Gyumri. Papež med sveto mašo: Spomin, vera, usmiljena ljubezen

GYUMRI (sobota, 25. junij 2016, RV) – Osrednji dogodek današnjega dopoldanskega programa papeževega obiska v Armeniji je bila sveta maša na trgu Vartanants v mestu Gyumri. Ta kraj je leta 1988 globoko zaznamoval uničujoč potres.

Na čem gradimo življenje?
»Spet bodo vzdignili nekdanje ruševine, obnovili bodo opuščena mesta« (Iz 61,4). S temi besedami preroka Izaija, ki so se v Gyumriju po potresu uresničile, se je začela papeževa homilija. »Toda, vprašamo se lahko: kaj nas Gospod vabi, da bi danes zgradili v življenju, in predvsem: na čem nas kliče, da bi zgradili naše življenje?« Sveti oče je v odgovor predlagal tri trdne temelje, na katerih je mogoče zgraditi in ponovno zgraditi krščansko življenje.

Spomin na Božjo navzočnost
»Prvi temelj je spomin.« Milost, za katero moramo prositi, je, da bi se znali spominjati tistega, kar je Gospod storil v nas in za nas. Oziroma, kakor pravi evangelij, da ni pozabil na nas, ampak »se je spomnil« (Lk 1,72). Izbral nas je, ljubil, poklical in nam odpustil. V naši osebni zgodovini ljubezni z Njim so bili veliki dogodki, ki jih je treba poživljati z razumom in srcem. A varovati je potrebno tudi spomin naroda. Spomin armenskega naroda je zelo star in dragocen. Odmevajo glasovi modrih svetnikov iz preteklosti in besede tistih, ki so ustvarili abecedo z namenom, da bi oznanjali Božjo Besedo. V armenskih pesmih so zasnovani ječanje in radosti narodove zgodovine. Razmišljujoč o vsem tem je nedvomno mogoče prepoznati Božjo navzočnost: »On vas ni pustil samih.« Tudi med strahotnimi tegobami je Gospod obiskal svoje ljudstvo (glej Lk 1,68), spomnil se je njegove zvestobe evangeliju, prvenstva njihove vere, vseh, ki so – tudi za ceno krvi – pričevali, da je Božja ljubezen vredna več kakor življenje (glej Ps 63,4). Lepo je, da se Armenci lahko s hvaležnostjo spominjajo, kako je krščanska vera postala »dih njihovega naroda in srce njegovega spomina«.

Vera se rodi in prerodi iz poživljajočega srečanja z Jezusom
»Vera je tudi upanje za vašo prihodnost, luč na poti življenja, in to je drugi temelj, o katerem bi vam rad spregovoril.« Vedno obstaja nevarnost skušnjave, da bi vero omejili na nekaj preteklega, nekaj pomembnega, a kar pripada drugemu času. Toda, če je vera zaprta v zgodovinske arhive, izgubi svojo preoblikovalno moč, živahno lepoto in pozitivno odprtost do vseh. Vera se rodi in prerodi iz poživljajočega srečanja z Jezusom, iz izkušnje njegovega usmiljenja. Zato je dobro, če vsak dan poživimo to srečanje, če beremo Božjo besedo in se v tihi molitvi odpremo za njegovo ljubezen; če dopustimo, da srečanje z Gospodovo nežnostjo v srcu razvname radost. In sicer radost, ki je večja od žalosti, ki prenese tudi bolečino, tako, da se preoblikuje v mir.

Vse to prenavlja življenje, ga naredi svobodnega in krotkega za presenečenja, pripravljenega in razpoložljivega za Gospoda in za druge. Papež Frančišek je nadaljeval, da Jezus lahko pokliče tudi, da bi svoje življenje podarili Zanj in za brate. Predvsem mladi naj se ne bojijo odgovoriti mu »da«: »On nas pozna, resnično nas ljubi in želi osvoboditi srce bremen bojazni in ošabnosti. Ko mu naredimo prostor, postanemo zmožni izžarevati ljubezen. Na ta način boste lahko dali nadaljevanje vaši veliki zgodovini evangelizacije, katerega Cerkev in svet potrebujeta v teh nesrečnih časih, ki pa so tudi časi usmiljenja.«

Usmiljena ljubezen – prejeta od Boga in podarjena bližnjemu
Tretji temelj, po spominu in veri, je ravno usmiljena ljubezen. Življenje Jezusovega učenca je osnovano na skali ljubezni, prejeti od Boga in podarjeni bližnjemu. Obličje Cerkve se pomladi in postane privlačno, ko živi dejavno ljubezen. »Konkretna ljubezen je kristjanova vizitka: drugi načini, kako se predstavimo, so lahko zavajajoči ali celo nekoristni.« Poklicani smo predvsem neutrudno graditi in ponovno graditi poti občestva ter mostove povezanosti in presegati pregrade ločitev. Edino tekmovanje, ki je možno med Gospodovimi učenci – kot je dejal Janez Pavel II. – je v tem, kdo je sposobnejši ponuditi večjo ljubezen.

Prerok Izaija spominja, da je Gospodov duh vedno s tistim, ki prinaša veselo vest ubogim, ki obveže strte v srcu in tolaži žalujoče (glej Iz 61,1-2): »Bog prebiva v srcu tistega, ki ljubi; Bog prebiva tam, kjer se ljubi, posebej kjer se s pogumom in sočutjem skrbi za slabotne in uboge.« Potrebujemo kristjane, ki se ne pustijo potolči naporom in se ne prepustijo malodušju ob nasprotovanjih, ampak so razpoložljivi in odprti, pripravljeni služiti; potrebujemo ljudi dobre volje, ki dejansko, ne samo z besedami, pomagajo bratom in sestram v stiski; potrebujemo pravičnejše družbe, v katerih ima vsakdo lahko dostojanstveno življenje in predvsem pravično plačano delo.

Kako postati usmiljeni? Zgled sv. Gregorja iz Nareka
Toda vprašamo se lahko, kako postati usmiljeni, z vsemi pomanjkljivostmi in bedo, ki jih vsakdo vidi v sebi in okoli sebe. Na tem mestu je sveti oče omenil zgled sv. Gregorja iz Nareka – »besedo in glas Armenije«, »velikega glasnika Božjega usmiljenja« – ki ga je prištel med cerkvene učitelje. Sv. Gregor je vedno vzpostavljal dialog med človeško bedo in Božjim usmiljenjem. H Gospodu je dvigoval užaloščeno molitev, sestavljeno iz solz in zaupanja. »Gregor iz Nareka je učitelj življenja, kajti uči nas, da je pomembno predvsem prepoznati se potrebne usmiljenja, in nato, ob bedi in ranah, ki jih zaznamo, ne zapreti se vase, temveč z iskrenostjo in zaupanjem odpreti se Gospodu.«

Papež je na koncu homilije prav z njegovimi besedami prosil za Božje usmiljenje in dar, da se ne bi nikoli utrudili ljubiti: »Sveti Duh, mogočni zaščitnik, priprošnjik in pomirjevalec, nate se obračamo z našimi prošnjami. Podeli nam milost, da bi se opogumili v dejavni ljubezni in dobrih delih. Duh miline, sočutja, ljubezni do človeka in usmiljenja, Ti, ki si le usmiljenje, usmili ne nas, Gospod, naš Bog, po tvojem velikem usmiljenju.«

Papeževa zahvala na koncu svete maše
Na koncu svete maše na trgu Vartanants v Gyumriju je papež namenil nekaj zahvalnih besed katolikosu Karekinu II. in nadškofu Minassianu. Zahvalil se je tudi patriarhu Ghabroyanu, navzočim škofom, duhovnikom in predstavnikom oblasti, ki so jih sprejeli. »Zahvaljujem se vsem vam, ki ste sodelovali in ste v Gyumri prispeli iz različnih pokrajin in iz sosednje Gruzije. Posebej želim pozdraviti tiste, ki z mnogo velikodušnosti in konkretne ljubezni pomagajo vsem,  ki so se znašli v stiski.« Sveti oče je omenil bolnišnico Ashotsk, ki je bila ustanovljena pred 25 leti in je znana kot 'papeževa bolnišnica', saj se je porodila iz srca sv. Janeza Pavla II. Nadalje je papež Frančišek spomnil še na delo lokalne katoliške skupnosti, na armenske sestre Brezmadežnega spočetja in misijonarke ljubezni bl. matere Terezije iz Kalkute. »Devica Marija, naša Mati, naj vas vedno spremlja in naj vodi korake vseh po poti bratstva in miru.«