Papež: Jezus ozdravlja z zdravilom ljubezni, nase sprejme naše trpljenje in ga odreši

TRG SV. PETRA (nedelja, 12. junij 2016, RV) – »'Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni' (Gal 2,19). Apostol Pavel uporablja zelo močne besede, da bi izrazil skrivnost krščanskega življenja. Vse je povzeto v velikonočni dinamiki smrti in vstajenja, ki jo prejmemo pri krstu. V resnici je vsak s potopitvijo v vodo, kot da bi s Kristusom umrl in bil pokopan (prim. Rim 6,3-4), ko pa pride ven, razodeva novo življenje v Svetem Duhu.« S temi besedami je papež Frančišek začel sveto mašo na Trgu sv. Petra med Jubilejem za bolnike in osebe s posebnimi potrebami.

To stanje ponovnega rojstva pa vključuje celotno bivanje, v vsakem njegovem vidiku. Tudi bolezen, trpljenje in smrt so vključeni v Kristusa in samo v Njem najdejo poslednji smisel. Danes, na jubilejni dan, posvečen vsem tistim, ki nosijo znamenje bolezni ali posebnih potreb, ta Beseda življenja dobi v tem našem občestvu poseben odmev.

Dejansko se moramo prej ko slej vsi soočiti, včasih spopasti tako s našo krhkostjo in boleznijo, kakor drugega. Koliko različnih obličij dobijo te povsem značilne in dramatične človeške izkušnje. V vsakem primeru pa le-te postavljajo na zelo oster in nujen način vprašanje o smislu bivanja. V našo dušo pa se lahko pretihotapi cinična drža, kakor da se lahko vse reši tako, da potrpimo ali pa računamo samo na lastne moči. Drugič spet, popolnoma nasprotno polagamo zaupanje v odkritja znanosti in pri tem mislimo, da v nekem koščku sveta zagotovo je zdravilo, ki je sposobno pozdraviti bolezen. Žal ni tako in če tudi bi to zdravilo obstajalo, bi bilo dosegljivo le redkim osebam.

Od greha ranjena človeška narava nosi v sebi vpisano resničnost omejenosti. Poznamo oporekanje, ki predvsem v teh časih pride na dan pred obliko bivanja, ki je pogojeno s težkimi fizičnimi omejitvami. Mnenje je, da bolna ali invalidna oseba ne more biti srečna, saj je nesposobna uresničiti način življenja, ki ga vsiljuje kultura uživanja in zabave. V obdobju, ko je nek način skrbi za telo postal množični mit in s tem posel, mora biti tisto, kar ni popolno, na nek način zatemnjeno, saj na nek način napada srečo in vedrino privilegiranih in postavlja pod vprašaj prevladujoči način. Bolje je, da te osebe živijo ločeno, skrite za kakšno ograjo, lahko tudi zlato, v rezervatih pietizma ali nudenja pomoči, samo zato, da ne bi ovirali ritma lažne blaginje. V nekaterih primerih pa celo, da se je potrebno čimprej znebiti jih, saj bodo postali nevzdržna ekonomska obremenitev v času krize. Toda v resnici, v kakšni prevari živi današnji človek, ko si zapira oči pred boleznijo ali prizadetostjo! Ne razume pravega smisla življenja, saj ta vsebuje tudi sprejemanje trpljenja in omejenosti. Svet ne bo postal boljši, če bo 'sestavljen' samo z na videz popolnimi osebami, da ne rečem 'našminkane' temveč ko bo več solidarnosti, medsebojnega sprejemanja in spoštovanja med človeškimi bitji. Kako resnične so apostolove besede: »Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil močne« (1 Kor 1,27).

Tudi današnji evangelij (Lk 7,36-8,3) nam predstavlja posebno situacijo slabosti. Grešnica je bila obsojena in potisnjena na rob. Jezus jo je sprejel in branil, »ker je močno ljubila« (v. 47). Takšen pa je bil Jezusov sklep, saj je pozoren na trpljenje in jok te osebe. Nežnost je znamenje ljubezni Boga, ki jo je prihranil za tiste, ki trpijo in so izključeni. Ne obstaja samo fizično trpljenje, med današnjimi najpogostejšimi bolezni je tudi razočaranje, ki se tiče duha. To trpljenje zajame dušo in jo napravi žalostno, saj ostane brez ljubezni. Ko imamo izkušnjo razočaranja ali izdaje v kakšnem pomembnem odnosu, tedaj odkrijemo, da smo ranljivi, slabotni, brez obrambe. Ob tem je skušnjava, da bi se zaprli sami vase zelo močna. Pri tem tvegamo, da zapravimo priložnost življenja, torej ljubiti ne glede na to, ljubiti ne glede na to.

Sreča, ki si jo vsakdo želi, se sicer izraža na veliko načinov, dosežemo pa jo samo, če smo sposobni ljubiti. Vedno gre za ljubezen, ni druge poti. Prav izziv pa je, kdo bolj ljubi. Koliko prizadetih in trpečih oseb se ponovno odpre za življenje, ko odkrijejo, da so ljubljeni. In koliko ljubezni lahko privre iz srca za en sam nasmeh. Zdravljenje z nasmehom. Tako bo krhkost postala naša tolažba in opora med osamljenostjo. Jezus nas je s svojim trpljenjem ljubil do konca (prim. Jn 13,1). Na križu je razodel ljubezen, ki se brezmejno podarja. Kaj še lahko očitamo Bogu glede naših bolezni in trpljenja, ki niso že vtisnjene v obličje njegovega križanega Sina. K telesnemu trpljenju so dodali še zasmehovanje, odrinjenost in pomilovanje, a On je odgovarjal z usmiljenjem, ki vse sprejema in vsem odpušča: »Po njegovih ranah smo ozdraveli« (Iz 53,5; 1 Pt2,24). Jezus je zdravnik, ki ozdravlja z zdravilom ljubezni, saj sprejme nase naše trpljenje in ga odreši. Vemo, da Bog razume naše slabosti, saj jih je v prvi osebi izkusil (prim. Heb 4,15).

Način kako živimo bolezen in prizadetost je pokazatelj ljubezni, ki smo jo pripravljeni ponuditi. Način, kako se soočimo s trpljenjem in omejitvami je kriterij naše svobode, s katero dajemo smisel izkušnjam življenja, tudi takrat, ko se nam zdijo nesmiselne in nezaslužene. Zato se ne pustimo vznemirjati ob teh preizkušnjah (prim. 1 Ts 3,3). Vemo namreč, da lahko v slabosti postanemo močni (prim. 2 Kor 12,10), in prejmemo milost, ki dopolni tisto, kar manjka v nas od Kristusovega trpljenja, v korist njegovemu telesu, ki je Cerkev (prim. Kol 1,24). Telo, ki po podobi telesa vstalega Gospoda, ohranja rane, znamenje težkega boja, a so rane, ki so za vedno z ljubeznijo spremenjene.

Ob zaključku svete maše pred molitvijo Angelovega češčenja je papež Frančišek spomnil na včerajšnjo beatifikacijo duhovnika Giacoma Abbonda in napovedal  popoldansko beatifikacijo Karoline Santocanale. Pozdravil je udeležence simpozija o gobavosti ter spomnil na današnji svetovni dan proti otroškemu delu.