Msgr. Pezzi o obisku katoliško-pravoslavne delegacije v Libanonu in Siriji

RUSIJA (sreda, 13. april 2016, RV) – Danes mineva 25 let od obnove štirih katoliških škofij v Ruski federaciji. To se je 13. aprila leta 1991 zgodilo na željo sv. Janeza Pavla II. S to odločitvijo se je za katoliško Cerkev v Rusiji po 70 letih tajnosti začelo novo življenje.

V nekaterih mestih uničenih kar od 60 do 90 odstotkov hiš
V preteklih dneh, 6. in 7. aprila, je bilateralna delegacija nadškofije Božje Matere v Moskvi in Ruske pravoslavne Cerkve obiskala Libanon in Sirijo. Namen obiska, ki je sledil zgodovinskemu srečanju papeža Frančiška in ruskega patriarha Kirila v Havani, je bil spodbuditi in uskladiti iniciative podpore kristjanom v težavah. »Imeli smo priložnost obiskati nekaj cerkva in si tudi ogledati iniciative, predvsem v Libanonu: lahko smo obiskali taborišče sirskih beguncev, srečali nekaj družin, obiskali menzo za najrevnejše …« Tako je za Radio Vatikan povedal msgr. Paolo Pezzi, katoliški nadškof Moskve. Delegacija se je srečala z vsemi krščanskimi skupnostmi, ki so navzoče v Damasku. Tako je na lastne oči videla pričevanje, kako so kristjani živeli in živijo svojo vero; pa tudi njihovo dramo, kako so morali zapustiti domove, njihova pričakovanja in želje po vrnitvi. Msgr. Pezzi je razložil, da je bilo v nekaterih mestih uničenih kar od 60 do 90 odstotkov hiš.

Odsotnost kakršnekoli oblike zamere
Med kristjani, s katerimi so se srečali, so naleteli na veliko odprtost in sprejem. Nekateri med njimi so šli skozi težke preizkušnje, toda upanja niso izgubili. »Nekaj, kar se je mene osebno močno dotaknilo, je bila popolna odsotnost kakršnekoli oblike zamere do tistih, ki so kristjane prizadeli.«

Enost se gradi »med potjo«
Obisk bilateralne delegacije v Libanonu in Siriji je bil primer uresničenja tistega koncepta enosti, ki se gradi »med potjo«, kakor je dejal sveti oče med pogovorom z moskovskim patriarhom v Havani. Na enost naj ne bi gledali kot na nekaj statičnega ali doktrinalnega, teoretičnega. Je nekaj »na poti« in po Božji milosti je tudi »pričevanje delavnosti« v odnosu do tistih, ki najbolj trpijo.

Hvaležnost sv. Janezu Pavlu II. in duhovnikom iz tujine
Glede 25. obletnice obnove škofij pa je nadškof izrazil predvsem hvaležnost sv. Janezu Pavlu II. Osnovanje teh cerkvenih struktur je dalo možnost ponovnega začetka pastoralnega dela s katoličani. »Kot dobro vemo in kot so mi med drugim ganljivo pričevali kristjani v Siriji, je tam, kjer je škof, tudi Cerkev, možnost živeti vez s Petrom, možnost srečevanja, možnost prejemanja zakramentov in pričevanja o lastni veri.« Msgr. Pezzi je tako hvaležnost izrazil tudi duhovnikom iz tujine, saj katoliška Cerkev v Rusiji v devetdesetih letih seveda ni imela domačih duhovnikov.

Vedno obstaja luč, ki nam omogoča iti naprej
Vendar pa nas današnja obletnica po nadškofovih besedah spominja tudi, naj bomo vedno hvaležni predvsem Bogu za tisto, kar nam je dano. Prav tako nas opozarja, naj nikoli ne izgubimo upanja, kajti tudi v najtežjih situacijah vedno obstaja luč, ki nam omogoča iti naprej. Msgr. Pezzi se spominja neke starke iz Sibirije, ki je bila deportirana, ko je imela komaj deset let, v tridesetih letih 20. stoletja. Takrat ji je mati napovedala, da ne bo nikoli več videla cerkva, katere je poznala in so bile uničene. Še pa bo videla duhovnika in s tem možnost, da bodo tiste cerkve obnovljene. Starka je msgr. Pezziju, ko sta se srečala v devetdesetih letih, tako ganjeno dejala: »Vidite, oče, po 45 letih sem priča, da je tisto, kar mi je rekla moja mati, resnično. V teh letih nisem nikoli izgubila upanja.«