2016-07-09 09:07:00

Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 15. nedeljo med letom


5 Mz 30,10-14
Če boš poslušal glas Gospoda, svojega Boga, in se držal njegovih zapovedi in zakonov, zapisanih v tej knjigi postave, in se z vsem srcem in vso dušo vrnil h Gospodu, svojemu Bogu. Kajti ta zapoved, ki ti jo danes zapovedujem, ni pretežka zate in ni nekje daleč. Ni na nebu, da bi moral reči: »Kdo se bo za nas povzpel do neba, da nam jo prinese in jo oznani, da jo bomo mogli izpolniti?« Tudi ni onkraj morja, da bi mogel reči: »Kdo se bo za nas odpravil čez morje, da nam jo prinese in jo da slišati, da jo bomo mogli izpolniti?« Kajti prav blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu, da jo lahko izpolnjuješ.

Kol 1,15-20
(Ljubljeni Sin) je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva, kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno vse. On je tudi glava telesa, to je Cerkve. On je začetek, prvorojenec med mrtvimi, da je postal prvi med vsemi stvarmi. Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem spravil s seboj vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi: po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih.

Lk 10,25-37
Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga skušal, mu je rekel: »Učitelj, kaj naj storim, da prejmem v delež večno življenje?« On pa mu je dejal: »Kaj je zapisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril in rekel: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, z vso svojo dušo, z vso svojo močjo in z vsem svojim mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« Rekel mu je: »Prav si odgovoril; to delaj in boš živel.« Ta pa je hotel sebe opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je odgovoril in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je potoval. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: ›Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.‹ Kdo od teh treh se ti zdi, da je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« Oni je dejal: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« In Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«

Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Učitelj bi rad ujel Jezusa v zmoti, a medtem ko to počne, dokazuje, da ni razumel skrivnosti učlovečenja, saj (Jezus) ni običajen človek, temveč je Božji Sin.« Sv. Efrem Sirski nadaljuje: »Vprašanje predpostavlja, da je pot Postave, pot življenja. Ves Jezusov nauk lebdi na krilih teh dveh zapovedi.« Sv. Ambrož pravi: »Poznati postavo dejansko pomeni poznati zakrament božanskega učlovečenja, pomeni torej poznati resnico.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadalje razlaga: »Jezusov odgovor na vprašanje učitelja postave o večnem življenju kaže na to, da mu je plen ušel in njegovo vprašanje Jezusu ne bo obrodilo 'sadove'.« Origen pravi: »Dobri Samarijan je zato njegov bližnji, ker mu je izkazal sočutje.« Sv. Hieronim k temu dodaja: »Vsi so naši bližnji, ne samo naši bratje in sestre ter naši starši, ampak tudi tujci.« Sv. Ambrož podrobneje razlaga: »Jeriha je podoba sveta, v katerega je bil vržen Adam, potem ko je bil izgnan iz raja. Zares presenetljivo je, da je tretji popotnik Samarijan in ta je opisan kot pozitivna osebnost pripovedi, kajti ta Samarijan ni nihče drug kot Kristus sam.« Origen pravi, da »večina cerkvenih očetov alegorično v kristološkem smislu razlaga to priliko o dobrem Samarijanu.« Sv. Avguštin potrjuje prejšnjo Origenovo misel: »Ta razlaga poistoveti dobrega Samarijana z Jezusom, olje in vino z zakramenti ter gostišče s Cerkvijo. To pomeni, da lahko Božje usmiljenje najdemo samo v zakramentih Cerkve.« Sv. Ambrož dodaja: »S tem, da je obvezal človeku rane, je Samarijan dokazal, da ima za zdravljenje dosti zdravil. Naslednji dan, ko bo prišel, je Gospodov dan, dan vstajenja. Dva denarija, ki ju ponudi, sta dve Zavezi za oznanjevanje evangelija, kajti gostilničar je delivec zakramentov.« Sv. Avguštin še pravi: »Učitelji, ki zaslišujejo Jezusa, nič ne napredujejo, ker namreč ne priznajo, da so oni sami tisti napol mrtev človek in da je Jezus tisti bližnji, ki ima sočutje kot bližnji. Saj on želi biti imenovan naš bližnji.« »Sedaj ga imamo radi kot imamo radi našega bližnjega.«

Misli Benedikta XVI.
Ljubezen do Boga in do bližnjega sovpadata: v najmanjšem srečujemo Jezusa in v Jezusu srečujemo Boga. »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo,« pravi sv. Pavel (1 Kor 10,17). Združitev s Kristusom je obenem združitev z vsemi ostalimi, katerim se on podarja. Ljubezen (agape) do Boga in ljubezen (agape) do bližnjega sta zdaj zares združeni: učlovečeni Bog nas vse priteguje k sebi. Zato razumemo, da postane agape tudi ime za evharistijo: v njej prihaja Božja agape telesno k nam, da bi v nas in po nas nadaljevala svoje delo. Samo na tej kristološko-zakramentalni podlagi lahko prav razumemo Jezusov nauk o ljubezni. Prehod od postave in prerokov k dvojni zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega, k čemur nas Jezus vodi, kakor tudi dejstvo, da je vsa verska eksistenca osredotočena na to zapoved, ni samo morala (nravnost), ki bi mogla obstajati samostojno poleg vere v Kristusa in poleg njegovega ponavzočenja v samem zakramentu: vera, bogočastje in etos se prepletajo kot enotna stvarnost, ki se oblikuje v srečanju z Božjo agape. Običajno nasprotje med bogočastjem in etosom tu preprosto odpade. V samem »bogočastju«, v evharističnem občestvu sta prisotna oba vidika, biti ljubljen in ljubiti druge. Evharistija, ki ni usmerjena v dejanska dela ljubezni, je sama v sebi okrnjena. Nasprotno pa postane »zapoved« ljubezni mogoča le, ker ni zgolj zahteva: ljubezen je lahko »zapovedana« le zato, ker je najprej podarjena.








All the contents on this site are copyrighted ©.