Švica: Družba je človeška, ko zagotovi prostor tudi najmanjšim

ŠVICA (torek, 26. april 2016, RV) – 5. junija se bo v Švici na referendumu odločalo o zakonskem osnutku glede spremembe zakona, ki med drugim zadeva predimplantacijsko genetsko diagnostiko. Le-ta je bila preteklega junija že sprejeta, s čimer je bila zdravnikom dana prosta pot za raziskave na človeških zarodkih zunaj materinega telesa, torej preden pride do presaditve v maternico. In sicer z namenom, da bi se prepričali o odsotnosti morebitnega prenosa bolezni ali težke prizadetosti.

Katoliška Cerkev v Švici se je na to odločitev takoj odzvala. V zadnjih mesecih je opozarjala predvsem na tveganje evgeničnih odstopanj pri dotičnih raziskavah. »Gre za tehniko selekcije zarodkov,« je zapisano v izjavi Komisije za bioetiko Švicarske škofovske konference, »pridobljenih z umetno oploditvijo. Zarodki, ki niso vneseni v maternico, so nato uničeni, zamrznjeni ali uporabljeni v raziskovalne namene.« Odobriti te raziskave po besedah škofov dejansko pomeni »izbirati, kdo si zasluži živeti in kdo ne«.

Nadalje škofje izpostavljajo tri probleme. Prvi je, da zakonski osnutek predvideva razširitev izvajanja teh raziskav, ki bi bile s tem omogočene vsem, ne le parom, ki so nosilci težkih dednih bolezni. Poleg tega določa, da genetska bolezen, kot je na primer Downov sindrom, upravičuje selekcijo, s tem pa tudi »stigmatizacijo oseb«.

Kot drugo, zakonski osnutek predvideva ohranjanje zarodkov z zamrzovanjem. Gre za »postopek, ki zarodek obravnava kot objekt,« poudarjajo škofje. S tem na radikalen način posegamo v zgodovino človeškega bitja in gremo proti njegovemu dostojanstvu. Tretji problem pa je, da zakonski osnutek samovoljno število zarodkov v umetni oploditvi s tri zvišuje na dvanajst. Škofje tako opozarjajo na tveganje nadaljnjega razvoja, saj ni ničesar, kar bi nakazovalo, da se bodo dotične raziskave ustavile na sedanji stopnji.

Na osnovi vsega tega Komisija za bioetiko tako zatrjuje, da zakonski osnutek ne spoštuje neodtujljivega dostojanstva človeškega bitja. Obenem pa še spominja, da je družba zares pristno človeška takrat, ko se navkljub trpljenju in bolezni pokaže sposobno sprejeti vsako osebo v njenem dostojanstvu in ko zagotovi prostor tudi najmanjšim in najbolj ranljivim.