Župnik Kiskinis z Lezbosa: Katoliška vera ni abstraktna, temveč konkretna

LEZBOS (četrtek, 14. april 2016, RV) – Migranti so človeške osebe, ki imajo svoje zgodbe, sanje in imena. Zato jih je potrebno obravnavati z dostojanstvom. Tako poudarja Leone Kiskinis, edini katoliški župnik z grškega otoka Lezbos. Le-tega bo to soboto, 16. aprila, obiskal papež Frančišek. Njegovo potovanje bo po Kiskinisovih besedah pričevanje, da migranti niso samo številke za prešteti v sprejemnem centru. Sveti oče vse od začetka pontifikata nudi znamenja bližine do odrinjenih in tistih, ki so brez dostojanstva. Spomnimo se le njegovega prvega potovanja, ko je šel na Lampeduso, da bi bil blizu beguncem iz Afrike.

Sprejem v »domovini človekovih pravic«
Župnik Kiskinis za Radio Vatikan pove, da bo tudi obisk Lezbosa znamenje. V prvi vrsti že s tem, da je bil izbran prav ta otok in ne kakšen drugi del Grčije. Ta odločitev gotovo ni bila naključna. »Kajti navkljub prisotnosti oblasti, institucij, nevladnih organizacij, je lokalno prebivalstvo – preproste osebe – pokazalo bratstvo, človeškost, ki je doslej tu ni bilo videti.« Prebivalci Lezbosa niso zaprli vrat, niso zaprli src, niso zgradili mej in pregrad, temveč so te osebe sprejeli v upanju, da bodo v Evropi naletele na toplino in sprejem; v Evropi, ki je »domovina človekovih pravic«. »Po mojem mnenju morajo torej te osebe, ki prihajajo s turških obal v iskanju boljše prihodnosti, izkusiti ta sprejem Evrope človekovih pravic.«

Pričevanje enosti
Papeževo potovanje bo imelo ekumensko razsežnost. Za razrešitev problema migracijske krize namreč ne bi smeli delati sami, temveč je treba sodelovati, delati skupaj. To ne velja le za posamezne vlade evropskih narodov, ampak tudi za Cerkve: za katoliško in pravoslavno Cerkev, ekumenski patriarhat, Grško pravoslavno Cerkev. »Sodelovati in v migracijski krizi ponuditi pričevanje enosti,« poudarja Kiskinis: »Tukaj smo kot kristjani, brez delanja razlik glede rase, kulture, jezika, verstva, da bi nekoliko pomagali tem osebam, pa tudi, da bi ozavestili evropsko skupnost, vlade, da je treba delati 'skupaj', 'skupno', ne ločeno, vsak zase.«

Katoliška vera ni abstraktna, temveč konkretna
Leone Kiskinis je edini katoliški župnik na otoku. Ko je izvedel za prihod svetega očeta, je bil presenečen. Na novico ni bil pripravljen. Na Lezbosu je le ena katoliška cerkev. Skupnost vernikov je majhna, pa vendar si le-ti zelo prizadevajo za sprejem teh oseb, saj katoliška vera ni abstraktna, temveč konkretna. V obličjih tistih, ki prihajajo, želijo videti Kristusa, ki je bil lačen, gol, ki je bil tujec. Ne glede na njihov izvor, verjamejo, da ko jim dajo kozarec vode ali obleko, to storijo samemu Jezusu. Papežev obisk bo torej tudi zadoščenje za to majhno skupnost, ki se nahaja na periferiji Cerkve. Njegova prisotnost bo zanjo kakor »ljubkovanje«. Skupnosti, ki si prizadeva biti koristna, bo prisotnost svetega očeta pokazala njegovo naklonjenost. Tudi zato, ker do nekaj let nazaj na otoku še ni bilo stalne navzočnosti katoliškega duhovnika, a so ti verniki znali živeti tudi brez neprestane pastorale. Škof se je pred štirimi leti tako odločil na Lezbos poslati stalnega župnika. In danes ta skupnost pričakuje papežev prihod.

Drža bratstva in bližine
Kar zadeva celotno prebivalstvo otoka, pa Kiskinis zagotavlja, da se drža niti po zadnjih dogodkih ni spremenila. To je drža bratstva in bližine. »Le da so pred nekaj meseci ljudje poskušali reševati te osebe, ki s turških obal na barkah prihajajo sem, zdaj pa to dela Frontex ali turška obalna straža.« To pomeni, da se ljudje počutijo manj vpletene v pomoč. Še vedno pomagajo, toda manj. A odnos med prebivalci otoka in migranti se ni spremenil, še vedno obstaja solidarnost.