P. Federico Lombardi: »Ne mislim ravno iti v pokoj!«

VATIKAN (torek, 12. julij 2016, RV) – O svojih občutkih po desetih letih na tiskovnem uradu Svetega sedeža je p. Federico Lombardi spregovoril za Radio Vatikan ter dejal, da slovo zanj ni nobeno presenečenje. Popolnoma jasno mu je bilo, da se bo njegova naloga prej ali slej zaključila: »Nismo večni … Papežu sem v teh treh letih večkrat izrazil svojo razpoložljivost za službo, ki sem jo lahko opravljal, a prav tako za vsako odločitev, ki bi bila sprejeta v okviru menjave te naloge.«

Greg Burke je pred svojo novo vlogo direktorja vatikanskega tiskovnega urada izrazil nekoliko strahu, kar je p. Lombardi komentiral z besedami, da je imeti nekoliko strahospoštovanja pred službo, ki se nanaša na papeža in življenje Cerkve, razumljivo. »Vsi mi vemo, da imamo omejitve. In če smo poklicani opravljati neko nalogo, zaupamo, da nam jo bo Gospod pomagal opravljati,« je dejal in poudaril, da je treba ohranjati ozračje zaupanja in upanja. Priznal je, da tudi sam pred desetimi leti mnogih stvari te službe sploh ni poznal, čutil je negotovost in imel težave najti prave oporne točke ali potrebne informacije. A medtem ko se hodi po poti, se tudi uči; osvoji se več gotovosti in umirjenosti pri opravljanju dela. To je normalna pot na področju vsake službe. Nihče ne pričakuje, da se začne že na vrhu z vsemi izkušnjami, znanjem in sposobnostjo. »Mislim,« je dejal p. Lombardi, »da bo tako za Grega Burka kot še posebej za Palomo Garcia Ovejero, ki začne tako mlada, to lepa izkušnja, kjer se jima bo zagotovo pomagalo.« Nadaljeval je, da je sam vedno naletel na veliko razpoložljivost s strani vseh v vatikanskem svetu in v kuriji, ko je potreboval informacije in nasvete, za katere je prosil. »Ne gibljemo se v svetu, kjer imajo ljudje v nas uperjeno puško,« je pripomnil.

P. Lombardi je spregovoril tudi o najtežjih trenutkih, ki jih kot tiskovni predstavnik od blizu spremljal med pontifikatoma dveh papežev, Benedikta XVI in Frančiška. Najbolj boleče je doživljal dogodke okoli vprašanj spolnih zlorab. Kot je dejal, je vse to doživljal zelo globoko, pri tem pa se zavedal, da je šlo za očiščevanje Cerkve, ki ga je bilo treba opraviti in o čemer je veliko govoril papež Benedikt XVI. »Prizadeval sem si dati tudi nekaj svojega prispevka, v sodelovanju z drugimi, da bi se opravili koraki naprej, tudi v smislu jasnosti, transparentnosti, resnice pri poglobitvi teh tem, in sicer na način, da se kaj takega ne bi moglo več zgoditi ali pa bi se k njim od začetka pristopalo na pravilnejši, ustreznejši in bolj poglobljen  način,« je povedal.

Kot težko je označil tudi obdobje uhajanja zaupnih vatikanskih dokumentov in napetosti znotraj Vatikana. Težko po njegovih besedah ni bilo s profesionalnega vidika – povedati resnico in kar moraš povedati ni težko; težko je bilo, ker se takšne situacije živi tudi z določenim trpljenjem, a prav tako »z zavedanjem, da se tudi na ravni komunikacije gradi pot za izboljšanje, za odgovarjanje in za odpiranje poti do resnice ter ustreznejšega in celovitejšega pogleda na probleme«. P. Lombardi je tudi izpostavil pomen pomaganja drugim k razumevanju človeškosti in njegovih mej, a vedno upoštevajoč pozitivno poslanstvo Cerkve, ki ostaja kljub mnogim človeškim slabostim.

In kaj bo p. Lombardi počel po prvem avgustu? »Ne mislim ravno iti v pokoj!« je zatrdil. »To je beseda, ki ne obstaja za redovnika, ki hoče biti na razpolago služenju Bogu in Cerkvi vse svoje življenje, vsak dan. Torej, če ne bo več klicev novinarjev, ki bi me spraševali o kakšnem nujnem vprašanju, bodo verjetno drugi klici ali drugi odnosi, na katere bom poskušal odgovoriti z vsem srcem.«