S papežem Frančiškom skozi minuli teden (18. - 23. april 2016)

Splošna avdienca: Ločiti med grehom in grešnikom
»Dragi bratje in sestre, bodimo hvaležni za dar vere. Zahvalimo se Gospodu za njegovo tako veliko ljubezen. Pustimo, da se Kristusova ljubezen razlije v nas. Iz te ljubezni učenec zajema in na njen postavlja temelj. S to ljubeznijo se vsak lahko hrani. S hvaležno ljubeznijo, ki jo mi razlivamo na svoje brate in sestre, v svoje domove, družine, družbo, se tako vsem sporoča Gospodovo usmiljenje.« Frančiškove spodbudne besede so iz kateheze, ki jo je imel v sredo med splošno avdienco. Oprl se je na svetopisemski odlomek iz Lukovega evangelija. Jezus se nahaja v hiši farizeja Simona, ko vstopi neka žena, vsem poznana kot grešnica. Skloni se k Jezusovim nogam in začne jokati. Njene solze zmočijo Jezusove noge, ona pa jih briše s svojimi lasmi. Zatem jih poljubi in mazili z dišavnim oljem.

Farizej si ne more predstavljati, da se Jezus pusti ''omadeževati'' z grešniki. Misli, da če bi zares bil prerok, bi jih moral poznati in se držati stran od njih. »Ta drža je tipična za določen način razumevanja religije,« je dejal papež. »Izvira iz predstave, da sta si Bog in greh v radikalnem nasprotju. Božja beseda pa nas uči, da ločujemo med grehom in grešnikom: z grehom ni treba popuščati, medtem ko smo grešniki – in to smo vsi! – kakor bolniki, ki jih je treba zdraviti. In da bi jih ozdravili, se jim mora približati zdravnik, jih pogledati, se jih dotakniti. Bolnik pa, seveda, da bi ozdravel, mora priznati, da potrebuje zdravnika!«

Pri papežu člani Italijanske Karitas
S papežem Frančiškom so se v minulem tednu srečali udeleženci simpozija za člane Italijanske Karitas. Sveti oče jih je spodbudil k odkrivanju vedno novih vidikov pastoralnega dela, da bi lahko na najboljši način odgovorili Gospodu, ki nam prihaja naproti v obrazih in zgodbah bratov in sester v stiski. Stoji na vratih naših src in skupnosti ter čaka, da kdo odgovori na njegovo nevsiljivo in vztrajno trkanje: čaka ljubezen, ki je »ljubkovanje Gospodovega usmiljenja«; ljubkovanje, ki po ''roki'' Cerkve izraža Očetovo nežnost in bližino. Usmiljenje članov Karitas naj bo v današnjem kompleksnem svetu »pozorno in poučeno; konkretno in kompetentno, zmožno analizirati, raziskovati, proučevati in premišljevati«, kot jim je dejal Frančišek. Prav tako naj bo »osebno, a tudi skupnostno; zanesljivo v moči verodostojnosti, ki je evangeljsko pričevanje«; obenem naj bo »organizirano in razvito, da bi nudilo vedno bolj precizne in skrbne usluge«. Usmiljenje naj bo »obzirno in prijetno, polno pomembnih odnosov; odprto za vse, skrbno pri vabljenju malih in revnih tega sveta, naj prevzamejo aktivni del v skupnosti, ki ima svoj vrh v nedeljski evharistiji«. Kajti revni so povabilo, ki ga Bog daje Cerkvi, da bi rasla v ljubezni in zvestobi.

Smučarji prispevajo k formaciji družbe
Papež se je srečal z okoli sto smučarji in smučarskimi delavci avstrijske smučarske zveze. V kratkem pozdravnem nagovoru jih je označil kot zgled mnogim mladim. Predvsem pa predstavljajo integracijo, ne samo zaradi športnih dogodkov, temveč zaradi kreposti in vrednot, ki jih šport predstavlja: prizadevanje, vztrajnost, odločnost, poštenost, solidarnost in ekipni duh. »S svojim zgledom prispevate k formaciji družbe. Bodite vedno glasniki združevalne moči športa ter gostoljubnosti. In ko se boste vrnili v naravno bogastvo vaše dežele, bodite glasniki ohranjanja okolja ter lepote Božjega stvarstva,« jim je dejal sveti oče.

Frančiškove jutranje homilije v Domu svete Marte
Sveti oče je med jutranjimi mašami, ki jih je v minulem tednu daroval v kapeli Doma svete Marte, govoril o hoji za Jezusom, spodbudil je k spominjanju trenutkov Božje navzočnosti v svojem življenju ter poudaril, da je pomembno biti kristjan upanja, ki zares veruje v oznanilo o Kristusovem vstajenju. Med eno od homilij pa je spodbudil, naj odpremo srce in Očetu pustimo, da nas pritegne k Jezusu. Kristjan, ki ne dopusti, da bi ga Oče pritegnil k Jezusu, je namreč kristjan, ki živi v stanju sirote. »Jezus nas vabi, da smo njegovi učenci,« je dejal papež Frančišek. »A da bi to bili, moramo Očetu pustiti, da nas pritegne k Jezusu. Ponižna molitev otroka, ki jo lahko izrečemo, je: 'Oče, pritegni me k Jezusu; Oče, vodi me k poznavanju Jezusa.' In Oče bo poslal Svetega Duha, da nam odpre srce in nas povede k Jezusu. Kristjan, ki ne dopusti, da bi ga Oče pritegnil k Jezusu, je kristjan, ki živi v stanju sirote. Mi pa imamo Očeta. Nismo sirote.«