Lezbos: Papež pozval k odgovornosti, solidarnosti in sodelovanju

LEZBOS (sobota, 16. april 2016, RV) – Papež Frančišek, ekumenski patriarh Bartolomej in pravoslavni nadškof Aten in vse Grčije Hieronim so v begunskem centru Moria kosili skupaj z nekaj begunci. Popoldanski program pa se je nadaljeval v osem kilometrov od Morie oddaljenem pristanišču glavnega mesta Mitilene. Na sedežu tamkajšnje obalne straže je potekalo srečanje s prebivalci Lezbosa in katoliško skupnostjo.

Papež Frančišek je zbrane nagovoril ter najprej gršemu narodu izrazil svoje občudovanje, da je kljub velikim težavam, s katerimi se sam spoprijema, znal imeti odprti srce in vrata. »Mnoge preproste osebe so dale na razpolago tisto malo, kar so imele, da bi to delile s tistim, ki je ostal brez vsega,« je zatrdil sveti oče ter dodal, da bo Bog znal povrniti to velikodušnost, kakor tudi velikodušnost mnogih drugih narodov, ki so od prvih trenutkov z veliko razpoložljivostjo sprejemali mnoge prisilne migrante. Izpostavil je tudi velikodušno navzočnost mnogih prostovoljcev in številnih združenj, ki skupaj z javnimi institucijami nudijo pomoč ter tako konkretno izražajo bratsko bližino.

Papež je pozval »k odgovornosti in solidarnosti v tej tako dramatični situaciji«. Mnogi prebežniki, ki se nahajajo na otoku Lezbos in na različnih delih Grčije, živijo v kritičnih razmerah, v tesnobi in strahu, včasih v obupu zaradi materialne stiske in negotove prihodnosti. Zaskrbljenost institucij in ljudi v Grčiji in v drugih evropskih državah je po Frančiškovih besedah razumljiva in legitimna. »Pa vendar,« je izpostavil, »nikoli se ne sme pozabiti, da migranti, še preden so številke, so osebe, so obrazi, imena, zgodbe. Evropa je domovina človekovih pravic, in kdorkoli stopi na evropsko zemljo bi jih moral izkusiti, tako bi se tudi bolje zavedal dolžnosti, ki jih sam mora spoštovati in braniti. Žal pa nekaterim, med njimi mnogim otrokom, niti ni uspelo prispeti: življenje so izgubili v morju, postali so žrtve nečloveškega potovanja in bili podvrženi trpinčenju nizkotnih mučiteljev.«

Nadaljeval je, da prebivalci Lezbosa dokazujejo, kako v tej deželi, ki je zibelka civilizacije, še vedno utripa srce človeštva, ki zna najprej prepoznati brata in sestro; človeštva, ki hoče graditi mostove in beži pred iluzijo, da nam postavljanje ograd daje večjo varnost. »Pregrade namreč, namesto da bi pomagale k pravemu napredku narodov, ustvarjajo delitve; delitve pa prej ali slej povzročijo spore,« je poudaril.

Da bi zares bili solidarni s tistim, ki je prisiljen bežati iz lastne domovine, je najprej treba odstraniti razloge za to dramatično stvarnost. Kot je zatrdil, ni dovolj omejiti se na težke okoliščine nekega trenutka, ampak je treba razviti politike širokega obsega, ne pa enostranskih. »Predvsem je nujno potrebno vzpostaviti mir tam, kjer je vojna prinesla uničenje in smrt, ter preprečiti, da bi se ta rak razširil drugje,« je bil jasen papež Frančišek. Za to pa se je treba odločno zoperstaviti širjenju in trgovanju z orožjem in z njim povezanimi spletkami, pogosto skritimi. Vsem, ki sledijo načrtom sovraštva in nasilja, je treba odvzeti vsako podporo. »Namesto tega je treba neutrudno podpirati sodelovanje med državami, mednarodnimi organizacijami in humanitarnimi ustanovami, ne izolirati, ampak podpreti tiste, ki se spoprijemajo z izrednim stanjem,« je odločno poudaril. Ponovno je izrazil željo, da bi prvi svetovni humanitarni vrh, ki bo prihodnji mesec potekal v Istanbulu, bil uspešen.

Vse to pa se po papeževem prepričanju lahko stori samo skupaj: »Skupaj se lahko in se morajo iskati človeka vredne rešitve na kompleksno vprašanje beguncev.« Pri tem je nenadomestljiv prispevek Cerkva in verskih skupnosti. Današnji prihod papeža, patriarha Bartolomeja in nadškofa Hieronima na Lezbos je pričevanje o njihovi pripravljenosti po nadaljevanju sodelovanja, da ta izziv ne bi postal povod za spor, ampak »priložnost za rast civilizacije ljubezni«.

»Dragi bratje in sestre,« je ob koncu zatrdil papež Frančišek, »pred tragedijami, ki človeštvu zadajajo rane, Bog ni brezbrižen, ni oddaljen. On je naš Oče, ki nas podpira pri snovanju dobrega in zavračanju zla. Ne le da nas podpira, v Jezusu nam je pokazal pot miru. Pred zlom sveta je postal naš služabnik. S svojim služenjem ljubezni je rešil svet. To je resnična moč, ki rojeva mir.« Samo kdor služi z ljubeznijo, gradi mir. Služenje nam pomaga, da izstopimo iz sebe in skrbimo za druge; ne dopušča, da bi osebe in stvari propadle, ampak jih zna varovati, presega pogosto odejo brezbrižnosti, ki zamegljuje naše misli in srca. Papež se je zbranim ponovno zahvalil, da znajo biti »varuhi človeštva«, da »nežno skrbijo za Kristusovo meso, ki trpi v najmanjšem bratu, lačnem in tujcu«, ki so ga oni sprejeli.

Govoru papeža Frančiška je sledila spominska slovesnost za vse žrtve migracije. Papež, Bartolomej in Hieronim so zanje zmolili molitev. Sledila je minuta tišine. Ob koncu so trije verski voditelji v morje spustili lovorove vence.

Tik pred odhodom nazaj v Rim se je papež Frančišek na letališču še zasebno srečal najprej Hieronim, zatem Bartolomejem ter še enkrat s Ciprasom. Ob 15.15 po krajevnem času je poletel nazaj proti Italiji. Pristanek na rimskem letališču Ciampino je predviden ob 16.30.