véliki, ki pravi: »Te darove prejme vsakdo bolj
za druge kakor sam zase. […] V življenju občestva je nujno, da je moč Svetega Duha,
ki jo je prejel eden, naprej podarjena vsem. Kdor živi sam zase, ima morda karizmo,
a je ne uporabi koristno za druge, ker jo obdrži sam pri sebi.«[15] Pavel pa ne izključuje, da je karizma morda koristna samo za osebo,
ki jo je prejela. Tako je pri daru govorjenja jezikov, ki se v tem pogledu razlikuje
od preroškega daru.[16] Karizme, ki
so splošno koristne, bodisi karizme besede (modrosti, spoznanja, prerokovanja, spodbude)
ali delovanja (čudežnih moči, služenja, vodenja), imajo tudi osebno korist, ker njihovo
zavzemanje za skupno dobro pospešuje rast v ljubezni pri tistih, ki jih imajo. Pavel
tako piše, da tudi najbolj vzvišene karizme nič ne koristijo osebi, ki jih je prejela,
če ni ljubezni (1 Kor 13,1–3). Resen odlomek v Matejevem evangeliju izraža isto: izvrševanje
pozornost vzbujajočih karizem (prerokovanje, izganjanje hudih duhov, čudeži) je na
žalost mogoče celo brez pristnega odnosa z Odrešenikom (prim. Mt 7,22–23). Zato Peter
in Pavel poudarjata nujnost, da vse karizme naravnavamo na ljubezen. Peter daje splošno
pravilo: »Služite drug drugemu kot dobri oskrbniki mnogovrstne Božje milosti, vsak
z darom, ki ga je prejel« (1 Pt 4,10). Pavel se zavzema zlasti za izvrševanje karizem
pri zbiranjih krščanske skupnosti in pravi: »Vse naj se godi v izgrajevanje« (1 Kor
14,26).
Mnogovrstnost karizem
6. V nekaterih besedilih najdemo seznam karizem, včasih skupaj, ponekod posamezno
(prim. 1 Pt 4,10), drugič spet podrobneje (prim. 1 Kor 12,8–10.28–30; Rim 12,6–8).
Med naštetimi karizmami so izredni darovi (ozdravljanja, čudežnih moči, govorjenja
jezikov) in navadni darovi (poučevanja, služenja, dobrodelnosti), službe za vodenje
skupnosti (prim. Ef 4,11) in darovi, ki so posredovani s polaganjem rok (prim. 1 Tim
4,14; 2 Tim 1,6). Ni vedno jasno, ali naj vsi ti darovi veljajo za »karizme« v dejanskem
pomenu ali ne. O izrednih darovih, ki so ponovno omenjeni v 1 Kor 12–14, namreč v
poznejših besedilih ni več govora. Seznam v Rim 12,6–8 vsebuje samo manj pozornost
vzbujajoče karizme, ki imajo trajno korist za življenje krščanske skupnosti. Nobeden
od teh seznamov ni popoln. Na drugem mestu Pavel opozarja, naj izbiro neporočenosti
iz ljubezni do Kristusa – kakor tudi izbiro zakona – razumemo kot sad karizme (prim.
1 Kor 7,7 v okviru celotnega poglavja). Navedeni seznami so odvisni od stanja razvoja,
ki ga je Cerkev dosegla v določenem času, in jim je mogoče dodati še druge karizme.
Cerkev namreč vedno raste v času po oživljajočem delovanju Duha.
Pravilno izvrševanje karizem v cerkveni skupnosti
7. Iz povedanega jasno izhaja, da v svetopisemskih besedilih ni nasprotja med različnimi
karizmami, ampak harmonična povezanost in dopolnjevanje. V Novi zavezi ni nobene osnove
za to, da bi institucionalno Cerkev judovsko-krščanske zasnove postavljali nasproti
karizmatični Cerkvi pavlinske vrste, kakor so trdile nekatere ozke ekleziološke interpretacije.
Ni mogoče videti karizem na eni strani in institucije na drugi ali pa postavljati
Cerkev »ljubezni« nasproti Cerkvi »institucije«. Pavel namreč v skupnem seznamu navaja
karizme vodstva in ljubezni, karizme, ki koristijo običajnemu življenju skupnosti,
in karizme, ki vzbujajo večjo pozornost.[17]
Isti Pavel opisuje svojo apostolsko službo kot »službo Duha« (2 Kor 3,8). Ve, da je
obdarjen z oblastjo (exousía), ki mu jo je podelil Gospod (prim. 2 Kor 10,8;
13,10). Ta oblast se razteza tudi na karizmatike. Tako on kakor tudi Peter dajeta
karizmatikom navodila, kako je treba uporabljati karizme. Oba dobrohotno sprejemata
karizme in sta prepričana, da so božjega izvora. Nimata pa jih za darove, ki bi koga
opravičevali, da se izmakne pokorščini do cerkvene hierarhije, ali mu podeljujejo
pravico do neodvisnega služenja. Pavel se zaveda, da neurejeno izvajanje karizem lahko
povzroči škodo v krščanski skupnosti.[18]
Apostol zato posega z oblastjo, da bi vzpostavil natančne določbe za izvajanje karizem
»v Cerkvi« (1 Kor 14,19.28), torej pri shodih skupnosti (prim. 1 Kor 14,23.26). Tako
na primer omeji izvajanje govorjenja jezikov.[19]
Podobna pravila daje Pavel tudi za dar prerokovanja (prim. 1 Kor 14,29–31).[20]
Hierarhični in karizmatični darovi
8. Iz pregleda svetopisemskih besedil torej izhaja, da Nova zaveza sicer ne daje popolnega
sistematičnega nauka o karizmah, a vendar vsebuje zelo pomembne izjave, ki usmerjajo
premislek in cerkveno ravnanje. Priznati moramo tudi, da tam ne najdemo enotne rabe
besede »karizma«, ampak mnogovrstnost pomenov, ki jih teološki premislek in cerkveno
učiteljstvo pomagata razumeti v okviru obsežnega pogleda na skrivnost Cerkve. V predloženem
dokumentu je pozornost usmerjena na oba izraza: na »hierarhične in karizmatične darove«.
Najdemo ju v dogmatični konstituciji o cerkvi Lumen gentium (C 4). Med njima
so tesne in jasno izražene povezave. Oba izraza imata isti izvor in isti cilj: sta
darova Boga, Svetega Duha, Kristusa, da bi na različen način prispevala k izgradnji
Cerkve. Kdor je v Cerkvi prejel dar vodenja, ima tudi nalogo, da bedi nad pravilnim
izvajanjem drugih karizem, tako da vse služi blagru Cerkve in poslanstvu evangelizacije.
Zato ve, da Sveti Duh vsakemu deli karizmatične darove, kakor hoče (prim. 1 Kor 12,11).
Isti Duh daje hierarhiji Cerkve zmožnost, da razlikuje pristne karizme, jih z veseljem
in hvaležnostjo sprejema, velikodušno podpira ter jih očetovsko in budno spremlja.
Zgodovina nam izpričuje mnogovrstno delovanje Duha, po katerem Cerkev, ki je »zgrajena
na temelju apostolov in prerokov« in katere temeljni kamen je »Kristus Jezus sam«
(Ef 2,20), živi svoje poslanstvo v svetu.
II. ODNOS MED HIERARHIČNIMI IN KARIZMATIČNIMI DAROVI V NOVEJŠEM CERKVENEM
UČITELJSTVU
Drugi vatikanski koncil
9. V stoletni zgodovini Cerkve so bile vedno navzoče različne karizme, a šele v novejšem
času je prišlo do sistematičnega premišljevanja o njih. Učiteljska služba Pija XII.
v okrožnici Mystici corporis[21]
odmerja veliko prostora nauku o karizmah. Odločilen korak v pravem razumevanju odnosa
med hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi napravi drugi vatikanski koncil. Posamezna
mesta o tej témi[22] kažejo, da so
v življenju Cerkve poleg zapisane in izročene Božje besede, zakramentov in hierarhične
posvečevalne službe tudi darovi, posebne milosti ali karizme, ki jih Sveti Duh podeljuje
vernikom vseh stanov. Najpomembnejši odlomek o tem je v dogmatični konstituciji o
Cerkvi Lumen gentium (C 4): »Sveti Duh […] uvaja Cerkev v vso resnico (prim.
Jn 16,13) in jo zedinja v občestvu in služenju, obdarja in vodi z različnimi hierarhičnimi
in karizmatičnimi darovi ter krasi s svojimi sadovi (prim. Ef 4,11–12; 1 Kor 12,4;
Gal 5,22).«[23] Dogmatična konstitucija
Lumen gentium predstavlja darove istega Duha, z razlikovanjem hierarhičnih
in karizmatičnih darov pa poudarja njihovo različnost v edinosti. Pomembna je tudi
trditev o karizmah v Lumen gentium (C 12), kjer je v povezavi z deležnostjo
Božjega ljudstva pri Kristusovi preroški službi rečeno: »Isti Sveti Duh ne le z zakramenti
in službami posvečuje in vodi Božje ljudstvo ter ga krasi s krepostmi, marveč […]
razdeljuje med vernike vsakega stanu tudi posebne milosti, s katerimi jih usposablja
in pripravlja, da prevzemajo različna dela in naloge, koristne za prenovitev in obsežnejšo
graditev Cerkve.«
Končno sta opisani tudi mnogovrstnost karizem in njihova vloga v načrtu Božje previdnosti: »Takšne karizme, bodisi izredne bodisi tudi preprostejše in bolj razširjene, so potrebam Cerkve nadvse koristne in primerne, zato jih je treba sprejemati z zahvaljevanjem in tolažbo.«[24] Podobne misli najdemo tudi v koncilskem odloku o laiškem apostolatu.[25] Isti dokument podčrtuje, da teh darov v življenju Cerkve ne smemo imeti za postranske. Kajti »za vsakega vernika, ki je prejel te, čeprav najnavadnejše karizme, izvira iz njih pravica in dolžnost, da jih v Cerkvi in v svetu uporablja v prid ljudem in za graditev Cerkve. To naj seveda dela v svobodi Svetega Duha, ki veje, 'kjer hoče' (Jn 3,8), a hkrati v zedinjenju z brati v Kristusu, zlasti z njihovimi pastirji.«[26] Pristne karizme je zato treba imeti za darove, ki so za življenje in poslanstvo Cerkve tako pomembni, da se jim ne moremo odpovedati. Končno koncil stalno uči, da imajo pastirji znotraj cerkvenega občestva bistveno vlogo pri razločevanju karizem in njihovem urejenem izvajanju.[27]
Cerkveno učiteljstvo po koncilu
10. V času po drugem vatikanskem koncilu so se izjave cerkvenega učiteljstva o tej
zadevi pomnožile.[28] K temu je prispevala
vedno večja živost novih gibanj, združenj vernikov in cerkvenih občestev, a tudi nujnost
natančnejše postavitve posvečenega življenja znotraj Cerkve.[29] Janez Pavel II. je v svoji učiteljski službi poudarjal zlasti načelo
isto bistvenosti teh darov: »Večkrat sem imel priložnost podčrtati, da v Cerkvi ni
nobenega nasprotja ali protislovja med institucionalno in karizmatično razsežnostjo,
kar pomembno izražajo gibanja. Obe razsežnosti sta enako bistveni za božjo strukturo
Cerkve, ki jo je ustanovil Jezus, da skupaj ponavzočujeta Kristusovo skrivnost in
njegovo odrešenjsko delo v svetu.«[30]
Benedikt XVI. je podkrepil isto bistvenost karizem in poglobil izjave svojega predhodnika,
ko je spomnil: »V Cerkvi so tudi bistvene institucije karizmatične. Po drugi strani
pa se morajo tudi karizme na ta ali na oni način institucionalizirati, da jim je zagotovljena
notranja trdnost in trajnost. Tako sodelujeta obe razsežnosti, ki ju je vendar isti
Sveti Duh priklical v življenje za isto Kristusovo telo, da bi ponavzočevali Kristusovo
skrivnost in njegovo zveličavno delovanje v svetu.«[31] Hierarhični in karizmatični darovi ostajajo na ta način že po svojem
izvoru naravnani drug na drugega. Papež Frančišek je končno spomnil na »harmonijo«,
ki jo Duh ustvarja med različnimi darovi, in pozval karizmatična združenja k misijonarski
odprtosti, k nujni pokorščini pastirjem in povezanosti s Cerkvijo.[32] Kajti »v občestvu brstijo in cvetijo darovi, s
katerimi nas Oče napolnjuje. V občestvu se tudi učimo sprejemati jih kot znamenje
njegove ljubezni do vseh njegovih otrok.«[33]
Končno moremo ugotoviti soglasnost novejšega cerkvenega učiteljstva v tem, da so hierarhični
in karizmatični darovi enako bistveni. Nasprotje ali celo protislovje med temi darovi
bi pomenilo isto kot zmotno in nepopolno pojmovanje delovanja Svetega Duha v življenju
in poslanstvu Cerkve.
III. TEOLOŠKI TEMELJ ODNOSA MED HIERARHIČNIMI IN KARIZMATIČNIMI
DAROVI
Trinitarično in kristološko obzorje darov Svetega Duha
11. Da bi dojeli globoke razloge za odnos med hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi,
je primerno, da si prikličemo v spomin njihov teološki temelj. Kajti odrešenjski red
sam, ki obsega poslanstvi učlovečene Besede in Svetega Duha, poslanstvi, ki sta notranje
naravnani drugo na drugo, nujno terja, da premagamo vsako nerodovitno protislovje
ali zunanje nasprotje med hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi. V resnici vsak Očetov
dar vključuje odnos do skupnega in različnega delovanja božjih poslanstev: vsak dar
prihaja od Očeta po Sinu v Svetem Duhu. Dar Duha v Cerkvi je vezan na Sinovo poslanstvo,
ki se je neprekosljivo izpolnilo v njegovi velikonočni skrivnosti. Jezus sam povezuje
izpolnitev svojega poslanstva s poslanjem Svetega Duha v občestvo vernikov.[34] Zato Sveti Duh ne more vpeljati nobenega drugega
odrešenjskega reda, ki bi bilo različno od odrešenjskega reda učlovečenega, križanega
in vstalega božjega Logosa.[35]
Kajti celotna zakramentalna ureditev Cerkve je uresničenje učlovečenja po Svetem Duhu.
Zato izročilo označuje Svetega Duha kot dušo Cerkve, Kristusovega telesa. Božje delovanje
v zgodovini vedno vsebuje odnos med Sinom in Svetim Duhom, ki ju Irenej Lionski posrečeno
imenuje »obe Očetovi roki«.[36] V
tem smislu je vsak dar Duha v odnosu do učlovečene Besede.[37]
Izvirna vez med hierarhičnimi darovi, ki se podeljujejo z zakramentalno milostjo posvečenja, in karizmatičnimi darovi, ki jih Sveti Duh svobodno deli, ima zato svojo poslednjo korenino v odnosu med učlovečenim božjim Logosom in Svetim Duhom, ki je vedno Duh Očeta in Sina. Prav zato, da bi se izognili dvoumnim teološkim gledanjem, ki zahtevajo »Cerkev Duha«, različno in ločeno od hierarhično-institucionalne Cerkve, moramo poudariti, da se obe božji poslanstvi medsebojno vključujeta v vsakem daru, ki je podeljen Cerkvi. V resnici že poslanstvo Jezusa Kristusa v sebi vključuje delovanje Duha. Janez Pavel II. je v svoji okrožnici o Svetem Duhu Dominum et vivificantem pokazal, da je delovanje Duha v Sinovem poslanstvu odločilnega pomena.[38] Benedikt XVI. je v svoji apostolski spodbudi Sacramentum caritatis to poglobil in priklical v spomin naslednje: Sveti Duh Tolažnik, »ki je deloval že pri stvarjenju sveta (prim. 1 Mz 1,2), je v polnosti navzoč v življenju učlovečene Besede: Jezus Kristus je v resnici spočet v Devici Mariji v moči Svetega Duha (prim. Mt 1,18; Lk 1,35); v začetku Jezusovega javnega delovanja, ob bregovih reke Jordana, je prišel nadenj v podobi goloba (prim. Mt 3,16 in vzp.); v tem Duhu Jezus deluje, govori in se veseli (prim. Lk 10,21); v istem Duhu je pripravljen na darovanje samega sebe (prim. Heb 9,14). V tako imenovanem 'poslovilnem govoru' ki ga navaja evangelist Janez, Jezus daritev svojega življenja v velikonočni skrivnosti jasno povezuje z darom Svetega Duha apostolom (prim. Jn 16,7). Kot Vstali, ki je nosil na svojem telesu znamenje trpljenja, je apostolom vdihnil Svetega Duha (prim Jn 20,22) in jih tako naredil deležne svojega poslanstva (prim. Jn 20,21). Sveti Duh bo nato učence učil vsega in jih spominjal vsega, kar jim je Kristus povedal (prim. Jn 14,26), kajti kot Duh resnice (prim. Jn 15,26) ima nalogo, da uvaja apostole v vso resnico (prim. Jn 16,13). Apostolska dela poročajo, kako je Sveti Duh prišel nad apostole, zbrane na binkoštni dan v molitvi z Marijo (prim. 2,1–4), in jih razvnel za nalogo, da vsem narodom oznanjajo veselo oznanilo.«[39]
Delovanje Svetega Duha v hierarhičnih in karizmatičnih darovih
12. Trinitarično in kristološko obzorje Božjih darov kaže in osvetljuje tudi odnos
med hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi. V hierarhičnih darovih se na osnovi njihove
vezanosti na zakrament svetega reda v prvi vrsti kaže odnos do Kristusovega odrešenjskega
delovanja, na primer do postavitve evharistije (prim. Lk 22,19s.; 1 Kor 11,25), do
oblasti odpuščati grehe (prim. Jn 20. 22s.), do apostolskega poslanstva z naročilom,
naj oznanjujejo evangelij in krščujejo (prim. Mr 16,15s.; Mt 28,18–20). Prav tako
jasno je, da nobenega zakramenta ni mogoče podeljevati brez delovanja Svetega Duha.[40] Karizmatični darovi, ki jih podeljuje
Duh, ki »veje, kjer hoče« (Jn 3,8), in deli svoje darove, »kakor hoče« (1 Kor 12,11),
so objektivno v odnosu do novega življenja v Kristusu, kolikor je »vsak posameznik«
ud njegovega telesa (1 Kor 12,27). Zaradi tega je mogoče karizmatične darove pravilno
razumeti samo v odnosu do Kristusove navzočnosti in njegove službe. Janez Pavel II.
je zatrdil: »Prave karizme morejo voditi samo k srečanju s Kristusom v zakramentih«[41]. Hierarhični in karizmatični darovi
so torej medsebojno povezani v svoji naravnanosti na notranji odnos med Jezusom Kristusom
in Svetim Duhom. Paraklet, Tolažnik, po zakramentih učinkovito razdeljuje zveličavno
milost, ki jo naklanja umrli in vstali Kristus. Tolažnik hkrati podeljuje tudi karizme.
V liturgičnem izročilu vzhodnih kristjanov, zlasti v sirskem izročilu, je vse to zelo
nazorno, ko je vloga Svetega Duha predstavljena v podobi ognja. Veliki teolog in pesnik
Efrem Sirski pravi: »Ogenj sočutja je stopil navzdol in se naselil v kruhu.«[42] S tem ne kaže samo na preoblikujočo moč Duha do
darov, ampak tudi do vernikov, ki jedo evharistični kruh. Gledanje vzhodne Cerkve
nam s svojimi izrazitimi podobami pomaga razumeti, kako nam Kristus pri vstopu v evharistijo
podarja Duha. S svojim delovanjem v vernikih Duh hrani življenje v Kristusu in jih
vodi tudi v globlje zakramentalno življenje, predvsem z evharistijo. Na ta način svobodno
delovanje Presvete Trojice v zgodovini dosega vernike z darom zveličanja in jih hkrati
priganja, da svobodno in celovito odgovorijo na ta dar z zavzetostjo svojega življenja.
IV. ODNOS MED HIERARHIČNIMI IN KARIZMATIČNIMI DAROVI V
ŽIVLJENJU IN POSLANSTVU CERKVE
V Cerkvi kot skrivnosti občestva
13. Cerkev stopa pred nas kot »ljudstvo, zbrano v edinosti Očeta in Sina in Svetega
Duha«.[43] V njem je odnos med hierarhičnimi
in karizmatičnimi darovi naravnan na polno deležnost vernikov pri občestvu in oznanjevalnem
poslanstvu. K temu novemu življenju smo poklicani po milosti v Kristusu (prim. Rim
8,29–31; Ef 1,4–5). Sveti Duh »uresničuje to čudovito občestvo vernikov in vse tako
tesno združuje s Kristusom, da je on počelo edinosti Cerkve«.[44] Kajti v Cerkvi so ljudje zbrani, da bi postali Kristusovi udje,[45] in v cerkvenem občestvu se zedinjajo
s Kristusom kot udje med seboj. Občestvo je vedno »dvojna življenjska deležnost: včlenitev
kristjanov v Kristusovo življenje in izlivanje iste ljubezni v celotni skupnosti vernikov
v tem in prihodnjem svetu. Zedinjenje s Kristusom in v Kristusu; zedinjenje med kristjani
v Cerkvi.«[46] V tem smislu je skrivnost
Cerkve »v Kristusu nekak zakrament, to je znamenje in orodje za notranje zedinjenje
z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu«.[47]
Tu se zakramentalna korenina Cerkve razodeva kot skrivnost občestva: »V bistvu gre
za občestvo z Bogom po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu. To občestvo se uresničuje po
Božji besedi in zakramentih.« Krst – tesno povezan z birmo – »je vrata in temelj občestva
Cerkve. Evharistija je vir in vrhunec celotnega krščanskega življenja.«[48] Zakramenti uvajanja so bistveni za krščansko življenje,
nanje se opirajo hierarhični in karizmatični darovi. Življenje cerkvenega občestva,
ki je tako urejeno v svoji notranjosti, živi od trajnega spoštljivega poslušanja Božje
besede in se hrani z zakramenti. Ista Božja beseda se nam kaže globoko povezana z
zakramenti, zlasti z evharistijo,[49]
znotraj enega zakramentalnega obzorja razodetja. Vzhodno izročilo vidi Cerkev, od
Kristusa oživljeno telo, kot urejeno edinost, kar se izraža na ravni duhovnih darov.
Učinkovita navzočnost Duha v srcu vernih (prim. Rim 5,5) je korenina te edinosti tudi
v karizmatičnih izraznih oblikah.[50]
Karizme, ki so podeljene posameznikom, spadajo namreč k isti Cerkvi in so naravnane
na globoko cerkveno življenje. Takšen pogled izraža tudi John Henry Newman v svojih
spisih: »Tako bi torej moralo srce vsakega kristjana predstavljati katoliško Cerkev
v malem, saj vendar eden in isti Duh napravlja celotno Cerkev in vsak njen ud za svoje
svetišče.«[51] Na ta način je še razločnejši
razlog, zakaj ne more biti nasprotij ali protislovij med hierarhičnimi in karizmatičnimi
darovi.
V povzetku moremo reči, da odnos med karizmatičnimi darovi in zakramentalno zgradbo Cerkve potrjuje isto bistvenost hierarhičnih darov, ki so v sebi trajni, obstoječi in nepreklicni, ter karizmatičnih darov. Tudi če karizme v svojih zgodovinskih oblikah niso nikdar zajamčene za vedno,[52] pa karizmatična razsežnost za življenje in poslanstvo Cerkve nikoli ne more manjkati.
Istovetnost hierarhičnih darov
14. Glede na posvečenje vsakega uda Božjega ljudstva in na poslanstvo Cerkve v svetu
izstopa med različnimi darovi »milost apostolov, katerih oblasti sam Duh podreja tudi
karizmatike«.[53] Jezus Kristus sam
je hotel karizmatične darove, da bi v vseh časih zagotovil svoje edinstveno posredovanje
zveličanja. Zato je »Kristus obdaril apostole za izpolnjevanje tolikšnih nalog s posebnim
izlitjem Svetega Duha, ki je prišel nanje (prim. Apd 1,8; 2,4; Jn 20,22–23). Sami
pa so svojim pomočnikom s polaganjem rok izročali duhovni dar (prim. 1 Tim 4,14; 2
Tim 1,6–7).«[54] Dodeljevanje hierarhičnih
darov je torej treba izpeljati predvsem iz polnosti zakramenta svetega reda, ki se
podeljuje s škofovskim posvečenjem. »Škofovsko posvečenje podeljuje skupaj s posvečevalno
službo tudi službo učiteljstva in vodstva, ki pa se po svoji naravi moreta opravljati
le v hierarhičnem občestvu z glavo in udi zbora.«[55] »V škofih, ki jim stojijo ob strani duhovniki, je torej med verujočimi
navzoč Gospod Jezus Kristus, veliki duhovnik […]; po njihovi odlični službi oznanja
Božjo besedo vsem narodom in verujočim neprestano podeljuje zakramente vere. Po njihovem
očetovskem opravilu (prim. 1 Kor 4,15) včlenja z nadnaravnim prerojenjem nove ude
v svoje telo. Z njihovo modrostjo in izkušenostjo končno vodi ter ureja ljudstvo nove
zaveze na njihovem potovanju k večni blaženosti.«[56] Izročilo vhodne Cerkve, ki je zlasti močno povezano s cerkvenimi
očeti, vse to razume v posebni predstavitvi reda (taxis). Bazilij Véliki
poudarja, da je cerkveni red delo Svetega Duha. Ta red, v povezavi s katerim Pavel
našteva karizme (prim. 1 Kor 12,28), obstaja »v skladu z dodeljevanjem darov Duha«.[57] Bazilij omenja najprej dar apostolov.
Glede na škofovsko posvečenje so razumljivi tudi hierarhični darovi, povezani z drugimi
stopnjami posvečenja; duhovniki »so posvečeni za oznanjevanje evangelija, za pastirje
vernikov ter za obhajanje bogoslužja […] in pod škofovim vodstvom posvečujejo in vodijo
sebi izročeni del Gospodove črede«; kot vzor čredi »naj vodijo svoje krajevno občestvo
in mu tako služijo«.[58] Škofje in
duhovniki se v zakramentu posvečenja z duhovniškim maziljenjem »upodobijo po Kristusu
duhovniku, da morejo delovati v osebi Kristusa, ki je glava Cerkve«.[59] Duhovniškim darovom je treba dodati tiste, ki so
podeljeni diakonom, »na katere se polagajo roke 'ne za duhovništvo, ampak za strežništvo'.
Okrepljeni z zakramentalno milostjo v občestvu s škofom in z zborom njegovih duhovnikov
služijo Božjemu ljudstvu v strežništvu svetega bogoslužja, besede in ljubezni.«[60] Hierarhični darovi, ki so lastni
zakramentu svetega reda na njegovih različnih stopnjah, so torej podeljeni, da v občestvu
Cerkve verniku nikoli ne bo manjkala objektivna ponudba milosti zakramentov, opolnomočeno
oznanjevanje Božje besede in pastoralna skrb.
Istovetnost karizmatičnih darov
15. Z izvrševanjem hierarhičnih darov je v teku zgodovine zagotovljena celotnemu Božjemu
ljudstvu ponudba Kristusove milosti. Vsi verniki pa so poklicani, da to ponudbo sprejmejo
in osebno odgovorijo nanjo v stvarnih okoliščinah svojega življenja. Sveti Duh svobodno
podeljuje karizmatične darove, da bi zakramentalna milost obrodila sad v krščanskem
življenju na različen način in na vseh ravneh. Ker so te karizme »potrebam Cerkve
nadvse primerne in koristne«,[61]
more Božje ljudstvo z njihovim mnogovrstnim bogastvom v polnosti živeti poslanstvo
za evangelizacijo, preiskovati znamenja časa in jih razlagati v luči evangelija.[62] Karizmatični darovi namreč priganjajo
vernike, da odgovorijo na dar zveličanja povsem svobodno in času ustrezno, s tem da
iz svojega življenja napravijo dar ljubezni za druge in pristno pričevanje evangelija
pred vsemi ljudmi.
Karizmatični darovi za druge
16. Ob tem je koristno spomniti, kako različni so lahko karizmatični darovi, in sicer
ne le zaradi svoje posebne lastnosti, ampak tudi zaradi svoje razširjenosti v cerkvenem
občestvu. Karizmatični darovi »so dani posamezniku, lahko pa so jih deležni tudi drugi.
Tako trajajo naprej kot dragocena in živa dediščina v času in ustvarjajo posebno duhovno
sorodstvo med posameznimi ljudmi.«[63]
Odnos med osebno naravo karizme in možnostjo, da smo je deležni, izraža odločilno
prvino njene dinamike, ker je v cerkvenem občestvu oseba vedno povezana z občestvom.[64] Karizmatični darovi v življenju
lahko ustvarjajo povezanost, bližino in duhovno sorodstvo. S tem se karizmatična dediščina,
ki prihaja od Ustanovitelja, razdeljuje in poglablja; tako nastajajo prave in zares
duhovne družine. Cerkvena združenja predstavljajo v svojih različnih oblikah karizme,
ki jih delijo z drugimi. Cerkvena gibanja in nove skupnosti kažejo, kako more neka
izvirna karizma povezovati vernike in jim pomagati, da živijo svojo krščansko poklicanost
in svoj življenjski stan v služenju cerkvenemu poslanstvu. Dejanske zgodovinske oblike
te deležnosti so lahko različne. Zato je mogoče, da iz prvotne karizme neke ustanove
izhajajo različne ustanove, kakor kaže zgodovina duhovnosti.
Cerkvena avtoriteta priznava karizme
17. Med karizmatičnimi darovi, ki jih Duh svobodno naklanja, je zelo veliko takih,
ki jih ud krščanskega občestva sprejme in živi, ne da bi zato potreboval posebno ureditev.
Če gre za izvirno ali ustanovitveno karizmo, je potrebno posebno priznavanje, da se
to bogastvo pravilno izoblikuje v cerkvenem občestvu in se zvesto predaja naprej v
času. Tu se kaže merodajna naloga razlikovanja, ki pripada cerkveni avtoriteti.[65] Priznavanje pristnosti karizme ni
vedno enostavna naloga, je pa nujno služenje, ki ga morajo opraviti pastirji. Verniki
imajo namreč »pravico, da jih pastirji seznanijo o pristnosti karizem in o zanesljivosti
tistih, ki se predstavljajo kot njihovi nositelji«.[66] Zato se mora avtoriteta zavedati, da karizem, ki jih prebuja Sveti
Duh, v resnici ni mogoče predvidevati in jih je treba vrednotiti v skladu s pravilom
vere glede na izgradnjo Cerkve.[67]
Pri tem gre za dolgotrajen proces, ki zahteva primerne korake za njihovo overitev
in z resnim preverjanjem sega do priznavanja njihove pristnosti. Združenje, ki se
porodi iz karizme, potrebuje primeren čas preizkušanja in utrditve, ki od začetne
vznesenosti vodi k ustaljenosti. Cerkvena avtoriteta mora novo združenje dobrohotno
spremljati na celotni poti preverjanja. Cerkveni voditelji tega spremljanja ne bodo
nikoli opustili, saj nikdar ne manjka očetovske pozornosti tistim, ki so v Cerkvi
poklicani, da nadomeščajo dobrega pastirja, ki nikoli ne neha spremljati svoje črede
s skrbno ljubeznijo.
Kriteriji za razločevanje karizmatičnih darov
18. Na tem mestu lahko navedemo nekaj kriterijev za razločevanje karizmatičnih darov
glede cerkvenih združenj, ki jih je cerkveno učiteljstvo poudarilo v zadnjih letih.
Cilj teh kriterijev je, da prispevajo k priznavanju pristne cerkvenosti karizem.
a. Prvenstvo poklicanosti vsakega kristjana k svetosti. Vsako občestvo, ki
se porodi iz deležnosti pri pristni karizmi, mora vedno biti orodje posvečenja v Cerkvi
in zato okrepitve v ljubezni in pristne naravnanosti na popolnost v ljubezni.[68]
b. Zavzemanje za misijonarsko razširjanje evangelija. Pristne karizme so
»darovi Duha, ki so vključeni v telo Cerkve in pritegnjeni v središče, ki je Kristus,
od koder se zlivajo v evangelizacijsko pobudo«.[69] Tako morajo »biti deležne soglasja z apostolsko naravnanostjo Cerkve«,
izražati in razločno izpričevati »misijonarski polet, ki jih vedno bolj napravlja
za nositelje nove evangelizacije«.[70]
c. Izpovedovanje katoliške vere. Vsaka karizma mora biti kraj vzgoje za vero
v njeni polnosti, sprejemati in oznanjati mora »resnico o Kristusu, Cerkvi in ljudeh
v poslušnosti cerkvenemu učiteljstvu, ki jo verodostojno razlaga«.[71] Zato se je treba izogibati, »da bi delovali onkraj
(proagon) cerkvenega občestva«; če namreč »ne ostanemo v tem, nismo povezani
z Bogom Jezusa Kristusa (prim. 2 Jn 9)«.[72]
d. Pričevanje resničnega občestva s Cerkvijo. To vsebuje »otroško odvisnost
od papeža, trajnega in vidnega počela edinosti vesoljne Cerkve, in od škofa, vidnega
počela in temelja edinosti v delni Cerkvi«.[73]
Zraven spadajo tudi »iskrena pripravljenost za sprejemanje njunega cerkvenega učiteljstva
in njunih pastoralnih smernic«[74]
kakor tudi »pripravljenost za sprejemanje programov in pobud Cerkve na krajevni ravni,
na narodni in mednarodni ravni, zavzemanje v katehezi in pedagoška sposobnost za oblikovanje
kristjanov«.[75]
e. Spoštovanje in priznavanje drugih karizem v Cerkvi v njihovem medsebojnem dopolnjevanju.
Iz tega izhaja tudi pripravljenost za medsebojno sodelovanje[76]. Kajti »razločno znamenje za pristnost karizme
je njena cerkvenost, njena sposobnost, da se harmonično vključi v življenje svetega
Božjega ljudstva v blagor vseh. Pristna novost, ki jo prebuja Duh, nikakor ne meče
sence na druge duhovnosti in darove, da bi uveljavila sebe.«[77]
f. Sprejem časov preizkušanja v razlikovanju karizem. Ker more karizmatični
dar prinašati s seboj »breme novosti v duhovnem življenju za vso Cerkev, breme, ki
more biti na prvi pogled tudi neprijetno«, se kaže kriterij pristnosti v »ponižnosti
za prenašanje nasprotovanj. Prava povezanost med pristno karizmo kot razsežnostjo
novega in notranjim trpljenjem ustvarja trajno zgodovinsko povezavo med karizmo in
križem.«[78] Pojavljanje morebitnih
napetosti zahteva od vseh strani prizadevanje za večjo ljubezen s pogledom na vedno
globlje cerkveno občestvo in edinost.
g. Prisotnost duhovnih sadov. Sem spadajo ljubezen, veselje, mir, neka človeška
zrelost (prim Gal 5,22); »še globlje življenje s Cerkvijo«,[79] večja vnema za »poslušanje in premišljevanje Božje besede«;[80] »obnovljeno veselje do molitve, kontemplacije,
bogoslužnega in zakramentalnega življenja; zavzemanje za razcvet poklicanosti v krščanski
zakon, v duhovništvo, v posvečeno življenje«.[81]
h. Družbena razsežnost evangeliziranja. Priznati moramo, da ima kerigma,
oznanilo zaradi nagiba ljubezni, »neizbežno družbeno vsebino: v središču evangelija
samega sta občestveno življenje in obveznost do drugih«.[82] Ta kriterij razločevanja, ki se ne nanaša samo na laiška združenja
v Cerkvi, podčrtuje nujnost, »da prikliče živo zavzemanje v udeleženosti in vzajemnosti,
da bi v družbi ustvarili pravičnejše in bolj bratske življenjske pogoje«.[83] Zato je pomembna »motivacija za krščansko navzočnost
na različnih področjih družbenega življenja in za ustvarjanje in vodenje dobrodelnih,
kulturnih in duhovnih del; duh odpovedi in uboštva v smislu evangelija v prid velikodušne
ljubezni do vseh«.[84] Odločilno je
tudi upoštevanje cerkvenega družbenega nauka.[85]
»Iz naše vere v Kristusa, ki je postal ubog in je vedno blizu ubogim in izključenim,
izhaja skrb za celovit razvoj najbolj zapostavljenih članov družbe«,[86] ki ne sme manjkati v cerkvenem občestvu.
V. CERKVENO URESNIČEVANJE ODNOSA MED HIERARHIČNIMI IN KARIZMATIČNIMI DAROVI
19. V zadnjem delu besedila moramo obravnavati nekatere vidike konkretnega cerkvenega
ravnanja, in sicer glede na odnos med hierarhičnimi in tistimi karizmatičnimi darovi,
iz katerih so nastala karizmatična združenja znotraj cerkvenega občestva.
Medsebojni odnos
20. Uresničevanje dobrega odnosa med različnimi darovi v Cerkvi najprej zahteva, da
se karizme zares vključijo v pastoralno življenje delnih Cerkva. To predvsem pomeni,
da različna združenja priznavajo oblast pastirjev Cerkve kot bistveno sestavino krščanskega
življenja in iskreno stremijo za tem, da bi bila priznana, sprejeta in morda tudi
očiščena, da bi se postavila v služenje cerkvenega poslanstva. Na drugi strani pa
morajo tisti, ki so obdarjeni s hierarhičnimi darovi, pri razločevanju in spremljanju
karizem s prisrčno odprtostjo sprejeti tiste darove, ki jih Duh prebuja znotraj cerkvenega
občestva, jih upoštevati v dušnem pastirstvu in ceniti njihov prispevek kot pristno
bogastvo v blagor vseh.
Karizmatični darovi v vesoljni in delni Cerkvi
21. Glede na razširjenost in posebnost karizmatičnih skupin je nujno upoštevati bistveni
odnos med vesoljno Cerkvijo in delnimi Cerkvami. V tej povezavi je treba poudariti,
da je Kristusova Cerkev »vesoljna Cerkev«, kakor jo izpovedujemo v apostolski veroizpovedi.
»To pomeni vesoljno občestvo Gospodovih učencev, ki je navzoče in dejavno v dejanski
posebnosti in različnosti oseb, skupin, časov in krajev.«[87] Razsežnost delnega notranje spada k razsežnosti vesoljnega in obratno;
med delnimi Cerkvami in vesoljno Cerkvijo namreč obstaja odnos »medsebojne povezanosti«.[88] Hierarhični darovi, ki so lastni
Petrovemu nasledniku, se v tej povezavi uresničujejo tako, da Petrov naslednik jamči
in pospešuje navzočnost vesoljne Cerkve v krajevnih Cerkvah. Podobno tudi apostolska
služba posameznih škofov ne ostaja omejena na lastno škofijo, ampak se mora ozirati
na celotno Cerkev – tudi z ljubečo in učinkovito zbornostjo in predvsem v občestvu
s tistim središčem edinosti Cerkve, ki ga predstavlja papež. Rimski škof je namreč
»kot Petrov naslednik trajno ter vidno počelo in temelj edinosti tako škofov kakor
množice vernikov. Posamezni škofje pa so vidno počelo in temelj edinosti v svojih
delnih Cerkvah, ki so oblikovane po podobi vesoljne Cerkve. V njih in iz njih sestoji
ena in edina katoliška Cerkev.«[89]
To pomeni, da v vsaki delni Cerkvi »resnično živi in deluje ena, sveta, katoliška
in apostolska Kristusova Cerkev«.[90]
Zato je glede na oblast Petrovega naslednika občestvo cum Petro et sub Petro bistveno
za vsako krajevno Cerkev.[91]
Na ta način so položeni temelji, da bi hierarhične in karizmatične darove povezali znotraj razmerja med vesoljno Cerkvijo in delnimi Cerkvami. Kajti po eni strani so karizmatični darovi zaupani celotni Cerkvi; po drugi strani pa se more življenjska moč teh darov uresničevati samo v služenju dejanski škofiji, ki je »del Božjega ljudstva, ki je izročen pastirski službi škofa, s katerim sodeluje zbor duhovnikov«.[92] V tej povezavi je koristno spomniti na zaklad posvečenega življenja; ta zaklad namreč ni tuj življenju krajevne Cerkve ali od njega neodvisen, ampak predstavlja poseben, z evangeljsko korenitostjo in s svojimi posebnimi darovi zaznamovan način navzočnosti v notranjosti krajevne Cerkve. Znana ustanova »izvzetosti« prenekaterih institutov posvečenega življenja[93] ne pomeni medle nadkrajevnosti ali napačno pojmovane samostojnosti, ampak globljo vzajemnost med vesoljno in delno razsežnostjo Cerkve.[94] Podobno se nova karizmatična občestva, ki želijo biti medškofijska, ne smejo pojmovati povsem neodvisno od krajevne Cerkve; to morajo namreč obogatiti in ji služiti v moči svojih posebnosti, ki se podeljujejo onkraj meja posamezne škofije.
Karizmatični darovi in življenjski stanovi vernikov
22. Karizmatični darovi, ki jih podeljuje Sveti Duh, morejo stopiti v odnos s celoto
cerkvenega občestva – tako glede na zakramente kakor tudi na Božjo besedo. V skladu
s svojimi različnimi posebnostmi morejo pri izpolnjevanju nalog, ki izvirajo iz krsta,
birme, zakona in zakramenta svetega reda, prispevati k večji rodovitnosti in omogočati
tudi globlje duhovno razumevanje apostolskega izročila. To razumevanje raste ne le
iz premišljevanja in študija ter oznanjevanja tistih, ki so prejeli zanesljivo karizmo
resnice,[95] ampak tudi »po notranjem
uvidevanju duhovnih stvarnosti, kakršnega dobivajo iz izkustva«.[96] V tej povezavi je koristno omeniti bistvena vprašanja
o razmerju med karizmatičnimi darovi in različnimi življenjskimi stanovi. Pri tem
je treba opozoriti zlasti na odnos s skupnim duhovništvom Božjega ljudstva in hierarhičnim
duhovništvom. »Čeprav se skupno duhovništvo vernikov in službeno ali hierarhično
duhovništvo med seboj razlikujeta po bistvu in ne samo po stopnji, sta vendarle naravnani
drugo na drugo; kajti eno in drugo, vsako na svoj poseben način, je deležno edinega
Kristusovega duhovništva.«[97] Saj
gre za »dve obliki deležnosti pri enem Kristusovem duhovništvu, v katerem sta navzoči
dve razsežnosti, ki sta povezani v najvišjem dejanju žrtve na križu«.[98]
1. Najprej je potrebno priznati vrednost različnih karizem, ki utemeljujejo cerkvena
združenja med vsemi verniki in napravljajo rodovitno zakramentalno milost pod vodstvom
zakonitih pastirjev. Ti na pristen način omogočajo, da združenja živijo in razvijajo
svojo krščansko poklicanost.[99] Ti
karizmatični darovi pomagajo vernikom, da v vsakdanjosti živijo skupno duhovništvo
Božjega ljudstva: »Zato naj bodo vsi Kristusovi učenci stanovitni v molitvi in naj
skupno hvalijo Boga (prim Apd 2,42–47) ter dajejo sebe v živo, sveto, Bogu prijetno
daritev (prim. Rim 12,1); po vsem svetu naj pričujejo za Kristusa in dajejo odgovor
tistim, ki hočejo vedeti za razlog njihovega upanja v večno življenje (prim. 1 Pt
3,15).«[100] Na isti ravni so tudi
cerkvena združenja, ki so pomembna zlasti za krščansko življenje v zakonu, in ki »mlade
ljudi in zakonce same, posebno še novoporočence, podpirajo z nasveti in dejanji in
jih uvajajo v družinsko, socialno in apostolsko življenje«.[101]
2. Tudi posvečeni nosilci službe morejo s pripadnostjo karizmatični skupnosti odkriti
klic, da bi poglobili smisel svojega krsta, po katerem so postali Božji otroci, in
tudi svojo posebno poklicanost in poslanstvo. Vernik, ki je prejel zakrament duhovniškega
posvečenja, more v nekem cerkvenem združenju najti moč in pomoč, da bi temeljito živel
svoje posebno služenje v odnosu do Božjega ljudstva in predvsem njemu zaupane skupnosti,
upoštevajoč iskreno pokorščino, ki jo dolguje svojemu škofu.[102] Podobno velja tudi za bogoslovce, ki prihajajo iz katerega izmed
cerkvenih združenj, kakor kliče v spomin posinodalna spodbuda Pastores dabo vobis:
takšna duhovna ukoreninjenost se mora izražati v pristni učljivosti pri posebnem oblikovanju,
ki gotovo more sprejeti bogastvo ustreznih karizem.[103] Dušnopastirska pomoč, ki jo duhovnik more ponuditi cerkvenemu združenju
v skladu z značilnostmi gibanja samega, naj vedno upošteva tisto ureditev, ki je predvidena
v cerkvenem občestvu za sveti red glede na inkardinacijo[104] in pokorščino, ki jo dolgujemo svojemu ordinariju.[105]
3. Prispevek karizmatičnega daru za krstno duhovništvo in tudi za službeno duhovništvo
se na primer zgledno pokaže v posvečenem življenju, ki že sámo predstavlja karizmatični
dar Cerkve.[106] Ta karizma z zaobljubami
evangeljskih svetov uresničuje »posebno upodobitev po deviškem, ubogem in pokornem
Kristusu«[107] v trajni življenjski
obliki.[108] Ta karizma je podeljena
zato, da »bi mogli sprejeti bogatejši sad iz krstne milosti«.[109] Duhovnost ustanov posvečenega življenja more postati dragoceno
bogastvo za krščanske laike in tudi za duhovnike, da bi živeli svojo poklicanost.
Poleg tega morejo člani ustanov posvečenega življenja, seveda s soglasjem svojih predstojnikov,[110] neredko najti pomembno oporo
v povezanosti z novimi združenji, da bi živeli svojo posebno poklicanost in dajali
»veselo, zvesto in karizmatično pričevanje posvečenega življenja«, ki more obroditi
»medsebojno obogatitev«.[111]
4. Končno je pomembno, da cerkveno učiteljstvo priporoča duha evangeljskih svetov
vsakemu posvečenemu nosilcu službe.[112]
Tudi celibat, ki se zahteva od duhovnikov v častivrednem latinskem izročilu,[113] je jasno med karizmatičnimi darovi. Celibat nima
v prvi vrsti funkcionalne narave, ampak je »posebna upodobitev po življenjskem slogu
Kristusa samega«,[114] v katerem
se izraža tudi popolna podaritev samega sebe v poslanstvu, ki je podeljeno z duhovniškim
posvečenjem.[115]
Oblike cerkvenega priznavanja
23. Predloženi dokument bi rad pojasnil teološko in cerkvenostno mesto novih cerkvenih
združenj na osnovi odnosa med hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi, da bi podpiral
iskanje ustreznih načinov cerkvenega priznavanja teh združenj. Veljavni Zakonik
cerkvenega prava pozna različne pravne oblike priznavanja za nove cerkvene skupnosti,
ki se porajajo iz karizmatičnih darov. Te oblike je treba skrbno preudariti.[116] Pri tem se je treba izogibati tistim potem, ki
ne upoštevajo ustrezno osnovnih načel prava ali narave in posebnosti različnih karizmatičnih
skupin.
Ob pogledu na odnos med hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi je nujno paziti na dva temeljna kriterija, ki ju moramo upoštevati skupaj. a) Po eni strani je treba spoštovati karizmatično posebnost posameznih cerkvenih združenj, ki nam pomaga, da se izognemo pravnim zožitvam, kar bi odpravilo tisto novost, ki jo prinaša posebna karizma. Različnih karizem namreč ne smemo imeti zgolj za splošen vir znotraj Cerkve. b) Po drugi strani je treba upoštevati temeljno cerkveno ureditev in pospeševati pristno uvrstitev karizmatičnih darov v življenje vesoljne in delne Cerkve. Pri tem je treba zagotoviti, da karizmatičnih skupin ne bi pojmovali kot vzporednega občestva v cerkvenem življenju, ki ni v urejenem odnosu do hierarhičnih milosti.
SKLEP
24. Učenci so skupaj z Marijo, Jezusovo materjo, enodušno vztrajali v molitvi in pričakovanju
izlitja Svetega Duha (prim. Apd 1,14). Marija je izredne milosti, s katerimi jo je
presveta Trojica obdarovala v prekipevajoči meri, sprejela in napravila rodovitne
na popoln način. Mi vsi moremo kot sinovi in hčere Cerkve občudovati njeno neomejeno
razpoložljivost za delovanje Svetega Duha, razpoložljivost v veri, brez ugovora in
v sijajni ponižnosti. Marija v polnosti izpričuje pokorno in zvesto sprejemanje vsakega
daru Svetega Duha. Hkrati pa se »v svoji materinski ljubezni zavzema za brate svojega
Sina, ki še potujejo in so v nevarnosti in stiskah, dokler ne bodo prišli v blaženo
domovino«, kakor uči drugi vatikanski koncil.[117] »Marija se je dala voditi Svetemu Duhu na poti vere za poslanstvo
služenja in rodovitnosti. Danes se oziramo nanjo, da bi nam vsem pomagala oznanjati
sporočilo zveličanja in da bi novi učenci postali oznanjevalci evangelija.«[118] Zato Marijo priznavamo za mater Cerkve. Zaupno
se obračamo nanjo, da bi karizme, ki jih Sveti Duh podeljuje v preobilju, z njeno
učinkovito pomočjo in njeno mogočno priprošnjo z odprtim srcem sprejemali in jih napravljali
rodovitne za življenje in poslanstvo Cerkve ter tudi za blagor sveta.
Papež Frančišek je v avdienci, ki jo je dodelil podpisanemu kardinalu prefektu kongregacije za verski nauk, dne 14. marca 2016, ta dokument, ki je bil sklenjen na plenarnem zasedanju te kongregacije, potrdil in naročil, naj se objavi.
Dano v Rimu, na sedežu kongregacije za verski nauk, dne 15. maja 2016, na slovesni
binkoštni praznik.
Kardinal Gerhard Müller prefekt
Luis F. Ladaria, S. I. naslovni nadškof tibijski, tajnik
* * * *
KONGREGATION FÜR DIE GLAUBENSLEHRE
Schreiben Iuvenescit Ecclesia an die Bischöfe der katholischen
Kirche über die Beziehung zwischen hierarchischen und charismatischen Gaben im Leben
und in der Sendung der Kirche. – Slovenski prevod: Anton Štrukelj
[1] Drugi vatikanski koncil, dogm.
konst. o Cerkvi Lumen gentium, C 4.
[2] Janez Zlatousti, Homilia de
Pentecoste, II, 1: PG 50, 464.
[3] Frančišek, posinodalna spodbuda
Evangelii gaudium (24. november 2013), št. 49: AAS 105 (2013), 1040.
[4] Prim. pr. t., št. 20–24:
n. m., 1028–1029.
[5] Prim. pr. t., št. 14: n.
m., 1025.
[6] Pr. t., št. 25:
n. m., 1030.
[7] Drugi vatikanski koncil, odlok o
laiškem apostolatu Apostolicam actuositatem, LA. 19.
[8] Frančišek, posinodalna spodbuda
Evangelii gaudium (24. november 2013), 14: AAS 105 (2013), 1026; prim.
Benedikt XVI., Homilie
während der Eucharistiefeier zur Eröffnung der V. Generalversammlung der Bischöfe
von Lateinamerika und der Karibik im Heiligtum „La Aparecida“ (13. Mai
2007): AAS 99 (2007), 437.
[9] Janez Pavel II., Nagovor članom
cerkvenih gibanj in novih skupnosti (30. maj 1998), št. 7: Insegnamenti di
Giovanni Paolo II, XXI,1 (1998), 1123.
[10] Pr. t., št 6: n. m.,
1122.
[11] Pr. t., št. 8: n. m.,
1124.
[12] »Različni so milostni darovi
(charísmata)« (1 Kor 12,4); »imamo različne darove (charísmata)«
(Rim 12,6); »vsak ima svoj milostni dar (charísma) od Boga, eden tako, drugi
tako« (1 Kor 7,7).
[13] V grškem jeziku imata obe besedi
(chárisma, cháris) isti koren.
[14] Prim. Origen, De principiis,
I, 3, 7: PG 11, 153: »Kar označujemo kot dar Duha, nam posreduje Sin in podarja
Oče.«
[15] Bazilij Véliki, Regulae fusius
Tractae, 7, 2: PG 31, 933–934.
[16] »Kdor govori z darom jezika,
izgrajuje samega sebe; kdor pa prerokuje, izgrajuje Cerkev« (1 Kor 14,4). Apostol
ne prezira daru govorjenja v jezikih, ki je lahko koristen za osebni odnos z Bogom
v molitvi, in priznava ta dar kot pravo karizmo, tudi če nima neposredno splošne koristi:
»Zahvaljujem se Bogu, da bolj kakor vi vsi govorim jezike. Toda v Cerkvi hočem raje
povedati pet besed z razumom, da bi tudi druge poučil, kakor da bi deset tisoč besed
jecljal v jezikih« (1 Kor 14,18–19).
[17] Prim. 1 Kor 12,28: »Tako je Bog
v Cerkvi postavil ene kot apostole, druge kot preroke, tretje kot učitelje; nadalje
je podelil moč delati čudeže, nato darove ozdravljati bolnike, pomagati, voditi, končno
različne oblike govorjenja jezikov.«
[18] Pri shodih skupnosti lahko pretirano
izražanje karizmatičnosti povzroči škodo in vodi do ozračja tekmovalnosti, nereda
in zmede. Kristjani, ki imajo manj darov, bi lahko zašli v nevarnost, da razvijejo
manjvrednostni kompleks (prim. 1 Kor 12,21), veliki karizmatiki pa bi lahko podlegli
skušnjavi, da postanejo domišljavi in prezirajo druge.
[19] Če v zboru ni nikogar, ki more
razložiti skrivnostne besede tistega, ki govori v jezikih, tedaj Pavel zapoveduje,
naj molčijo. Če pa kdo more razložiti takšne besede, Pavel dovoli, da dva ali največ
trije govorijo v jezikih (prim. 1 Kor 14,27–28).
[20] Pavel je proti nevzdržnim preroškim
navdihom in zatrjuje: »Govorjenje preroških navdihov se namreč podreja volji prerokov.
Saj Bog ni Bog nereda, ampak miru« (1 Kor 14,32–33). Nadalje piše: »Če kdo misli,
da je prerok ali napolnjen z Duhom, naj spoznava, da je to, kar pišem, Gospodova zapoved.
Kdor tega ne priznava, tudi sam ne bo priznan« (1 Kor 14,37–38). Pavel zaključuje
pozitivno in vabi, naj hrepenimo po preroških darovih in nikogar ne oviramo pri govorjenju
jezikov (prim. 1 Kor 14,39).
[21] Prim. Pij XII., okrožnica
Mystici corporis (29. junij 1943): AAS 35 (1943), 206–230.
[22] Prim. Drugi vatikanski koncil,
dogm. konstit. o Cerkvi Lumen gentium, C 4, 7, 11, 12, 25, 30, 50; dogm.
konst. o božjem razodetju Dei Verbum, BR 8; odlok o laiškem apostolatu Apostolicam
actuositatem, LA 3, 4, 30; odlok o službi in življenju duhovnikov Presbyterorum
ordinis, D 4, 9.
[23] Isti, dogm. konst. o Cerkvi Lumen
gentium, C 4.
24] Pr. t. št. 12.
[25] Prim. Drugi vatikanski koncil,
odlok o laiškem apostolatu, LA 3: »Sveti Duh, ki po službi in zakramentih posvečuje
Božje ljudstvo, podeljuje vernikom za izvajanje tega apostolata tudi posebne darove
(prim. 1 Kor 12,7); 'Slehernemu jih deli, kakor hoče' (1 Kor 12,11), da 'bi vsi z
darom, kakor so ga prejeli, stregli drug drugemu' in bi tudi oni 'kot dobri oskrbniki
mnogotere milosti Božje' (1 Pt 4,10) prispevali h graditvi celotnega telesa v ljubezni'
(prim. Ef 4,16).«
[26] Pr. t.
[27] Prim. Drugi vatikanski koncil,
dogm. konst. o Cerkvi Lumen gentium, C 12: »Sodba o njihovi pristnosti in
urejeni uporabi pa gre tistim, ki so v Cerkvi predstojniki in ki jim gre posebej naloga,
da ne ugašajo Duha, ampak vse preizkušajo in, kar je dobro, ohranijo (prim. 1 Tes
5,12. 19–21).« Tudi če se to neposredno nanaša na razločevanje izrednih darov, velja
povedano podobno za vsako karizmo na splošno.
[28] Prim. Pavel VI., spodbuda Evangelii
nuntiandi (8. december 1975), št. 58: AAS 68 (1976), 46–49; Kongregacija
za redovnike in svetne institute – Kongregacija za škofe, smernice Mutuae relationes
(14. maj 1978): AAS 70 (1978), 473–506; Janez Pavel II., apostolska
spodbuda Christifideles laici (30. december 1988): AAS 81 (1989),
393–521; apostolska spodbuda Vita consecrata (25. marec 1996): AAS
88 (1996), 377–486.
[29] Značilna je izjava v zgoraj omenjenem
dokumentu dveh kongregacij Mutuae relationes, v katerem je rečeno: »Bila
bi huda zmota, če bi ločevali redovno življenje in cerkvene ustanove. Še veliko hujša
pa bi bila zmota, če bi hoteli postavljati eno nasproti drugemu, kakor da bi bili
dve Cerkvi: karizmatična in institucionalna. Oba vidika – duhovni darovi in cerkvene
strukture – namreč sestavljata eno samo, četudi obsežno stvarnost« (št. 34).
[30] Janez Pavel II., Poslanica
udeležencem svetovnega kongresa cerkvenih gibanj (27. maj 1998), št. 5: Insegnamenti
di Giovanni Paolo II, XXI, 1 (1998), 1065; prim. Isti, Poslanica cerkvenim
gibanjem na drugem mednarodnem srečanju (2. marec 1987): Insegnamenti di
Giovanni Paolo II, X,1 (1987), 476–479.
[31] Benedikt XVI., Nagovor članom
cerkvenega gibanja »Comunione e Liberazione« (24.
marec 2007). Insegnamenti di Benedetto XVI, III, 1 (2007), 558.
[32] »Skupno popotništvo v Cerkvi
pod vodstvom pastirjev, ki imajo posebno karizmo in nalogo, je znamenje za delovanje
Svetega Duha; cerkvenost je bistvena značilnost za vsakega kristjana, za vsako občestvo,
za vsako gibanje.« Frančišek, Homilija na binkošti (19. maj 2013): Insegnamenti
di Francesco, I, 1 (2013), 208.
[33] Isti, Splošna avdienca (1.
oktober 2014): L’Osservatore Romano (2. oktober 2014), 8.
[34] Prim. Jn 7,39; 14,26; 15,26;
20,22.
[35] Prim. Kongregacija za verski
nauk, izjava Dominus Iesus (6. avgust 2000), št. 9–12: AAS 92 (2000),
749–754.
[36] Irenej lyonski, Adversus
haereses, IV, 7, 4: PG 7, 992–993; V, 1, 3: PG 7, 1123; V,
6, 1: PG 7, 1137; V, 28, 4: PG 7, 1200.
[37] Prim. Kongregacija za verski
nauk, izjava Dominus Iesus, št. 12: AAS 92 (2000), 752–754.
[38] Prim. Janez Pavel II., okrožnica
Dominum et vivificantem (18. maj 1986), št. 50: AAS 78 (1986), 869–870;
Katekizem katoliške Cerkve, št. 727–730.
[39] Benedikt XVI., apostolska spodbuda
Sacramentum caritatis (22. februar 2007), št. 12: AAS 99 (2007),
114.
[40] Prim. Katekizem katoliške
Cerkve, št. 1104–1107.
[41] Janez Pavel II., Nagovor
članom cerkvenih gibanj in novih skupnosti (30. maj 1998), št. 7: Insegnamenti
di Giovanni Paolo II, XX,1 (1998), 1123.
[42] Efrem Sirski, Hymnen über
den Glauben, X, 12: CSCO 154, 20.
[43] Ciprijan iz Kartagine, De
oratione dominica, 23: PL 4, 553; prim. Drugi vatikanski koncil, dogm.
konst. o Cerkvi Lumen gentium, C 4.
[44] Drugi vatikanski koncil, odlok
o ekumenizmu Unitatis redintegratio, E 2.
[45] Prim. Kongregacija za verski
nauk, izjava Dominus Iesus, št. 16: AAS 92 (2000), 757: »Polnost
Kristusove odrešenjske skrivnosti pripada tudi Cerkvi, ki je s svojim Gospodom neločljivo
povezana.«
[46] Pavel VI., Splošna avdienca
(8. junij 1966): Insegnamenti di Paolo VI, IV (1966), 794.
[47] Drugi vatikanski koncil, dogm.
konst. o Cerkvi Lumen gentium, C 1.
[48] Drugo izredno plenarno zasedanje
škofovske sinode, Ecclesia sub Verbo mysteria Christi celebrans pro salute mundi.
Relatio finalis (7. december 1985), II, C, 1: Enchiridion Vaticanum,
9, 1800; prim. Kongregacija za verski nauk, pismo Communionis notio, št.
4–5: AAS 85 (1993), 839–841.
[49] Prim. Benedikt XVI., apostolska
spodbuda Verbum Domini (30. september 2010), št. 54: AAS 102 (2010),
733–734; Frančišek, apostolska spodbuda Evangelii gaudium, št. 174: AAS
105 (2013), 1092–1093.
[50] Prim. Bazilij Véliki, De
Spiritu Sancto, 26: PG 32, 181.
[51] John Henry Newman, Sermons
Bearing on Subjects of the Day, London 1869, 132.
[52] Prim. Janez Pavel II. – njegova
paradigmatična ugotovitev za posvečeno življenje: Splošna avdienca (28. september
1994), št. 5: Insegnamenti di Giovanni Paolo II, XVII, 2 (1994), 404–405.
[53] Drugi vatikanski koncil, dogm.
konst. o Cerkvi Lumen gentium, C 7.
[54] Pr. t., št. 21.
[55] Pr. t.
[56] Pr. t.
[57] Bazilij Véliki, De Spiritu
Sancto, 16, 38: PG 32, 137.
[58] Drugi vatikanski koncil, dogm.
konst. o Cerkvi Lumen gentium, C 28.
[59] Isti, odlok Presbyterorum
ordinis, D 2.
[60] Isti, dogm. konst. o Cerkvi Lumen
gentium, C 29.
[61] Pr. t., št. 12.
[62] Prim. Drugi vatikanski koncil,
pastoralna konst. o Cerkvi v sedanjem svetu Gaudium et spes, CS 4, 11.
[63] Janez Pavel II., apostolska spodbuda
Christifideles laici, št. 24: AAS 81 (1989), 434.
[64] Prim. pr. t. št. 29:
n. d., 443–446.
[65] Drugi vatikanski koncil, dogm.
konst. o Cerkvi Lumen gentium, C 12.
[66] Janez Pavel II., Splošna
avdienca (9. marec 1994), št. 6: Insegnamenti di Giovanni Paolo II,
XVII, 1 (1994), 641.
[67] Prim. Katekizem katoliške
Cerkve, št. 799s.; Kongregacija za redovnike in svetne institute – Kongregacija
za škofe, smernice Mutuae relationes (14. maj 1978) št. 51: AAS
70 (1978), 499–500; Janez Pavel II., apostolska spodbuda Vita consecrata,
št. 48: AAS 88 (1996), 421–422; Isti, Splošna avdienca (24. junij
1992), št. 6: Insegnamenti di Giovanni Paolo II, XV, 1 (1992), 1935–1936.
[68] Prim. Drugi vatikanski koncil,
dogm. konst. o Cerkvi Lumen gentium, C 39–42; Janez Pavel II., apostolska
spodbuda Christifideles laici, št. 30: AAS 81 (1989), 446.
[69] Frančišek, apostolska spodbuda
Evangelii gaudium, št. 130: AAS 105 (2013), 1074.
[70] Janez Pavel II., apostolska
spodbuda Christifideles laici, št. 30: AAS 81 (1989), 447; prim.
Pavel VI., apostolska spodbuda Evangelii nuntiandi, št. 58: AAS
68 (1976), 49.
[71] Janez Pavel II., apostolska spodbuda
Christifideles laici, št. 30: AAS 81 (1989), 446–447.
[72] Frančišek, Homilija na binkošti
(19. maj 2013): Insegnamenti di Francesco, I, 1 (2013), 208.
[73] Janez Pavel II., apostolska spodbuda
Christifideles laici, št. 30: AAS 81 (1989), 447; prim. Pavel VI.,
apostolska spodbuda Evangelii nuntiandi, št. 58: AAS 68
(1976), 48.
[74] Janez Pavel II., apostolska spodbuda
Christifideles laici, št. 30: AAS 81 (1989), 447.
[75] Pr. t., 448.
[76] Prim. pr. t., 447.
[77] Frančišek, apostolska spodbuda
Evangelii gaudium, št. 130: AAS 105 (2013), 1074–1075.
[78] Kongregacija za redovnike in
svetne institute – Kongregacija za škofe, smernice Mutuae relationes št.
12: AAS 70 (1978), 480–481; prim. Janez Pavel II., Nagovor članom cerkvenih
gibanj in novih skupnosti (30. maj 1998), št. 6: Insegnamenti di Giovanni
Paolo II, XXI, 1 (1998), 1122.
[79] Pavel VI., apostolska spodbuda
Evangelii nuntiandi, št. 58: AAS 68 (1976), 48.
[80] Pr. t.; prim. Frančišek,
posinodalna spodbuda Evangelii gaudium (24. november 2013), št. 174–175:
AAS 105 (2013), 1092–1093.
[81] Janez Pavel II., apostolska spodbuda
Christifideles laici, št. 30: AAS 81 (1989), 448.
[82] Frančišek, posinodalna spodbuda
Evangelii gaudium (24. november 2013), št. 177: AAS 105 (2013), 1094.
[83] Janez Pavel II., apostolska spodbuda
Christifideles laici, št. 30: AAS 81 (1989), 448.
[84] Pr. t.
[85] Prim. Frančišek, posinodalna
spodbuda Evangelii gaudium (24. november 2013), št. 184, 221: AAS
105 (2013), 1097, 1110–1111.
[86] Pr. t., št. 186: n.
d., 1098.
[87] Kongregacija za verski nauk,
pismo Communionis notio, št. 7: AAS 85 (1993), 842.
[88] Pr. t., št. 843.
[89] Drugi vatikanski koncil, dogm.
konst. o Cerkvi Lumen gentium, C 23.
[90] Isti, odlok o pastirski službi
škofov v Cerkvi Christus Dominus, Š 11.
[91] Prim. pr. t., št 2;
Kongregacija za verski nauk, pismo Communionis notio, št. 13–14, 16: AAS
85 (1993), 846–848.
[92] Drugi vatikanski koncil, odlok
o pastirski službi škofov v Cerkvi Christus Dominus, Š 11.
[93] Prim. pr. t., št. 35;
CIC, can. 591; CCEO, can. 412, § 2; Kongregacija za redovnike in
svetne institute – Kongregacija za škofe, smernice Mutuae relationes št.
22: AAS 70 (1978), 487.
[94] Prim. Kongregacija za verski
nauk, pismo Communionis notio, št. 15: AAS 85 (1993), 847.
[95] Prim. Drugi vatikanski koncil,
dogm. konst. o božjem razodetju Dei Verbum, BR 8; Katekizem katoliške
Cerkve, št. 888–892.
[96] Drugi vatikanski koncil, dogm.
konst. o božjem razodetju Dei Verbum, BR. 8.
[97] Isti, dogm. konst. o Cerkvi Lumen
gentium, C 10.
[98] Janez Pavel II., apostolska spodbuda
Pastores gregis (16. oktober 2003), št. 10: AAS 96 (2004), 838.
[99] Prim. Isti, apostolska spodbuda
Christifideles laici, št. 29: AAS 81 (1989), 443–446.
[100] Drugi vatikanski koncil, dogm.
konst. o Cerkvi Lumen gentium, C 10.
[101] Isti, pastoralna konst. o
Cerkvi v sedanjem svetu Gaudium et spes, CS 52; prim. Janez Pavel II., apostolska
spodbuda Familiaris consortio (22. november 1981), št. 72: AAS 74
(1982), 169–170.
[102] Prim. Janez Pavel II., apostolska
spodbuda Pastores dabo vobis (25. marec 1992), št. 68: AAS 84 (1992),
777.
[103] Prim. p. t., št.
31, 68: n. m., 708–709, 775–777.
[104] Prim. CIC, can. 265;
CCEO, can. 357, § 1.
[105] Prim. CIC, can. 273;
CCEO, can. 370.
[106] Prim. Kongregacija za redovnike
in svetne institute – Kongregacija za škofe, Smernice Mutuae relationes št.
19, 34: AAS 70 (1978), 485–486, 493.
[107] Janez Pavel II., apostolska
spodbuda Vita consecrata, št. 31: AAS 88 (1996), 404–405.
[108] Prim. Drugi vatikanski koncil,
dogm. konst. o Cerkvi Lumen gentium, C 43.
[109] Pr.t., št.
44; prim. odlok o času primerni prenovi redovniškega življenja Perfectae caritatis,
R 5; Janez Pavel II., apostolska spodbuda Vita consecrata, št. 14, 30: AAS
88 (1996), 387–388, 403–404.
[110] Prim. CIC, can. 307,
§ 3; CCEO, can. 578, § 3.
[111] kongregacija za ustanove posvečenega
življenja in družbe apostolskega življenja, navodilo Začnimo pri Kristusu
(19. maj 2002), št. 30: Enchiridion Vaticanum, 21, 472.
[112] Prim. Janez Pavel II., apostolska
spodbuda Pastores dabo vobis, št. 27–30: AAS 84 (1992), 700–707.
[113] Prim. Pavel VI., okr. Sacerdotalis
caelibatus (24. junij 1967): AAS 59 (1967), 657–697.
[114] Benedikt XVI., apostolska
spodbuda Sacramentum caritatis, št. 24: AAS 99 (2007), 124.
[115] Prim. Janez Pavel II., apostolska
spodbuda Pastores dabo vobis, št. 29: AAS 84 (1992), 703–705; Drugi
vatikanski koncil, odlok o službi in življenju duhovnikov Presbyterorum ordinis,
D 16.
[116] Najpreprostejša pravna oblika
priznavanja občestev karizmatične vrste je vse do danes oblika zasebnih združenj vernikov
(prim. CIC, cann. 321–326; CCEO, cann. 573, § 2–583). Dobro pa je
upoštevati tudi druge pravne oblike z njihovimi svojskimi posebnostmi, kakor so na
primer javna združenja vernikov (prim. CIC, cann. 312–320; CCEO,
cann. 573, § 1–583), duhovniška združenja vernikov (prim. CIC, can. 302),
ustanove posvečenega življenja (prim. CIC, cann. 573–730; CCEO,
cann. 410–571), družbe apostolskega življenja (prim. . CIC, cann. 731–746;
CCEO, can. 572) in osebne prelature (prim. CIC, cann. 294–297).
[117]Drugi vatikanski koncil, dogm.
konst. o Cerkvi Lumen gentium, C 62.
[118] Frančišek, posinodalna spodbuda
Evangelii gaudium (24. november 2013), št. 287: AAS 105 (2013), 1136.
All the contents on this site are copyrighted ©. |