Jutranja sveta maša: Veselje in upanje spadata skupaj

VATIKAN (petek, 6. maj 2016, RV) – Kristjan bolečine ne anestezira, ampak jo živi v upanju, da nam bo Bog podaril veselje, katerega nam ne bo mogel nihče odvzeti. Papež Frančišek je med homilijo med jutranjo sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte razložil današnji evangeljski odlomek. V le-tem Jezus pred svojim trpljenjem učence opozori, da bodo žalostni, a da se bo njihova žalost spremenila v veselje. Pri tem uporabi podobo žene na porodu, ki je žalostna, ker je prišla njena ura. Ko pa se porodi dete, se ne spominja več stiske.

Upati v bolečini in radostiti se v veselju: »To je tisto, kar v našem življenju naredita veselje in upanje skupaj, kadar smo v stiskah, kadar imamo probleme, kadar trpimo. Ne gre za anestezijo.« Bolečina je bolečina, je poudaril sveti oče. Toda če je živeta z radostjo in upanjem, ti odpre vrata do tistega veselja, ki pride skupaj z novimi sadovi. Podoba, ki jo uporabi Gospod, nam mora pomagati v težavah. Tudi tistih, ki so zelo velike in zaradi katerih celo podvomimo v svojo vero. Kakor žena na porodu gremo z veseljem in upanjem lahko naprej, kajti po nevihti pride novi človek. In tisto veselje in upanje, kakor zatrdi Jezus, sta trajna, ne mineta.

Veselje in upanje spadata skupaj
Veselje in upanje spadata skupaj: »Veselje brez upanja je navadna zabava, je le prehodno veselje. Upanje brez veselja ni upanje, ne pride dlje od zdravega optimizma.« Veselje in upanje spadata skupaj; le skupaj povzročita tisto »eksplozijo«, o kateri Cerkev – tako rekoč brez sramežljivosti – pričuje v svoji liturgiji: »Raduje naj se tvoja Cerkev!« »Brez formalnosti. Kajti kadar je veselje močno, ni formalnosti, je veselje.«

Veselje in upanje nakazujeta izhod iz nas samih
Gospod nam pravi, da problemi v življenju bodo. Torej to veselje in upanje nista »karneval«, temveč nekaj drugega. »Veselje daje moč upanju in upanje cveti v veselju. Tako gremo naprej.« Ti dve krščanski vrlini pa nakazujeta tudi »izhod iz nas samih«. Kdor je vesel, se ne zapre vase. Upanje te vedno nekam vodi, je kakor sidro na obali neba, ki te vodi ven. Iti moramo ven iz sebe, z veseljem in upanjem, je ponovil sveti oče.

Gospodovo veselje je trajno
Nato je razložil, da nam karkoli, kakršnakoli težava, lahko odvzame človeško veselje. Toda Jezus nam želi podariti veselje, ki nam ga ne bo mogel odvzeti nihče. Je trajno in ostane tudi v najtemnejših trenutkih. Tako se je zgodilo po Gospodovem vnebovzetju. Ko je odšel, ga učenci niso več videli in z žalostjo so gledali v nebo. A angeli so jih prebudili. In v Lukovem evangeliju preberemo, da so bili spet veseli, bili so polni veselja. In sicer tistega veselja, ki izhaja iz vedenja, da je naša človeškost prvič vstopila v nebo. Tako upanje življenja in upanje, da bomo dosegli Gospoda, postane veselje, ki prevzema vso Cerkev.

Naj nam Gospod, je zaključil papež Frančišek, podari milost velikega veselja, ki bo izraz močnega upanja; in naj varuje to veselje in to upanje, da nam ju nihče ne bo mogel odvzeti.