Apd 15,1-2.22-29
Prišli pa so nekateri iz Judeje in učili brate: »Če se ne daste obrezati po Mojzesovi
uredbi, se ne morete odrešíti.« Pavel in Barnaba sta se jim odločno postavila po robu
in z njimi o tem nemalo razpravljala; sklenili so, naj Pavel in Barnaba in še nekaj
drugih od njih odpotujejo k apostolom in starešinam v Jeruzalem, da bi razjasnili
to sporno vprašanje.
Tedaj so apostoli in starešine z vso Cerkvijo sklenili, da izberejo iz svojih vrst dva moža in ju s Pavlom in Barnabom pošljejo v Antiohijo; to sta bila Juda s priimkom Bársaba in Sila, moža, ki sta uživala ugled med brati. Po njiju so poslali tole pismo: »Mi, apostoli in starešine, vaši bratje, pozdravljamo brate iz vrst poganov v Antiohiji, Siriji in Kilikiji! Slišali smo, da so vas nekateri od naših, čeprav jih za to nismo pooblastili, s svojimi besedami zbegali in zasejali nemir v vaše duše. Zato smo soglasno sklenili, da izberemo in pošljemo k vam nekaj mož skupaj z našima dragima Barnabom in Pavlom, ki sta svoje življenje zastavila za ime našega Gospoda Jezusa Kristusa. In poslali smo torej Juda in Sila, ki naj vam to tudi ustno sporočita. Sveti Duh je sklenil in mi z njim, da vam ne nalagamo nobenega drugega bremena kakor tale nujna določila: vzdržite se tega, kar je bilo žrtvovano malikom, krvi in mesa zadavljenih živali in nečistovanja. Če se boste tega varovali, boste prav ravnali. Pozdravljeni!«
Raz 21,10-14.22-23
Nato me je angel v duhu odnesel na veliko in visoko goro ter mi pokazal sveto mesto
Jeruzalem, ki je prihajalo z neba od Boga in je imelo Božje veličastvo. Njegov sijaj
je bil podoben najdražjemu kamnu, kamnu, kakor je kristalni jaspis. Mesto je imelo
veliko in visoko obzidje, v njem je bilo dvanajst vrat, na vratih je bilo dvanajst
angelov in na njem so bila napisana imena, ki so imena dvanajstih rodov Izraelovih
sinov. Troje vrat je gledalo proti vzhodu, troje vrat proti severu, troje vrat proti
jugu in troje vrat proti zahodu. Obzidje mesta je slonelo na dvanajstih temeljnih
kamnih, na njih pa je bilo dvanajst imen dvanajstih Jagnjetovih apostolov. Svetišča
nisem videl v njem, kajti njegovo svetišče je Gospod, Bog, vladar vsega, in Jagnje.
Mesto ne potrebuje ne sonca ne lune, da bi mu svetila, kajti razsvetljuje ga Božje
veličastvo in njegov svetilnik je Jagnje.
Jn 14,23-29
Jezus je odgovoril in mu (Judu, ne Iškarjotu) rekel: »Če me kdo ljubi, se bo držal
moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor
me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta,
ki me je poslal. To sem vam povedal, ko sem bil pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki
ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in vas spomnil vsega, kar sem
vam povedal. Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; jaz vam ga dajem, a ne, kakor ga
daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. Slišali ste, da sem vam rekel:
›Odhajam in pridem k vam.‹ Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj
je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali,
ko se zgodi.
Razlaga cerkvenih očetov
Apd 15,1-2.22-29
Sv. Janez Krizostom pravi: »Osrednje vprašanje Lukove pripovedi in tudi Pavlovega
pridiganja je vprašanje obreze poganov. Pavel namreč že od vsega začetka zagovarja
stališče, da obreza ni več potrebna. Zato se jim je zdelo, da Pavel ni vreden vere,
saj so verjeli bolj tistim, ki so bili v Jeruzalemu. Pavel se je torej odpravil na
pot v to mesto, a ne zato da bi zvedel tisto, kar morda še ni vedel, temveč da bi
prepričal tiste, ki so mu nasprotovali, da se tudi tisti, ki so v Jeruzalemu strinjajo
z njim.« Sv. Janez Krizostom ob razlagi apostolskega pisma bratom v Antiohijo pokaže
na veliko vrednost izročila ter nauka prejetega od očetov. »Ti so namreč preprečili,
da bi se nauk naše vere izrodil v herezijo. Pavel ni bil poslan sam ali z Barnabo
temveč skupaj z drugimi člani Cerkve zato, da ne bi bilo dvomov glede tega.« Sv. Beda
Častitljivi razlaga: »Voljo apostolov spremlja navzočnost Svetega Duha, ki jih navdihuje,
kako naj govorijo in delujejo pred vernim ljudstvom.« Sv. Ciril Jeruzalemski dodaja:
»Tako so brez dvoumnosti izjavili, čeprav so besede napisali ljudje torej apostoli,
je ta predpis dal Sveti Duh.« Origen o tem še pravi: »Predpisi dani kristjanom so
namreč pravično merilo morale in postave, kateri je bil dodan predpis samo glede tistih
stvari, o katerih se človeška zakonodaja še ni izrekla, a za katere se zdi, da so
v soglasju z vero.«
Misli Benedikta XVI.
Nova zaveza nam predstavlja Kristusa, kot Očetovega poslanca. Jezus, še posebej v
Janezovem evangeliju, večkrat govori o sebi v odnosu z Očetom, ki ga je poslal na
svet. Tako tudi v današnjem besedilu Jezus pravi: »in beseda, ki jo slišite, ni moja,
ampak od Očeta, ki me je poslal« (Jn 14,24). Dragi prijatelji, v tem trenutku smo
povabljeni, usmeriti pogled na Njega, saj poslanstvo Cerkve obstaja samo kot nadaljevanje
Kristusovega poslanstva: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam« (Jn 20,21).
Evangelist zelo jasno prestavi, da se ta izročitev poslanstva zgodi v Svetem Duhu:
»In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: 'Prejmite Svetega Duha!'«
(Jn 20,22). Jezusovo poslanstvo se je dopolnilo v ljubezni. On je namreč prižgal na
svetu ogenj Božje ljubezni (prim. Lk 12,49).
All the contents on this site are copyrighted ©. |