S papežem Frančiškom skozi minuli teden (11. – 16. april 2016)

Na otoku Lezbos: Prebudi nas iz spanja brezbrižnosti!
»Lepo prosim, da me spremljate z molitvijo, prosite za luč in moč Svetega Duha in za materinsko priprošnjo Device Marije.« Tako je ob koncu sredine splošne avdience papež Frančišek zaprosil za molitveno podporo za svoj obisk na grškem otoku Lezbos. Le-ta se je nato odvil v soboto, 16. aprila.

»Danes sem želel biti z vami. Želim vam povedati, da niste sami … Poznate bolečino, ko ste morali za sabo pustiti vse, kar vam je bilo ljubo, in – kar je morda še najtežje – ne da bi vedeli, kaj bo s sabo prinesla prihodnost.« Tako je sveti oče spodbudil begunce med obiskom sprejemnega centra Moria. Obiskal jih je skupaj z ekumenskim patriarhom Bartolomejem in pravoslavnim nadškofom Aten in vse Grčije Hieronimom, in sicer »preprosto zato, da bi bil z njimi in prisluhnil njihovim zgodbam«: »Prišli smo, da bi pozornost sveta usmerili na to težko humanitarno krizo in prosili za njeno rešitev.« Papež je nadalje izrazil upanje, da bo svet postal pozoren na te zares tragične in obupne situacije ter bo odgovoril na način, vreden naše skupne človečnosti. Bog je ustvaril človeški rod tako, da bi oblikoval eno samo družino. Kadar kakšen naš brat ali sestra trpi, se to dotakne vseh. Vsi iz izkušnje vemo, kako nekatere osebe z lahkoto ignorirajo trpljenje drugih in celo izkoriščajo ranljivost. Vemo pa tudi, da te krize lahko iz nas potegnejo najboljše. To so migranti lahko videli pri sebi in pri grškem prebivalstvu, ki je kljub svojim težavam velikodušno odgovorilo na njihove potrebe. Papež Frančišek je tako spodbudil k upanju: »To je sporočilo, ki vam ga želim pustiti: ne izgubite upanja! Največji dar, ki vam ga lahko damo, je ljubezen: usmiljen pogled, pozorno poslušanje in razumevanje, spodbudna beseda, molitev.«

»Bog usmiljenja,
prosimo te za vse može, žene in otroke,
ki so umrli, potem ko so v iskanju boljšega življenja
zapustili svojo domovino.
Čeprav so številni grobovi njih brezimni,
pa je Tebi vsak od njih poznan, ljubljen in izbran.
Naj jih nikoli ne pozabimo, temveč naj počastimo njihovo žrtev
in sicer bolj z dejanji kot z besedami.
Izročamo ti vse tiste, ki so dokončali to potovanje,
prenašajoč pri tem strah, negotovost, ponižanje,
z namenom, da prispejo v varen in od njih zaželen kraj.
Kakor nisi zapustil svojega Sina,
ko sta ga Marija in Jožef peljala na varen kraj,
tako bodi sedaj blizu tem svojim sinovom in hčeram
po naši nežnosti in naši njih zaščiti.
Stori, da bomo lahko s tem, ko poskrbimo za njih, pospeševali svet,
kjer ne bo nihče prisiljen zapustiti svoj dom
in kjer bomo lahko vsi živeli v svobodi, dostojanstvu in miru.
Bog usmiljenja in Oče vseh,
prebudi nas iz spanja brezbrižnosti,
odpri nam oči za njihovo trpljenje
in reši nas neobčutljivosti,
v katero smo zapadli zaradi posvetnega blagostanja in zagledanosti vase.
Navdihni vse nas: narode, skupnosti ter posameznike,
da bomo prepoznali v vseh teh, ki prispejo na naše obale,
da so naši bratje in sestre.
Pomagaj nam podeliti z njimi blagoslov,
ki smo ga prejeli iz tvojih rok,
in prepoznati, da smo skupaj kot ena človeška družina,
vsi migranti in popotniki upanja naproti Tebi,
našemu pravemu domu,
kjer bo obrisana vsaka solza,
in bomo v miru ter na varnem v tvojem objemu.«
Tako so odmevale papeževe besede med molitvijo med srečanjem s prebivalci otoka in skupnostjo katoličanov v pristanišču na Lezbosu.

Otoškemu prebivalstvu je sveti oče dejal, da je zaskrbljenost institucij in ljudi v Grčiji in v drugih evropskih državah razumljiva in legitimna. »Pa vendar,« je izpostavil, »nikoli se ne sme pozabiti, da migranti, še preden so številke, so osebe, so obrazi, imena, zgodbe. Evropa je domovina človekovih pravic, in kdorkoli stopi na evropsko zemljo, bi jih moral izkusiti, tako bi se tudi bolje zavedal dolžnosti, ki jih sam mora spoštovati in braniti. Žal pa nekaterim, med njimi mnogim otrokom, niti ni uspelo prispeti: življenje so izgubili v morju, postali so žrtve nečloveškega potovanja in bili podvrženi trpinčenju nizkotnih mučiteljev.« Papež Frančišek je nadaljeval, da prebivalci Lezbosa dokazujejo, kako v tej deželi, ki je zibelka civilizacije, še vedno utripa srce človeštva, ki zna najprej prepoznati brata in sestro; človeštva, ki hoče graditi mostove in beži pred iluzijo, da nam postavljanje ograd daje večjo varnost. Zbranim se je papež tako zahvalil, da znajo biti »varuhi človeštva«, da »nežno skrbijo za Kristusovo meso, ki trpi v najmanjšem bratu, lačnem in tujcu«, ki so ga oni sprejeli.

Papež Frančišek je na grškem otoku Lezbosu skupaj s patriarhom Bartolomejem in pravoslavnim nadškofom Hieronimom podpisal skupno izjavo. V tem dokumentu so trije voditelji Cerkva med drugim pozvali: »Skupaj prosimo za konec vojne in nasilja na Bližnjem Vzhodu, za pravičen in dolgotrajen mir ter za dostojanstveno vrnitev tistih, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove. Verske skupnosti pa prosimo, naj povečajo prizadevanja za sprejem, pomoč in varstvo beguncev katere koli vere, da bo tako z njihovimi pobudami koordinirana pomoč verskih in civilnih organizacij. Vse države pozivamo, naj, dokler traja ta negotovost, omogočijo začasen azil in podelijo status begunca vsem, ki to res so, ter da povečajo napore pri njih pomoči in da si prizadevajo skupaj z moškimi in ženskami dobre volje za hiter konec potekajočih spopadov.«

Sredina kateheza: Usmiljenja hočem in ne žrtve
»Usmiljenja hočem in ne žrtve.« Te besede pa so bile v središču papeževe sredine splošne avdience. »Da smo kristjani, nas ne naredi brezhibnih,« je zatrdil. »Kakor cestninar Matej, vsak med nami, kljub svojim grehom, zaupa v Gospodovo milost.« S tem, ko je Jezus poklical Mateja, je grešnikom pokazal, da ne gleda na njihovo preteklost, socialni položaj, zunanja pravila, ampak jih odpira za novo prihodnost. »Dovolj je odgovoriti na povabilo s ponižnim in iskrenim srcem. Cerkev ni skupnost popolnih, ampak skupnost učencev na poti, ki hodijo za Gospodom, ker so se prepoznali kot grešniki in kot potrebni njegovega odpuščanja. Krščansko življenje je torej šola ponižnosti, ki odpira za milost.« Takšnega obnašanja ne more sprejeti nekdo, ki se ima za »pravičnega« in boljšega od drugih. Ošabnost in napuh ne dovolita, da bi se videl kot potreben zveličanja, ampak preprečujeta videti usmiljeno Božje obličje ter delovati z usmiljenjem. Sta kakor zid, ki preprečuje odnos z Bogom. »Jezusovo poslanstvo pa je ravno to: priti iskat vsakega med nami, da bi ozdravil naše rane in nas poklical, naj mu sledimo z ljubeznijo.« »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni,« je povedal sam Jezus. »Pred Jezusom ni noben grešnik izključen, kajti ozdravljajoča Božja moč ne pozna bolezni, ki je ne bo mogla ozdraviti.«

Papeškemu škotskemu kolegiju: Ljubite Jezusa nad vsako stvarjo!
S papežem Frančiškom so se v četrtek srečali gojenci in vodstvo Papeškega škotskega kolegija. Med drugim jim je namenil besede: »Ljubite Jezusa nad vsako stvarjo! Delajte na način, da bo vaš 'da' zaznamovan s trdnim sklepom popolne predanosti duhovniški formaciji ter vas bodo vaša leta v Rimu pripravila na vrnitev na Škotsko in na darovanje vašega življenja.«

Udeležencem konference o nenasilju in miru: Do miru preko srečanj in sprave
V minulem tednu je v Rimu potekala konferenca o nenasilju in miru. Udeležencem je papež poslal sporočilo. V njem je izpostavil, da si je za »resnični mir« treba prizadevati »preko srečanj med konkretnimi osebami« in sprave med narodi in skupinami, ki so si nasprotni v ideoloških stališčih. Zavzemati se je treba za uresničitev »pravičnosti, za katero osebe, družine, narodi in države čutijo, da imajo do nje pravico na družbeni, politični in ekonomski ravni«.

Jutranje svete maše: Protagonist je Sveti Duh
Štirikrat v tem tednu pa je papež Frančišek zjutraj daroval sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte. Med homilijami se je zaustavljal predvsem ob odlomkih iz Apostolskih del: »Spomnimo se, da protagonisti teh zgodb niso ne pismouki, ne Štefan, ne Filip, ne evnuh, ne Savel … Je Sveti Duh. Protagonist Cerkve je Sveti Duh, ki vodi Božje ljudstvo.«