Sveta maša: Krščansko pričevanje je vedno »v dvoje«

VATIKAN (četrtek, 7. april 2016, RV) – Svetniki običajnega življenja in današnji mučenci so tisti, ki Cerkev vodijo naprej. In sicer s tem, da so dosledne in pogumne priče vstalega Jezusa, zahvaljujoč delovanju Svetega Duha. To je povzetek današnje homilije papeža Frančiška med jutranjo sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte.

Prvo berilo iz Apostolskih del nam pripoveduje o pogumu Petra, ki je po ozdravljenju hromega Jezusovo vstajenje oznanjal pred voditelji velikega zbora. Ti so jezni in ga želijo usmrtiti. Že predhodno mu je bilo namreč prepovedano učiti v Jezusovem imenu, a on je z oznanjevanjem evangelija nadaljeval. Kajti – kot je dejal – »Bogu se je treba pokoravati bolj kakor ljudem«. Papež Frančišek je pojasnil, da ta »pogumni« Peter nima ničesar opraviti s »strahopetnim« Petrom noči velikega četrtka, ki je poln strahu Gospoda trikrat zatajil. Sedaj je Peter postal močan v pričevanju. Krščansko pričevanje pa ima enako pot, kot jo je prehodil Jezus: »Dati življenje.« Kristjan na tak ali drugačen način svoje življenje zastavi v resničnem pričevanju.

Krščansko pričevanje je vedno »v dvoje«
»Ravno doslednost med življenjem in tistim, kar smo videli ter poslušali, je začetek pričevanja.« A za krščansko pričevanje je pomembno še nekaj. Ni le od tistega, ki ga da. Krščansko pričevanje je vedno »v dvoje«, je pojasnil papež. »Priče teh dogodkov smo mi, pa tudi Sveti Duh,« je zatrdil Peter. »Brez Svetega Duha krščanskega pričevanja ni. Kajti krščansko pričevanje, krščansko življenje je milost, ki nam jo Gospod da s Svetim Duhom.« Brez Duha ne moremo pričevati. Priča je nekdo, ki je dosleden s tem, kar govori; s tem, kar dela; in s tem, kar je prejel – kar je Sveti Duh.

Pričevanje današnjih mučencev
To predstavlja krščanski pogum in to pomeni pričevanje. In to je pričevanje mnogih današnjih mučencev, ki so izgnani iz svoje dežele, beguncev, umorjenih, preganjanih. Vsi ti imajo pogum, da vero v Jezusa izpovedujejo prav do trenutka smrti. To je pričevanje tistih kristjanov, ki svoje življenje živijo resno in rečejo: »Tega jaz ne morem narediti, ne morem škodovati drugemu; ne morem goljufati; ne morem živeti le na pol, ponuditi moram svoje pričevanje.« Pričevanje pomeni govoriti tisto, kar se v veri vidi in sliši. Torej o Jezusu Kristusu, skupaj s Svetim Duhom.

Pričevanje svetnikov običajnega življenja
Papež je nadaljeval, da se v težkih trenutkih zgodovine pogosto sliši reči, da »domovina potrebuje junake«. In če je res to, Cerkev danes potrebuje »priče, mučence«: priče, torej svetnike – svetnike vsakdanjega, običajnega življenja – z njihovo doslednostjo, in priče, ki vztrajajo vse do trenutka smrti. »Ti so živa kri Cerkve; ti so tisti, ki Cerkev vodijo naprej, priče; tisti, ki potrjujejo, da je Jezus vstal, da Jezus živi, in to potrjujejo z doslednostjo življenja in s Svetim Duhom, katerega so prejeli v dar.«