Papeževa homilija: Če ne rečemo 'Oče', je naša molitev poganska

VATIKAN (četrtek, 16. junij 2016, RV) – Ko molimo Očenaš, čutimo njegov pogled na sebi. Tako je zatrdil papež Frančišek danes zjutraj, ko je daroval sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte. Med homilijo je poudaril tudi, da za kristjana molitve niso zgolj »čarobne besede«. Jezus je besedo »Oče« izgovoril v najmočnejših trenutkih svojega življenja.

Če ne rečemo »Oče«, je naša molitev poganska
Papež je o pomenu molitve v življenju kristjana začel govoriti izhajajoč iz današnjega evangeljskega odlomka, ki pripoveduje, kako je Jezus učence naučil moliti Očenaš. Prostor molitve je opredelil v eni sami besedi, to je »Oče«. Ta Oče ve, kaj potrebujemo, preden ga za to prosimo. Je Oče, ki nas skrivaj, na skrivnem posluša. Zato Jezus tudi svetuje, da bi molili na skrivnem.

Ta Oče nam daje identiteto otrok: »Kadar rečem 'Oče', pridem vse do korenin svoje identitete: moja krščanska identiteta je biti otrok in to je milost Duha. Nihče ne more reči 'Oče' brez milosti Duha. 'Oče' je beseda, ki jo je Jezus uporabil v najmočnejših trenutkih. Ko je bil poln veselja, vznemirjenosti: 'Oče, hvalim te, ker te stvari razodevaš otrokom.' Ali ko je jokal, pred grobom svojega prijatelja Lazarja: 'Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal.' Pa tudi kasneje, na koncu, v zadnjih trenutkih svojega življenja.«

V najmočnejših trenutkih, je povzel papež, Jezus reče: »Oče«. To je beseda, ki jo največ uporablja. Z Očetom se pogovarja, kar je pot molitve in po papeževem mnenju tudi »prostor molitve«. Če ne čutimo, da smo otroci, če ne rečemo »Oče«, je naša molitev poganska, je zgolj molitev besed.

Oče je vogalni kamen molitve
Seveda lahko molimo tudi k Mariji, angelom ali svetnikom, je nadaljeval papež Frančišek. Toda »vogalni kamen« molitve je Oče. Če molitve nismo sposobni začeti s to besedo, se ne bo izšla dobro: »Oče. In čutiti Očetov pogled na sebi, čutiti, da ta beseda 'Oče' ni potrata kakor so besede poganske molitve. Je klic k Tistemu, ki mi je dal identiteto otroka.« To je prostor krščanske molitve: Oče. Šele nato lahko molimo tudi k svetnikom in angelom, se udeležimo procesij ali romanj. Vse to je lepo, a začeti moramo z Očetom, v zavesti, da smo otroci in da imamo Očeta, ki nas ljubi in pozna vse naše potrebe: »To je prostor.«

Prostor molitve je »Oče«, ozračje molitve je »naš«
Papež se je zatem zaustavil še ob delu molitve Očenaš, v katerem Jezus omeni odpuščanje bližnjemu, kakor Bog odpušča nam. Če je prostor molitve »reči Oče, potem je ozračje molitve reči 'naš'«. Smo namreč bratje, družina. Spomnimo se, kaj se je zgodilo Kajnu, ki je sovražil Očetovega sina, svojega brata. Oče nam daje identiteto in družino. Zato je tako zelo pomembna sposobnost odpuščanja, pozabiti žalitve – tista zdrava navada: »Ah, pozabimo … Naj Gospod stori po svoje.« Pomembno je ne nositi v sebi zamere, nejevolje, želje po maščevanju.

Je Bog zame Oče?
Moliti k Očetu in vsem odpustiti, pozabiti žalitve, je najboljša molitev. Dobro je, če si včasih izprašamo vest glede tega: »Je Bog zame Oče, ga doživljam kot Očeta? In če ga ne čutim tako, prosim Svetega Duha, da bi me naučil doživljati ga tako. Sem sposoben pozabiti žalitve, odpustiti, pozabiti? In če nisem, prositi Očeta: 'Tudi ti so tvoji otroci, a storili so mi nekaj hudega … Pomagaj mi odpustiti!'« Tako si izprašajmo vest, je povabil sveti oče in zaključil: »'Oče' in 'naš' nam daje identiteto otrok ter družino, da bi v življenju hodili skupaj.«