S papežem Frančiškom skozi minuli teden (30. maj – 4. junij 2016)

Splošna avdienca: Ponižna in vztrajna molitev
»Potrebno se je naučiti ponovno najti pot do svojega srca, obuditi vrednost intimnosti in tišine, kajti ravno tam nas Bog srečuje in nam govori. Samo začenši od tam lahko srečamo druge in govorimo z njimi.« Frančiškove besede so iz njegove kateheze, ki jo je imel med sredino splošno avdienco. Govoril je ponižni in vztrajni molitvi, izhajal pa iz prilike o farizeju in cestninarju. »Prevzetnost ogroža vsako dobro delovanje, izprazni molitev, oddaljuje od Boga in od drugi,« je opozoril sveti oče. »Če ima Bog raje ponižnost, to ni zato, da bi nam vzel pogum. Ponižnost je nujen pogoj, da nas On lahko dvigne in da lahko tako izkusimo usmiljenje, ki napolnjuje naše praznine. Če molitev prevzetneža ne doseže Božjega srca, ga ponižnost ubogega na stežaj odpira.« Šibka točka Boga so namreč ubogi. »Pred ponižnim srcem Bog popolnoma odpre svoje srce.«

Jubilej duhovnikov: Jezusovo Srce in duhovnikovo srce
Minuli teden so v okviru svetega leta Usmiljenja v Rim priromali duhovniki z vsega sveta. Papež Frančišek je zanje imel enodnevne duhovne vaje s tremi meditacijami, ki so govorile o usmiljenju. Na praznik Presvetega Jezusovega Srca je zanje daroval tudi slovesno sveto mašo. Med homilijo je spregovoril o duhovnikovem srcu, ki mora biti oblikovano po Srcu Dobrega pastirja. Pastir, ki je oblikovan po Jezusu, ima svobodno srce in lahko zapusti svoje stvari. Ne dela obračuna za tisto, kar ima, in za ure, ko je delal. Ni računovodja duha, ampak je dobri samarijan, ki išče tistega, ki je v stiski. »Je pastir, ni nadzornik črede. Posveti se poslanstvu ne petdeset ali šestdeset odstotno, ampak z vsem, kar je. Ker se poda iskat, najde, in najde, ker tvega. Če pastir ne tvega, ne najde. Ne zaustavi se ob razočaranjih in ob naporih se ne preda; je namreč trdovraten v dobrem, maziljen z božjo trdovratnostjo, da se nihče ne izgubi. Zato ne le pušča odprta vrata, ampak gre ven iskat tistega, ki skozi vrata noče več vstopiti. Kakor vsak dobri kristjan in kot zgled za vsakega kristjana, je vedno 'v izhodu iz sebe'. Epicenter njegovega srca se nahaja zunaj njega: je razsrediščen od samega sebe, osrediščen je edino v Jezusu; ne privlači ga lastni jaz, ampak 'Ti' Boga in 'mi' ljudi.«

Prisluhnimo še nekaj mislim iz ene od papeževih meditacij, ki jih je imel za duhovnike: »Srce, ki je prejelo usmiljenje ni zakrpano srce, ampak je novo, na novo ustvarjeno srce.« To drugo stvarjenje je še bolj čudovito od prvega. To je srce, ki vé, da je bilo na novo ustvarjeno, ko se je z Božjim odpuščanjem raztopila njegova beda; je »srce, ki je prejelo usmiljenje in daje usmiljenje«. Doživi blagodejnost milosti na svoji rani in na svojem grehu; čuti, da usmiljenje pomirja njegovo krivdo, z ljubeznijo namaka njegovo sušo, ponovno prižiga njegovo upanje. In zato, kadar to srce ob istem času in z isto milostjo odpušča tistemu, ki mu kaj dolguje, in pomiluje tiste, ki so prav tako grešniki, se usmiljenje ukoreninja v dobro zemljo, kjer se voda ne porazgubi, ampak daje življenje. Pri izkazovanju tega usmiljenja, ki drugim popravlja krivdo, ni boljšega od tistega, ki ohranja živo izkušnjo, da je bil tudi sam predmet usmiljenja za to isto krivdo. »Najboljši spovednik je običajno tisti, ki se najbolje spoveduje. Skoraj vsi veliki svetniki so bili veliki grešniki ali pa so se, kakor sveta Terezika, zavedali, da je čista milost preprečila, da to niso bili.«

Diakoni predstavljajo Jezusovo zapoved ljubezni
»V medsebojni ljubezni učenci nadaljujejo poslanstvo, zaradi katerega je Božji Sin prišel na svet. S pomočjo Svetega Duha razumejo, da ta zapoved vsebuje služenje bratom in sestram.« Da bi lahko konkretno skrbeli za osebe, apostoli izberejo nekaj »diakonov«, torej strežnikov, je dejal papež med srečanjem s člani Mednarodnega centra za diakonat. »Diakoni na poseben način predstavljajo Jezusovo zapoved ljubezni: posnemati Boga v služenju drugim, posnemati Boga, ki je ljubezen in si celo drzne služiti nam.« Način Božjega delovanja, ki je delovanje s potrpežljivostjo, dobrohotnostjo, sočutnostjo in razpoložljivostjo, mora biti lastno tudi služabnikom: škofom kot naslednikom apostolov, duhovnikom, ki so njihovi sodelavci, in diakonom v njihovem konkretnem »streženju pri mizi« (Apd 6,2). Po papeževih besedah so ravno diakoni »obličje Cerkve v vsakdanjem življenju«, skupnosti, ki živi in hodi med ljudmi in kjer ni največji, kdor ukazuje, ampak kdor služi.

Misijonstvo – mistika svetnikov in mučenceva
»Rasti moramo v evangelizacijski gorečnosti,« je izpostavil papež Frančišek med srečanjem s člani Papeških misijonskih družb. Posvaril je pred nevarnostjo, da bi njihovo prizadevanje ostalo samo na organizacijski ravni, pri tem pa izgubilo strast, gorečnost. Na ta način bi namreč njihovo delo lahko opravljala neka nevladna organizacija. »Vi niste nevladna organizacija! Vaša zveza brez gorečnosti ne služi ničemur, brez mistike ne služi ničemur. In če moramo nekaj žrtvovati, žrtvujmo organizacijo, pojdimo naprej z mistiko svetnikov,« je spodbudil in pripomnil, da potrebujejo ravno to: »mistiko svetnikov in mučencev«. Velikodušno delo na področju formacije za trajno misijonstvo, ki ga opravljajo, ni samo navaden tečaj učenja, ampak mora biti umeščeno v ta »val misijonarske gorečnosti mučeniškega pričevanja«.