Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI za 13 nedeljo med letom

1 Kr 19,16.19-21
Gospod je naročil Eliju naj) Nimšíjevega sina Jehúja mazili za kralja nad Izraelom, Šafátovega sina Elizeja iz Abél Mehóle pa mazili za preroka namesto sebe! Ko je šel od ondod, je našel Šafátovega sina Elizeja, ko je oral. Pred njim je bilo dvanajst parov volov in sam je bil pri dvanajstem. Ko je Elija šel mimo njega, je vrgel nanj svoj plašč. In zapustil je vole, stekel za Elijem in rekel: »Rad bi še poljubil očeta in mater, potem grem za teboj.« Rekel mu je: »Pojdi, vrni se, kaj sem ti vendar storil?« In šel je od njega spet nazaj, vzel par volov in ju zaklal. Z volovskim jarmom je skuhal njuno meso in ga dal ljudem jesti. Nato je vstal, šel za Elijem in mu stregel.

Gal 5,1.13-18
Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti. Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bi bila pretveza za meso, temveč služíte drug drugemu po ljubezni. Saj je celotna postava izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Če pa se med seboj grizete in obžirate, glejte, da se med seboj ne pokončate. Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete. Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo.

Lk 9,51-62
Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem. Pred seboj je poslal svoje glasnike, ki so spotoma prišli v neko samarijsko vas, da bi vse pripravili zanj; vendar ga tam niso sprejeli, ker je potoval v Jeruzalem. Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?« On pa se je obrnil in jim zapretil. Nato so odpotovali v drugo vas.

Ko so potovali, mu je med potjo nekdo rekel: »Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus pa mu je dejal: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Nekomu drugemu pa je rekel: »Hôdi za menoj!« A ta je dejal: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Rekel mu je: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« Še drug mu je rekel: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« Jezus pa mu je dejal: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.«

Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Ciril Aleksandrijski o prvem stavku današnjega evangeljskega odlomka pravi, da  »predstavlja v Lukovem evangeliju obrat, saj Jezus začne svojo pot  v Jeruzalem. To, da bo vzet iz sveta, se nanaša na vse tisto, kar počne za naše odrešenje: smrt, vstajenje in vnebohod.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje z razlago odlomka, ki sledi temu obratu: »Jezus je pred seboj poslal učence, da so ti lahko izkusili zavrnitev in bili zatem deležni Jezusove graje. Vse to pa je v dobro njim, saj je vključeno v vzgojo, da se bodo lahko soočili s tem, kar bo sledilo. Učenci bodo namreč imeli čast pridigati evangelij, a bodo tudi zavrnjeni, zato se morajo naučiti sprejemati to s potrpežljivostjo ter krotkostjo, brez kakršnega koli maščevanja.« Sv. Maksim Torinski pa pravi: »Učenec začetnik, ki razglaša, da bo sledil Jezusu povsod, kamor bo šel, je preprosto domišljav. Lisice simbolično predstavljajo tiste kristjane, ki izpovedo Gospoda s svojimi usti, zanikajo pa ga v dejanjih.« Sv. Bazilij iz Cezareje pojasnjuje, da »se morajo učenci naučiti dajati prednost božjemu pred človeškim ter da človeške zahteve ne smejo zavirati učenčeve poti.« Sv. Ciril Aleksandrijski ponovno pravi: »Poklicani smo ljubiti Boga bolj kot očeta in mater.«

Misli Benedikta XVI.
Evangelist Luka v današnjem odlomku predstavlja Jezusa, ki medtem, ko hodi po poti namenjen v Jeruzalem, sreča nekaj mož, verjetno mladih, ki mu obljubljajo, da bodo hodili za njim, kamorkoli bo šel. Do njih pa je zelo zahteven, saj jih opozarja, da 'Sin človekov' torej On, Mesija, nima, kamor bi 'glavo' položil, ali drugače rečeno, nima svojega lastnega stalnega bivališča in še, kdor izbere, da bo delal z Njim na Božji njivi, se ne more umakniti nazaj (prim. Lk 9,57-58. 61-62). Nekomu drugemu pa sam Kristus pravi: 'Hodi za menoj' in od njega zahteva, da popolnoma pretrga družinske vezi (prim. Lk 9,59-60). Te zahteve se zdijo morda preveč trde, vendar v resnici izražajo novost in popolno prednost za Božje kraljestvo, ki je postalo navzoče v osebi Jezusa Kristusa. Pravzaprav gre za tisto radikalnost, ki smo jo 'dolžni' ljubezni Boga, kateremu je Jezus prvi pokoren. Kdor se odpove vsemu, celo sebi, da bi hodil za Jezusom, vstopi v novo razsežnost svobode, ki jo sveti Pavel opredeli kot 'hojo v Duhu' (prim. Gal 5,16). »Kristus nas je osvobodil za svobodo«, piše apostol in razloži novo obliko svobode, ki nam jo je zadobil Kristus in ki je v »služenju drug drugemu v ljubezni« (Gal 5, 1.13). Svoboda in ljubezen sovpadata, medtem ko poslušnost lastni sebičnosti vodi v rivalstvo in spore.