VATIKAN (torek, 19. april 2016, RV) – »Nadaljevati je potrebno
s pogumom: 'Tujec sem bil in ste me sprejeli' (Mt 25,35). Tujec sem bil … Vsakdo izmed
vas, begunci, ki trkate na naša vrata, ima obličje Boga, je Kristusovo meso.«
Tako je papež Frančišek spodbudil begunce, pa tudi prostovoljce, delavce in prijatelje
Centra Astalli, ki je danes praznoval 35. obletnico svojih aktivnosti. Gre za jezuitsko
ustanovo, namenjeno pomoči beguncem v Italiji, katere dejavnost je po papeževih besedah
predvsem »hoditi skupaj«, kar je »lepo in pravično«. Sveti oče je
zbranim na današnjem praznovanju poslal video sporočilo.
Tujec sem bil …
»Vaša izkušnja bolečine in upanja nas spominja,
da smo vsi tujci in romarji na tej zemlji in da nas je nekdo sprejel z velikodušnostjo,
brez vsake zasluge. Nekdo, ki je kakor vi zbežal iz svoje domovine zaradi zatiranja,
vojne, narave, ki sta jo izmaličila onesnaženje in opustošenje, ali zaradi krivične
razdelitve virov planeta, je brat, s katerim moramo deliti kruh, dom, življenje.«
»Prevečkrat vas nismo sprejeli,« je nadaljeval papež. »Oprostite za zaprtost
in brezbrižnost naših družb, ki se bojijo spremembe življenja in mentalitete, kateri
zahteva vaša prisotnost. Obravnavani ste kot breme, problem, strošek, a ste, nasprotno,
dar. Ste pričevanje, kako zna naš milostljivi in usmiljeni Bog preoblikovati zlo in
krivico, zaradi katerih trpite, v dobro za vse. Kajti vsakdo izmed vas je lahko most,
ki povezuje oddaljena ljudstva, ki omogoča srečanje med različnimi kulturami in verstvi,
pot, kako ponovno odkriti našo skupno človeškost.«
… in ste me sprejeli
»… in ste me sprejeli. Tujec sem bil in ste me
sprejeli.« Center Astalli – kot je nadaljeval papež Frančišek – je konkreten
in vsakdanji zgled tega sprejemanja. Porodil se je iz preroškega pogleda p. Pedra
Arrupeja. Bil je njegov »labodji spev« v nekem centru za begunce v Aziji.
»Hvala vsem vam, ženske in moški, laiki in redovniki, delavci in prostovoljci,
saj z dejstvi dokazujete, da je pot manj strašna, če se hodi skupaj.«
Papež jih je spodbudil k nadaljevanju. Petintrideset let je samo začetek neke poti, ki je vse bolj potrebna: edine poti do pomirjenega sožitja: »Vedno bodite pričevalci lepote srečanja. Pomagajte naši družbi poslušati glas beguncev. Še naprej pogumno hodite ob njihovi strani, spremljajte jih in pustite, da tudi oni vodijo vas: begunci poznajo poti, ki vodijo do miru, kajti poznajo trpek vonj vojne.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |