5 Mz 30,10-14
Če boš poslušal glas Gospoda, svojega Boga, in se držal njegovih zapovedi in zakonov,
zapisanih v tej knjigi postave, in se z vsem srcem in vso dušo vrnil h Gospodu, svojemu
Bogu. Kajti ta zapoved, ki ti jo danes zapovedujem, ni pretežka zate in ni nekje daleč.
Ni na nebu, da bi moral reči: »Kdo se bo za nas povzpel do neba, da nam jo prinese
in jo oznani, da jo bomo mogli izpolniti?« Tudi ni onkraj morja, da bi mogel reči:
»Kdo se bo za nas odpravil čez morje, da nam jo prinese in jo da slišati, da jo bomo
mogli izpolniti?« Kajti prav blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu,
da jo lahko izpolnjuješ.
Kol 1,15-20
(Ljubljeni Sin) je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva, kajti v njem
je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari,
tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno
po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno vse. On
je tudi glava telesa, to je Cerkve. On je začetek, prvorojenec med mrtvimi, da je
postal prvi med vsemi stvarmi. Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost
in da je po njem spravil s seboj vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se
pravi: po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih.
Lk 10,25-37
Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga skušal, mu je rekel: »Učitelj, kaj
naj storim, da prejmem v delež večno življenje?« On pa mu je dejal: »Kaj je zapisano
v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril in rekel: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz
vsega svojega srca, z vso svojo dušo, z vso svojo močjo in z vsem svojim mišljenjem,
in svojega bližnjega kakor samega sebe.« Rekel mu je: »Prav si odgovoril; to delaj
in boš živel.« Ta pa je hotel sebe opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?«
Jezus je odgovoril in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel
med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo
pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po
drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl,
šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je potoval.
Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove
rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel
zanj. Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: ›Poskrbi
zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.‹ Kdo od teh treh se ti zdi,
da je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« Oni je dejal: »Tisti, ki mu
je izkazal usmiljenje.« In Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«
Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Učitelj bi rad ujel Jezusa v zmoti, a medtem ko to
počne, dokazuje, da ni razumel skrivnosti učlovečenja, saj (Jezus) ni običajen človek,
temveč je Božji Sin.« Sv. Efrem Sirski nadaljuje: »Vprašanje predpostavlja, da je
pot Postave, pot življenja. Ves Jezusov nauk lebdi na krilih teh dveh zapovedi.« Sv.
Ambrož pravi: »Poznati postavo dejansko pomeni poznati zakrament božanskega učlovečenja,
pomeni torej poznati resnico.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadalje razlaga: »Jezusov
odgovor na vprašanje učitelja postave o večnem življenju kaže na to, da mu je plen
ušel in njegovo vprašanje Jezusu ne bo obrodilo 'sadove'.« Origen pravi: »Dobri Samarijan
je zato njegov bližnji, ker mu je izkazal sočutje.« Sv. Hieronim k temu dodaja: »Vsi
so naši bližnji, ne samo naši bratje in sestre ter naši starši, ampak tudi tujci.«
Sv. Ambrož podrobneje razlaga: »Jeriha je podoba sveta, v katerega je bil vržen Adam,
potem ko je bil izgnan iz raja. Zares presenetljivo je, da je tretji popotnik Samarijan
in ta je opisan kot pozitivna osebnost pripovedi, kajti ta Samarijan ni nihče drug
kot Kristus sam.« Origen pravi, da »večina cerkvenih očetov alegorično v kristološkem
smislu razlaga to priliko o dobrem Samarijanu.« Sv. Avguštin potrjuje prejšnjo Origenovo
misel: »Ta razlaga poistoveti dobrega Samarijana z Jezusom, olje in vino z zakramenti
ter gostišče s Cerkvijo. To pomeni, da lahko Božje usmiljenje najdemo samo v zakramentih
Cerkve.« Sv. Ambrož dodaja: »S tem, da je obvezal človeku rane, je Samarijan dokazal,
da ima za zdravljenje dosti zdravil. Naslednji dan, ko bo prišel, je Gospodov dan,
dan vstajenja. Dva denarija, ki ju ponudi, sta dve Zavezi za oznanjevanje evangelija,
kajti gostilničar je delivec zakramentov.« Sv. Avguštin še pravi: »Učitelji, ki zaslišujejo
Jezusa, nič ne napredujejo, ker namreč ne priznajo, da so oni sami tisti napol mrtev
človek in da je Jezus tisti bližnji, ki ima sočutje kot bližnji. Saj on želi biti
imenovan naš bližnji.« »Sedaj ga imamo radi kot imamo radi našega bližnjega.«
Misli Benedikta XVI.
Ljubezen do Boga in do bližnjega sovpadata: v najmanjšem
srečujemo Jezusa in v Jezusu srečujemo Boga. »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko,
eno telo,« pravi sv. Pavel (1 Kor 10,17). Združitev s Kristusom je obenem združitev z vsemi
ostalimi, katerim se on podarja. Ljubezen (agape) do Boga in ljubezen (agape) do bližnjega
sta zdaj zares združeni: učlovečeni Bog nas vse priteguje k sebi. Zato razumemo, da
postane agape tudi ime za evharistijo: v njej prihaja Božja agape telesno k nam, da bi v nas in po
nas nadaljevala svoje delo. Samo na tej kristološko-zakramentalni podlagi lahko prav
razumemo Jezusov nauk o ljubezni. Prehod od postave in prerokov k dvojni zapovedi
ljubezni do Boga in do bližnjega, k čemur nas Jezus vodi, kakor tudi dejstvo, da je
vsa verska eksistenca osredotočena na to zapoved, ni samo morala (nravnost), ki bi
mogla obstajati samostojno poleg vere v Kristusa in poleg njegovega ponavzočenja v
samem zakramentu: vera, bogočastje in etos se prepletajo kot enotna stvarnost, ki
se oblikuje v srečanju z Božjo agape. Običajno nasprotje med bogočastjem in etosom tu preprosto
odpade. V samem »bogočastju«, v evharističnem občestvu sta prisotna oba vidika, biti
ljubljen in ljubiti druge. Evharistija, ki ni usmerjena v dejanska dela ljubezni,
je sama v sebi okrnjena. Nasprotno pa postane »zapoved« ljubezni mogoča le, ker ni
zgolj zahteva: ljubezen je lahko »zapovedana« le zato, ker je najprej podarjena.
All the contents on this site are copyrighted ©. |