Msgr. Stanislav Zore: Gospod Bog, blagoslovi Slovenijo, ki si nam jo podaril, in blagoslovi vse njene ljudi

LJUBLJANA (petek, 24. junij 2016, RV) – »Spoštovani bratje v škofovski in duhovniški službi, spoštovani predsednik Republike Slovenije gospod Borut Pahor, spoštovani predsednik vlade Republike Slovenije gospod Miro Cerar, spoštovani predsednik Državnega sveta gospod Mitja Bervar, spoštovane ekscelence, predsedniki političnih strank in predstavniki družbenega in kulturnega življenja, spoštovani predstavniki drugih verskih skupnosti v Republiki Sloveniji, posebej gospod Geza Filo, spoštovane sestre redovnice, dragi bratje in sestre.« S temi besedami je na začetku pridige ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore nagovoril zbrane v ljubljanski stolnici med sveto mašo za domovino. Somaševanje slovenskih škofov ter številnih duhovnikov je vodil novomeški škof msgr. Andrej Glavan, predsednik Slovenske škofovske konference.

Uvodne pesmi

Uvod v mašo

Pridiga msgr. Stanislava Zoreta

V stolni cerkvi glavnega mesta države Republike Slovenije smo se zbrali ob praznovanju dneva državnosti, ki ga obhajamo ob 25-letnici osamosvojitve naše države Slovenije. To praznovanje nas navdaja z veseljem in hvaležnostjo.

Z veseljem praznujemo zaradi tega, ker imamo našo državo radi. Morda vsi še ne v zadostni meri, saj je nismo dovolj prepoznali in sprejeli za svojo ter jo ponotranjili. Pa vendar je naša. Kljub zgodovinskim izkušnjam, ki jih imamo z državami. Skozi stoletja smo davek plačevali tujim dacarjem in v vojnah umirali za tuje cesarje, zato naši predniki ne kraljestev, ne cesarstev in ne republik niso v resnici sprejeli za svoje. Težava z nesprejemanjem države se je na neki način vtisnila v naš narodni dedni zapis. Pa vendar je ta država sedaj naša, zato z veseljem in hvaležnostjo ponosno praznujemo njen rojstni dan.

Praznujemo pa tudi s hvaležnostjo. Ljudje smo navadno veseli in hvaležni tudi za stvari, ki jih pridobimo ali ustvarimo sami, s svojimi sposobnostmi, znanjem, delom in sodelovanjem. Pri naši državi pa ne gre samo za to, da je sad našega prizadevanja in sodelovanja. Če bi presojali zgolj pripravljenost ali željo ljudi po samostojni državi, je bilo te želje kdaj v preteklosti morda celo več, kakor pa pred dobrimi petindvajsetimi leti, ko smo se odločali za samostojnost. Mirno lahko rečemo, da je v tistem času napočil milostni trenutek, ko so bile razmere v evropskem in tudi svetovnem okviru takšne, da so omogočile uresničenje prizadevanja za samostojno in neodvisno državo Slovenijo.

Prav je, da se ob tem spomnimo besed iz Druge Mojzesove knjige, ki smo jih poslušali v prvem berilu. Mojzes je v svojem izgnanstvu pasel čredo v puščavi, ko je v njegovo življenje zagorel grm, ki je gorel, ni pa zgorel. Radovednost ga je odvedla do grma in ob grmu je srečal Boga, ki ljubi svoje ljudstvo in mu ni vseeno, kaj se dogaja z njim. »Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal, kako vpije zaradi priganjačev; da, poznam njegove bolečine.«

Beseda, ki razodeva Božjo bližino s svojim ljudstvom. Za njegove bolečine ne samo ve, ampak jih tudi pozna. Bolečine ljudstva so tudi njegove bolečine. In nadaljuje: »Zato sem stopil dol, da ga rešim iz rok Egipčanov in ga popeljem iz te dežele v lepo in širno deželo, v deželo, v kateri se cedita mleko in med.«

Tako je Bog videl tudi stisko našega ljudstva. Videl je, da na lepotah, ki jih je raztrosil na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale, od Triglava do Gorjancev, ne živijo veseli ljudje. Njihov jezik ni bila pesem in njihova pesem ni bilo vriskanje, kakor je zapisal Cankar v Kurentu.

Zato je pripravil zgodovinske okoliščine, ki so našemu narodu omogočile uresničitev hrepenenja po življenju v samostojni državi. V Vzhodni Evropi je sesul komunistični režim, za katerega se je še pred nekaj leti zdelo, da ga nobena stvar ne more ogroziti. Sesuval se je kot hišica iz kart, kar je v resnici tudi bil, saj je svoje temelje namočil s solzami in krvjo milijonov, ki jih je pomoril zato, da bi vzpostavil samega sebe.

Našemu narodu je podaril ljudi, ki so bili dovolj vizionarski, da so uzrli enkratno ponudbo zgodovinskih okoliščin, in dovolj smeli, da so se ob podpori naroda odločili, da priložnost spremenijo v dejstvo. Dobrih deset let pred osamosvojitvenimi procesi je za pastirja Ljubljanske nadškofije postavil nadškofa dr. Alojzija Šuštarja. Ob njegovem imenovanju so se nekateri spraševali, kako bo mogel voditi Cerkev na Slovenskem, ko pa je večino svojega življenja preživel v Švici. Ko je bila slovensko samostojnosti ogrožala jugoslovanska vojska, je bil ravno nadškof Šuštar tisti, ki je neutrudno vzpostavljal stik s škofi, s škofovskimi konferencami, s Svetim sedežem in z različnimi politiki po Evropi, s katerimi se je seznanil in spoprijateljil v službah, ki jih je vršil v Evropi. Čeprav je bilo njegovo imenovanje najprej nerazumljeno, se je v prizadevanju za osamosvojitev in za priznanje samostojne Slovenije izkazalo kot delo Božje previdnosti.

Seveda ni bil edini. Ob njem jih je bilo veliko – še živih in že pokojnih – ki so v odločitev za samostojnost in v uresničenje te odločitve vložili vse; nekateri so v branjenju samostojnosti tudi umrli. Bog naj jim da večni pokoj in jim sveti s svojo večno lučjo.

Bog obljublja Mojzesu, da bo ljudstvu dal deželo, v kateri tečeta mleko in med, deželo blagostanja in obilja. Ko smo se pogovarjali in utemeljevali primernost in potrebnost odločitve za samostojnost, so nam nekateri obljubljali, da bomo v samostojni Sloveniji jedli travo. Trave ne jemo, a mleko in med se nam tudi ne cedita. Kje je razlog, da se Božja obljuba o medu in mleku, ali če rečemo v nam bližji metafori – obljuba o slovenski Švici – ni uresničila. Zakaj je danes toliko nezadovoljstva, naveličanosti, brezbrižnosti in vsega drugega, kar hromi razcvet naše države in s tem našega veselja in zadovoljstva v njej.

Mislim, da nam razloge za takšno stanje našteva apostol Pavel v Pismu Galačanom. Ko govori o delih mesa, pravi, da so ta dela med drugim sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva, nevoščljivosti. Zanimivo je, da večino teh del navaja v množini. Kot bi nam hotel povedati, da ta dela nikoli niso samo skušnjava enega človeka ali ene same strani ali ene same generacije. Vsi nosimo v sebi vstopno točko za dela mesa in ta vstopna točka je napuh – poveličevanje svojega jaza. Po drugi strani pa pravi, da so sadovi Duha ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, zvestoba, samoobvladanje itd.

Kaj danes vedri ali oblači na našem narodnem in državnem nebu? Če samo bežno preletimo merjenja javnega mnenja, vidimo, da pri nas prevladujejo dela mesa, zlasti ljubosumnost, častihlepnost, razprtije in nevoščljivosti. Prav zaradi teh del mesa smo v graditvi samostojnosti naredili temeljno napako, ki nikakor ni nepopravljiva, nas pa kaznuje skozi dolga leta in desetletja. Ko smo namreč uspeli doseči samostojnost in prehod iz totalitarnega režima v demokracijo, smo pozabili, da je premalo državo samo osamosvojiti. Državo je potrebno tudi zgraditi. Premalo je spremeniti družbeni sistem in demokracijo zapisati v temeljne zakone države. Demokracijo je potrebno zgraditi v mišljenju in v vedenju državljanov. To pa je zahtevnejši proces kot vzpostaviti in zavarovati njene meje.

Mi pa smo, namesto da bi gradili državo in demokratično razmišljanje trdno zasidrali v življenje ljudi, začeli na državo gledati kot na fevd, morebiti celo kot na vojni plen, ki si ga je treba razdeliti in čim več koristi pridobiti zase in za svojo skupinico somišljenikov. Namesto da bi gradili, se je začelo plenjenje. Vsi tisti, ki so plenili, pa tudi vsi tisti, ki so to plenjenje omogočili, nosijo moralno in zgodovinsko odgovornost pred našim narodom.

Kaj bo torej potrebno v prihodnje? Začeti zidati na skali, kakor je povedal Jezus. Kakor je Evropa zrasla na temeljnih vrednotah krščanstva – temeljni enakosti vseh pred Bogom in s tem tudi pred zakonom (čeprav pred zakonom še daleč nismo vsi enaki) in s tem tudi na temeljnem dostojanstvu vsakega človeka, tako bomo tudi mi svoje sožitje in sodelovanje v tej državi morali graditi na enakosti vseh pred zakonom. Prisluhniti bomo besedam kardinala Sodana, ki je bil v času osamosvajanja državni tajnik Svetega sedeža. V Vatikanu je med mašo ob 25-letnici samostojne Slovenije dejal: »Slovenija je danes poklicana, da sprejme Kristusovo sporočilo, kakor je to storila pred več stoletji, ko je bil Kristusov evangelij oznanjen v vaši deželi. Danes bi želel ponoviti sporočilo zvestobe tisti dragoceni duhovni dediščini, ki je vedno zaznamovala zgodovino Slovenije.« Izpostavil je, da se lahko v življenju narodov včasih dvignejo »centrifugalne sile in jih razdrobijo«. Zato je pomembno, da Gospoda vedno prosimo, naj nam pošlje svojega Svetega Duha, da nam bo pomagal skupaj graditi pravo civilizacijo, postavljeno na tiste duhovne vrednote, ki jo lahko podpirajo. Samo na ta način bo ta država, ki je naša in se veselimo njenega srebrnega jubileja, za vse nas postala dežela, v kateri tečeta mleko in med.

Ob koncu želim še enkrat reči Bogu hvala za zgodovinski trenutek, v katerem je bila samostojnost uresničljiva. Bogu hvala za ljudi, ki so to spoznali in bili pripravljeni zastaviti vse, tudi svoje življenje, da bi se priložnost za samostojnost spremenila v dejstvo. Bog naj bo usmiljen z vsemi, ki so umrli v času, ko je bilo treba samostojnost braniti z orožjem. Na koncu pa še tiha prošnja: Gospod, daj nam modrosti, da ne bomo gradili na sovraštvu, prepirljivosti, ljubosumnosti, jezi, častihlepnosti, pohlepu in nevoščljivosti, ampak na trdnih temeljih spoštovanja in sožitja. Gospod, daj nam zdrave pameti, da bomo videli, kaj nam je v resnično dobro.

Gospod Bog, blagoslovi Slovenijo, ki si nam jo podaril, in blagoslovi vse njene ljudi.

Molitev za izročitev in posvetitev slovenske domovine Jezusovemu in Marijinemu Srcu
Uvod Jože Plut

Molitev

Mati Marija, zarja odrešenja, slovenski škofje, v svetem letu usmiljenja, ob praznovanju 25-letnice samostojnosti in bližajoče se stoletnice fatimskih dogodkov, izročimo in posvetimo našo domovino tvojemu brezmadežnemu Srcu. Sprejmi nas v svoje materinsko varstvo in nas vodi k svojemu Sinu Jezusu, ki je luč sveta in edini Odrešenik, naše upanje in rešitev.

Gospod Jezus, po Marijinem brezmadežnem Srcu, v Svetem Duhu, izročimo in posvetimo tvojemu presvetemu Srcu našo domovino. Naj bomo vedno bolj predani in zvesti otroci nebeškega Očeta.

Izročimo in posvetimo ti vse kristjane v domovini in naše rojake po svetu, začenši od najslabotnejših, od še nerojenih do bolnih, invalidnih in ostarelih. Izročimo ti naše družine, naše otroke, našo mladino ter samske in ovdovele. Posebej te prosimo za neurejene, ranjene in razbite družine. Ozri se na mlade, ki iščejo smisel življenja, in na tiste, ki se izgubljajo v najrazličnejših omamah. Pomagaj brezposelnim, osamljenim in obupanim ter spodbudi k spravi vse nespravljene. Prosimo te za vse, ki so se oddaljili od vere. Po Marijini priprošnji sprejmi vse imenovane v svoje usmiljeno Srce, nas in vse duhovnike pa napravi za sodelavce tvojega usmiljenja.

Usmiljeni Odrešenik, pomnoži v nas in v vseh slovenskih kristjanih doma in po svetu svojo milost, da bomo obnovili svojo krstno posvetitev troedinemu Bogu, se odpovedali grehu, zapeljivosti zla in hudemu duhu. Verujemo naj vse, kar nam je Bog razodel in nas uči katoliška Cerkev. Podeli nam Duha ljubezni, da bomo živeli po evangeliju, spolnjevali tvojo zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega, Božje in cerkvene zapovedi, vredno prejemali zakramente, zlasti zakrament sprave in evharistije, ter se ravnali po nauku cerkvenega učiteljstva. Podpiraj nas, da bomo v moči Svetega Duha ter njegovih darov in karizem z veseljem in velikodušnostjo prisluhnili Božjemu klicu ter nanj odgovorili, sodelovali pri novi evangelizaciji ter prispevali k edinosti in rasti krajevne in vesoljne Cerkve.

Spodbujaj nas k molitvi in daj, da se bomo hranili z Božjo besedo in nebeškim Kruhom. Tako bomo, dobro pripravljeni, premagali vsako zlo in vedno izbrali življenje. Varuj nas v vseh nevarnostih in nas na priprošnjo Matere Marije po končanem zemeljskem romanju srečno pripelji v objem usmiljenega nebeškega Očeta. Amen.

Prošnje

Zahvale p. Tadej Strehovec OFM

Nagovor Lojzeta Peterleta, prvega predsednika slovenske vlade