Kolumbijski škofje pozivajo k skupnemu prizadevanju za mirno in spravljeno Kolumbijo

KOLUMBIJA (sreda, 13. julij 2016, RV) – Kolumbijski škofje pozivajo k miru in spravi v Kolumbiji. Pri tem se sklicujejo na zgodovinski dogovor med kolumbijsko vlado in uporniškimi Revolucionarnimi oboroženimi silami Kolumbije (FARC), ki je bil sklenjen 23. junija letos v Havani po štirih letih pogajanj in več kot 50-letni državljanski vojni. Kolumbijska vlada in FARC sta tako dosegla dogovor o dokončni prekinitvi spopadov.

»Cerkev si je vedno prizadevala, da bi se oboroženi konflikt rešil po pogajalski poti in bi se nehalo vsako nasilje v državi. Tako bi lahko gradili mirno družbo, kjer ne manjkajo sloga, pravičnost, bratstvo in ljubezen,« zapišejo škofje Kolumbijske škofovske konference, ki so se od 4. do 8. julija zbrali na plenarnem zasedanju v Bogoti.

Kljub sedanjemu pozitivnemu ozračju v državi, škofje poudarjajo številne resne izzive, h katerim je treba pristopiti s pogumom, odgovornostjo in zavzetostjo s strani vseh, da bi se tako lahko nadaljevalo z oblikovanjem boljše Kolumbije. Med temeljnimi izzivi je nedvomno »izkoreninjenje nasilja«. Nasilje je posledica različnih dejavnikov, med katerimi škofje na prvo mesto postavijo »oddaljenost od Boga, kar vodi v izgubo življenjskih vrednot in vesti pred zlom«; navajajo tudi »krizo človečnosti, zanikanje človeškega dostojanstva in nepriznavanje družine«. Škofje posvarijo tudi pred etičnim relativizmom ter izpostavijo pomanjkljivosti izobraževalnega sistema. Opozorijo še na institucionalno šibkost države, ki je izvor nezadostnega dostopa do temeljnih virov, kot sta voda in hrana; na socialne neenakosti; na ekonomsko korupcijo in tudi pokvarjenost idej, načel in vrednot, kar posledično vodi v trgovino z drogo, izsiljevanje in trgovino z ljudmi.

Kolumbijski škofje pred to dramatično situacijo v državi izpostavljajo svoje zavzemanje za izgradnjo miru, ki je postavljen na nekatera temeljna načela, kot so: evangelizacija, ki jo uresničuje živa in misijonarska Cerkev s pomočjo zavzetih in dobro formiranih laikov; zaščita človeškega dostojanstva; pospeševanje skupnega dobrega; zaščita družine, ki je šola ljubezni, odpuščanja, vrednot, sprave in miru, svetišče, kjer se ustvarja in varuje življenje; širjenje resničnih etičnih človeških in krščanskih vrednot, kot so resnica, svoboda, pravičnost in solidarnost; spodbujanje državljanov k aktivnem sodelovanju v civilnem življenju, da bi se tako utrdila demokracija; pozornost do socialne pravičnosti in varovanja stvarstva. Škofje prav tako poudarjajo pomen »pravičnega in solidarnega ekonomskega sistema, ki je zmožen premagati krivičnosti«.

V sklepnem dokumentu Kolumbijske škofovske konference je izražena želja, da Cerkev v Kolumbiji postane »poljska bolnišnica« oziroma prostor, kjer se po koncu vojne z ljubeznijo in skrbjo posveča zdravljenju ran mnogih žrtev ter se z zaupanjem gleda v prihodnost, proti novi, spravljeni in mirni državi. Prav tako je pomembno, da vsa družba prevzame odgovornost za dosego narodne sprave, pri čemer škofje Kolumbijce vabijo, naj se udeležijo referenduma, ki je v skladu s havanskim dogovorom predviden v prihodnjih mesecih.

Ob koncu dokumenta so člani uporniških Revolucionarnih oboroženih sil Kolumbije, ki so nastale leta 1964, pozvani, naj Kolumbijce podprejo v njihovi željo po miru, se odprejo za dialog in pomagajo pri izgradnji države, v kateri bo družbena pravičnost izvirala iz politične soudeleženosti in ne vojaških spopadov.