Msgr. Alojzij Cvikl na Ptujski Gori: Marija je polna milosti

PTUJSKA GORA (sobota, 2. julij 2016, RV) – Mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl je danes dopoldne v baziliki sv. Marije na Ptujski Gori daroval sveto mašo ob dvodnevnem praznovanju Šentvoršce. Sledile so pete litanije Matere Božje.

Pozdrav

Uvod

Pridiga

Dragi sobratje duhovniki, dragi romarji, dragi Marijini častilci!
»Zdrava Marija!« je molitev s katero mi pozdravljamo in častimo našo nebeško mater Marijo. To molitev je prvi izgovoril angel Gabrijel, ob Elizabetinem pozdravi, ta molitev dobi še svoj globlji smisel.

Izbrana od Boga, da postane Mati Božjega Sina, ki samo sebe imenuje »Gospodovo deklo«, se poda na pot k svoji sorodnici Elizabeti, da postane dekla, to je tista, ki bo v pomoč in oporo ženi, ki v starosti pričakuje otroka. Tu se pokaže vsa skromnost Marije, iz njenega srca sije luč čiste Božje ljubezni. Je polna milosti, kajti napolnjena je s Svetim Duhom, napolnjena je z močjo od zgoraj. Pride k sorodnici, da pričuje za to Božje usmiljenje in ljubezen, kajti to polnost usmiljenja nosi v sebi, to je utelešenega Božjega Sina. Prav v tem, da želi zastonjsko služiti svoji sorodnici, razodene to skrivnost, ki jo nosi v sebi. Sorodnica je ob Marijinem pozdravu postala polna Svetega Duha in dete je poskočilo v njenem telesu in je vesela vzkliknila:«Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa«.

Na zunaj se ne zgodi nič posebnega, nič izrednega. Vse so dogaja v globini srca. Zgolj človeško srečanje prerašča v duhovno in besede postajajo izraz veselja in hvaležnosti Bogu.

V tem srečanju teh dveh žena lahko tudi mi gledamo naše vsakdanje življenje, ki je polno raznovrstnih srečanj: srečujemo se v naših družinah, med prijatelji, na delovnem mestu, v našem kraju, v naših župnijskih skupnostih, so pa tudi srečanja, ki so službene narave ali pa čisto naključna srečanja.

Kaj nam govori to srečanje Marije in Elizabete: da je vsako srečanje pomembno, ni samo golo naključje. Marija v Elizabeti išče Božje delovanje in Elizabeta se ob tem nenapovedanem obisku Marije počuti, da jo je obiskal sam Bog. Počuti se sprejeta, razumljena in potrjena v tem, kar ji je Bog zaupal. Dosti je samo en pozdrav in Elizabeta se čuti osebno nagovorjeno on ljubljeno ob Boga.

Marija je v to srečanje vložila veliko: najprej pot, ki jo je morala prehoditi in  čas, ki ga je darovala sorodnici.

Srečati drugega zahteva, da »izstopimo iz sebe«, iz svojega sveta v katerega smo vse prevečkrat ujeti, izstopiti moramo iz  naših načrtov, ki smo si jih izdelali. Premagati je potrebno naše predstavi, ki smo si jih ustvarili o drugem. Srečati s z drugim zahteva, da se podamo na pot, da si vzamemo čas za drugega, da drugega gledamo z Božjimi očmi, ne s svojimi.

Pot na katero se je podala Marija je pot, ki je sad ljubezni in popolne predanosti služenja Bogu. Samo tako, ko postaviš Božje načrte na prvo mesto, je lahko srečanje z drugim  polno veselja.

Naša srečanja dostikrat ostanejo zgolj na človeški ravni. Marija in Elizabeta bi se lahko pogovarjale o tem ,kako se pripraviti na rojstvo otroka, kaj je potrebno nabaviti, in podobno. Pa sta se pogovarjale o tem, kakšno milost jima je Gospod izkazal. Zato je bilo izrečenih toliko lepih in duhovno globokih besed. Elizabeta je v svoji srčni modrosti vedno bolj prepoznavala veličino Marije, ki je v njeni veri in poslušnosti Božji Besedi. Ravno ta vera in poslušnost Marije je prispevala k temu, da je Bog lahko tako globoko stopil v našo človeško naravo. Postal je eden izmed nas. Marija je postala vrata ki nas vodi k viru odrešenja, to je v oseben odnos z Njim.

To pa je tudi naše poslanstvo, biti »vrata«, da po nas lahko Božji Sin stopi v naš svet, v naša srečanja in naše življenje.

Zbrani pri »Gorski Materi Božji«, ki danes praznuje, smo polni veselja, saj smo tudi mi deležni sadov tega srečanja Marije s sorodnico Elizabeto. Zato prosimo Marijo, da bi naša srca bila odprta za Boga in njegove načrte. Vsak od nas je povabljen, da se poda na pot k bližnjemu, da mu ponesemo, to kar smo prejeli, to, da se je Bog ozrl na nas v svojem usmiljenju.

Prerok Sofonija nas je v berilu spodbujal:«ne boj se Sion. Gospod je v tvoji sredi, on je tvoj rešitelj!« Bližino tega Rešitelja je Elizabeta začutila, ko jo je obiskala Marija. Ta Rešitelj nam sam zagotavlja:« ne bom vas zapustil sirot«. Z nami je v vseh trenutkih našega življenja, z nami je v naših tabernakljih, z nami je pri vsaki sveti maši, z nami je ko prebiramo Božjo besedo, z nami je pri naši molitvi.

Prosimo Marijo naj tudi nas obišče in nam prinese Njega po katerem hrepenimo in ga iščemo, Njega, ki je med nami, pa ga ne prepoznamo zaradi šibkosti naše vere in zaprtosti našega srca.

Marija, ti, ki »skrinja nove zaveze«, pridi nam naproti in nas obišči v naši krhkosti, omahljivosti, v naši grešnosti in našem trpljenju. Tvoj Sin je edini, ki lahko naša srca napolni z mirom, upanjem in veseljem.

Marija, vabimo te v naše domove, v naše družine, da bo v njih več veselja do življenja, več spoštovanja vsakega človeškega življenja od spočetja do naravne smrti.

Ptujskogorska Mari Božja, sprejmi vsakega od nas pod svoj plašč, v svoje varstvo, da se bomo čutili sprejete in ljubljene, da bomo dobili nov zagon za življenje po veri, da ne bomo kristjani, ki vero živimo samo znotraj naših skupnosti, ampak da jo bomo sposobni živeti tudi v javnem življenju, kajti samo tako bo lahko ta svet postajal drugačen, bolj po božjem načrtu.
Amen.